Dobrodošli v skupnosti KSi - Konzole Slovenija

Hej ti, Gost!

Vidim te kako te mika postati član največje konzolastične skupnosti Konzole Slovenija, pri nas. Nikar se ne obotavljaj. 

Z registracijo prejmeš dostop do vseh modernih vsebin spletne skupnosti; sodeluješ v debatah, pridobivaš zaupanje skupnosti z ocenami za trud in npr. dobre odgovore na vprašanja ostalih uporabnikov.

 

Na spletišču imamo lastno Čvekalnico za hitro izmenjavo sporočil ter kup dodatnih kul zadev kot se za prave gaming fane spodobi! Ob registraciji se dotično sporočilo poslovi z zaslona. 

 

Super hitro prijavo ti omogočamo tudi preko Facebook vtičnika.

Vabljen/a!

Članki

Upravljaj s članki

Ozi
Distributer video iger širi svoj obseg in portfelj na območju Jadrana
 

 
Maribor, Slovenija: Družba IRIS-MEGA d.o.o., vodilni distributer video iger s sedežem v Beogradu, objavlja, da je z družbo Videotop Skupina d.o.o., ki ima sedež v Mariboru in pokriva območje jadranskih držav, sklenila ekskluzivno in zavezujočo pogodbo o njenem prevzemu. Družba Videotop Skupina je bila v portfelj družbe IRIS-MEGA dodana poleti 2016 po prevzemu družbe PC CENTAR d.o.o., ki je distributer informacijskih in mobilnih tehnologij.
 
Obdržali so vse zaposlene v Sloveniji in na Hrvaškem, Nebojša Janković, direktor družbe Videotop Group d.o.o., pa je bil imenovan za direktorja nove družbe.
 
Miodrag Stakić, izvršni direktor družbe IRIS-MEGA, je dejal: »Prevzem ni zgolj dokaz naših teženj v regiji, temveč tudi naše zavezanosti zastopati vodilne in najpomembnejše predstavnike te privlačne in razvijajoče se industrije. Združena družba bo postala vodilni distributer video iger za celotno območje Jadrana.«
 
»Sinergija med obema družbama je tisto, kar je najbolj zanimivo. Družbi IRIS-MEGA in Videotop Skupina se dopolnjujeta in veselimo se vznemirljivega novega poglavja v zgodovini teh dveh distribucijskih veteranov,« je povedal Nebojša Janković, direktor družbe Videotop Skupina.
 
O družbi IRIS-MEGA
Družba IRIS-MEGA d.o.o. že 23 let deluje na področju distribucije video iger, informacijskih tehnologij, mobilnih in pametnih gospodinjskih naprav.
Ima ekskluzivne pravice za distribucijo izdelkov Activision Blizzard, Bandai Namco Entertainment, Disney Interactive Studios, Redragon in Square Enix. Družba IRIS-MEGA skrbi za več kot 1.000 računov na svojem območju.
 
O družbi Videotop Skupina
Videotop Skupina d.o.o. je slovenski distributer video iger, ki ima na podlagi pogodb z družbami, kot so Koch Media, Konami Digital Entertainment in SEGA, izključne pravice za distribucijo njihovih izdelkov na področjih Slovenije, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine.

Uvod:
Razvijalec: Deck13 Interactive – naredili so igro Lords of the fallen
Založnik: Focus Home Interactive
Žanr: akcijska igra, nekako hoče biti Z-F  (Sci-Fi) Dark Souls
Način: igra za enega igralca (single player)
Platforme: PlayStation 4, Xbox One, Microsoft Windows
 
Zgodba: Igra nam prikaže mračno obdobje prihodnosti, kjer je globalno segrevanje in vojne izčrpalo svetovne vire, kar je vodilo v zaostrene življenjske pogoje.
 
Glavni karakter: Igramo karakterja Warrena, ki je glavni lik in paraplegik na invalidskem vozičku. Uporablja orožja, oklep, vsadke (angl. implants) za premagovanje sovražnikov, glavna naloga pa je vsekakor sekanje udov (roke, noge, telo, glava in orožje), s katero pridobimo iskano zadevo. Ko potujemo po svetu pridobivamo na izkušnjah in spretnosti.
 
Začetek igre: Igro začnemo v vlaku, nato nas igra vodi v center za registracijo organizacije CREO, kateri želi pozdraviti svet, kjer imamo na voljo dva različna seta oklepa in orožja, Lynx (za hitro igranje) in Rhino (za oklepno igranje).
 

Izbira oklepa na začetku igre
 
Ko nam roboti vgradijo izbrani oklep, da lahko spet hodimo, gre nekaj hudo narobe, izgubimo zavest in se zbudimo na odpadu, kjer smo namenjeni za reciklažo. Od tukaj naprej je naš cilj preživeti in ugotoviti kaj se je zgodilo,  medtem ko nadaljujemo po objektih CREO organizacije.
 

Začetek igre: odpad
 
Grafika: Vizualno zelo solidna z lepo narejenimi nivoji, okolica prav tako lepa, grafiti po stenah in zidovih itd. Svetlobni efekti so ok. Posebej bi izpostavil enkratne animacije sekanj udov. Vmesne sekvence so redke in kratke. Pohvalno glede na to, da ima igra samo dobrih 5GB.
 
Zvok: Efekti so kar primerni za igro, ni moteče glasne muzike oz. je kar prijetna, sploh ko smo v sobi, kjer sem se boril s šefom.
 
Kontrole: Bal sem se, da bodo kontrole neprijetne za igranje a bil presenečen. Na PS4 imate R3 za lock on, R1 za vodoravni ter R2 za navpični udarec, X za izmikanje.
 
Igra: Borba je zahtevna in neprizanesljiva, a pravična. Pazljivo sem preučil svoje sovražnike, njihove vzorce napada in slabosti ter nato udaril hitro in močno. Umaknil sem se nazaj, ko je bilo potrebno. Toda pozor, tudi šibak nasprotnik je lahko smrtonosen. Zahvaljujoč dinamičnemu načinu bojevanja, nam igra ponudi možnost ciljanja specifičnega uda, s katerim ga posekamo in poberemo, da sčasoma dobimo celotni set opreme. Kot uslužbenec CREO, smo opremljeni z exo-obleko (omogoča nam normalno hojo), namenjeno za industrijsko delo znotraj kompleksa. Nato obleki dodajam po želji lahke, srednje ali težje dodatke glede na naš stil igranja. Med našimi možgani in opremo imamo povezavo, tako, da vsadke - implante, ki jih najdemo med igranjem, nato vgradimo v našo opremo. Na začetku sem bil omejen z močjo jedra naše opreme (t.i. core) zato sem moral paziti, kaj sem uporabil. Vsak del opreme namreč stane nekaj moči jedra.
 

Izgled menuja, izbor oklepa, vsadkov ipd...
 
Vsaka lokacija ima OPS – »varna soba«, kjer je terminal za nadgradnjo naše opreme »Gear Assembly«, ter sam medbay, kjer nadgradimo naše jedro, menjamo vsadke, obnovimo zdravje (resetiramo vse, podobno kot v Dark Souls). Ko ubijamo drone in sovražnike, pridobivamo tech-scrap (tehnični ostanki, XP), dlje ko nabiram XPje brez obiska OPS večji množilnik (multiplier) pridobimo. Meni je uspelo priti do 3.0. Ta opcija je obdržana iz igre Lords of the fallen. Med samim igranjem sem preiskal vsak kotiček, kjer se lahko skriva kak loot (souls) ali avdio zapis, ki nam pove več o zgodbi. V igri sem srečal nekaj NPC-jev, ki imajo lastne queste. Sama igra mi je dala občutek, da sem igral ZF varianto mešanice Dark Souls. Če se ti misija ponesreči, ponoviš vajo od začetka in imaš omejen čas, da pridobiš nazaj izgubljene »scrape«. Med igranjem posameznega kompleksa sem odkrival bližnjice, s katero sem se hitreje vrnil nazaj v OPS, če mi je zmanjkalo zdravja. Na vsakem nivoju se skriva tudi mapa na zidu, ki nam prikaže kje je kaj.
 

Prikaz mape na zidu
 
Vsebine je relativno dovolj, po koncu igre nas direktno vrže v New Game+ z močnejšimi sovražniki. Malce sem res pogrešal co-op igranje z ostalimi, drugače kar dobra single player igra. Odigral sem slabe 2/3 igre, končal prve tri šefe in nadaljeval v četrtem nivoju. Časovno nekje 20 ur, cca 60%. Pri igranju si vzamem čas in ne hitim. En mali nasvet: vsakega šefa lahko ubijete na dva načina.
 
Zaključek: Igra je dobra, sploh zame fanatika Souls iger. Prijetna in zelo zabavna z edinstvenim rezanjem udov ter mehaniko bojevanja. Kampanja je morda nekoliko kratka, saj ima samo pet glavnih šefov, a nadomesti z igranjem NG+ , kjer so sovražniki močnejši in višji rangi opreme. Kontrole so preproste (pohvalim sam menu), primerne tudi za začetnike. Dostojna grafika in oblikovani nivoji. Še en velik plus so kratki časi nalaganja misij.
Od minusov naj izpostavim kamero in ponavljanje sovražnikov. Pogrešal sem še razvoj zgodbe in samo globino, kot meni znano iz Souls serije. Težav pri igranju nisem našel, prav tako nobenega hrošča »buga«.
 
Končna ocena: 7.5/10
 
Hvala ekipi Konzole Slovenija / Ozi-ju za digitalno kopijo igre
Sniper Ghost Warrior 3 je igra, ki sem se je potihem zelo veselil. Kot ljubitelj stealth žanra in te tematike (ostrostrelci), sem se z veseljem spravil v preigravanje, vendar kmalu ugotoviš, da ni to to ... 

Igra se začne na rusko-ukrajinski meji, kjer spoznamo glavnega protagonista Jon North, ki je skupaj z bratom Robertom na misiji. Njihova naloga je uničiti staro zalogo biološkega orožja, preden pride v neprave roke. Misija je uspešna, vendar jih na koncu čaka zaseda in po čisti sreči, tebi uspe preživeti, brat Robert pa izgine. 2 leti pozneje je Jon poslan v Gruzijo, kjer ima nalogo zatreti gruzijske separtiste, hkrati pa je še vedno v iskanju zavzetega brata. 
Prvi del zgodbe je totalno nezanimiv. Razen tistega preobrata v uvodni misiji, se ne dogaja praktično nič zanimivega vse dokler nismo nekje na polovici igre, kjer spoznamo še tretjo vojaško skupino imenovano "Society 23". Nekakšna privatna vojska z zelo napredno vojaško opremo. Tam postanejo zadeve bolj zanimive, vendar vseeno preveč klišejsko, da bi lahko rekel, da je zgodba dobra. 

Jon je strokovnjak za sledenje in analiziranje sledi. To je nekakšna novost v igri. 

Ko sem začel igrat, sem takoj rekel, da igra deluje kot nekakšen Far Cry. Kar je seveda dobro, vendar je igra daleč od nivoja, na katerem je Far Cry serija. V igri imamo poleg glavnih misij še različna nasprotna oporišča, ki jih lahko zavzamemo, interesne točke, kjer se ponavadi skrivajo zbirateljski predmeti ali pa reševanje gruzijskih civilistov izpod rok separtistov. 

Leva slika prikazuje interesne točke v oporiščih, katere odkrijemo z dronom. Desna slika pogled skozi daljnogled ostrostrelske puške. 

Na voljo nam je tudi dron, s katerim preiščemo lokacijo, označimo nasprotnike in izberemo željen pristop, kako se lotit misije ali pa zavzeti oporišče. Dron tudi označi interesne točke, tako, da takoj vidiš, kje je dobra pozicija za ostrostrelstvo, kje so različni vhodi v oporišče itd. To mi je bilo pri igri zelo všeč. 
Mehanika streljanja je dobra. Zmotilo me je prepočasno nastavljanje daljnogleda na ostrostrelski puški (nastavitev za razdaljo od tarče in zoom). Glede na to, da včasih moraš biti hiter, da ti nasprotnik ne uide, bi to morali narediti veliko bolj tekoče. Če se naveličaš "kampiranja", pa so pri roki sekundarno orožje ter pištola. Streljanje s tem orožjem tudi deluje brez problemov in je včasih bolj zanimivo "čistit" s pištolo, ki ima dušilec. 

Pogled na mapo in različna območja na mapi. Če se želimo premakniti na drugo območje je potrebno počakati na 5 min loading screen (slika na desni prikazuje samo 2/4 območja). 

Igra je zelo mila kar se padcev tiče. Lahko se vržeš z vrha gore, pa ti ne bo nič. Vožnja je srednja žalost. Komande delujejo prepočasi. Obračanje vozila traja celo večnost (očitno še niso slišali za servo). Zvok med vožnjo pa je OBUPEN. Totalno osnoven zvok, pri katerem sem imel občutek, kot da nima nobene veze z načinom vožnje. Samo, da nekaj špila. Morda bi bilo bolje za njih, da bi dali namesto Buggya električni "Golf kart". Najhuje pa je, da če zapelješ na kakšno neravnino, tako grdo vseka, kot da bi ti en zraven glave tolkel po ponvi. Totalni poraz, kar se vožnje in zvoka tiče. 

Tudi v SGW3 imamo tako imenovani "bullet cam", ki se za razliko od Sniper Elite serije razlikuje v tem, da nima "X-ray vision" .

Grafično igra ni nič posebnega. Določene scene so res lepo narejene, ostalo pa ni omembe vredno. Je pa omembe vredno nekonstanten "frame rate". Še 30 sličic na sekundo niso zmožni držat in to v letu 2017. Padanje "frame rate-a" je konstantno. Najbolj moteče pa je, da vsakič, ko pogledamo skozi daljnogled puške, "frame-i" padejo. Pri takšni igri, kjer je hitrost pomembna tega ne bi smelo biti. Prav tako, čisto izgubiš orientacijo pri menjavi med "normalnim" pogledom in pogledom skozi daljnogled. 

Slika 1: Posnetek zaslona v domači bazi, kjer lahko izbiramo naslednje misije, urejamo in izbiramo orožje, craftamo naboje in gadgete ... 
Slika 2: Imamo tudi "skill tree", ki je razdeljen v 3 kategorije. Vendar vse deluje nekoliko preplitko. 
Slika 3: Meni, v katerem izbiramo orožja in pripomočke. 
Slika 4: Modificiranje orožja. Lahko spreminjamo daljnoglede, velikost nabojnika, dodamo dušilec, stojalo in kamuflažo. Več kot dovolj za moj okus. 
 
Najslabše del igre je pa definitivno tehnična plat. Igra ima toliko problemov, da ne vem, kaj so tisti njihovi testerji testirali, preden so igro izdali. Kje naj začnem. Največja kritika pri večini je čas nalaganja, ki traja vsaj 4 minute. To v letu 2017 enostavno ni sprejemljivo. Čakat 4-5 min, da te spusti v igro, te ja vse mine. In potem, ko ti uspe priti v igro, se po 15-ih minutah igranja igra sesuje ali pa zamrzne ... KATASTROFA! Igra se mi je sesula/zmrznila vsaj 10x (potem sem nehal šteti). Med nalaganjem je samo ena pesem. Prvič ko jo slišiš je še zanimiva. Nekakšna ruska dramatična pesem, ki ti gre potem pošteno na živce. V avtomobilu je na voljo radijska postaja, ki vrti samo eno pesem ... Lahko ugibate katero (LoadingScreen.mp3). Potem sem imel težavo z gumbom za "hitro tekanje". Karakter ni hotel ostati v šprintu, brez da bi držal L3 gumb. Izginjanje orožja pri prestavljanju med primarnim in sekundarnim orožjem. Potem to njihovo reklamiranje, da je igra "open world" ... ne ravno. Igra je razdeljena na 4 območja, v katerih se lahko prosto gibamo. Če želimo zapustiti regijo v kateri se nahajamo nas pa čaka 5 minutni loading screen. Nekatere misije so že tako zasnovane, da si primoran zapusti regijo. 

Igra ima vse potrebne sestavine, da bi lahko bila "dobra", vendar jim ni uspelo izpeljati tega tako kot bi se spodobilo. Nezanimiva zgodba, povprečna vizualna podoba, ogromno tehničnih težav in samo single player ... Enostavno slab in nedokončan izdelek, ki ga žal ne morem priporočiti nobenemu. 
Quality Assurance ... 
 
Hvala Videotopu za igro!
Komični prizori in dialogi: CHECK! Dobra glasba: CHECK! Guardians of the Galaxy izgled in vibe: CHECK! Igra ima 3x "CHECK!" in je zatorej zadela vse pomembne točke, ki so film Guardiands of the Galaxy naredile tako uspešen! 
Tako, pa smo dočakali težko pričakovano Marvelovo igro izpod rok Telltale studia. Celotna igra je del promocije (ali lepše povedano: čakanje) za Guardians of the Galaxy Vol. 2, ki pride maja v kinematografe pri nas. Dogajanje v igri je postavljeno namreč ravno vmes, med prvim in drugim delom filma.
 
 
 Tangled up in blue je naslov prve epizode.
 

 
Ja, vsi Varuhi so nazaj: Peter Quill aka Star-Lord, Gamora, Drax, Groot in Rocket!

Njihov videz je precej drugačen od filma in kaj hitro ugotoviš da tudi glasovi ne ustrezajo čisto. No, vseeno so govorico posameznih likov zadeli zelo dobro. Še posebej se izkaže Nolan North (Nathan Drake pri Uncharted), ki se popolnoma vživi v vlogo Rocketa.
No, vmes se pojavijo tudi drugi GotG liki. Nekateri prav v igri, spet drugi so samo bežno omenjeni.

 Oba sta bila v GotG filmu.
 
Dialogi so seveda komični in so na las podobni tem iz filma.

 
Tudi raziskovanje in detektivsko delo je potrebno opraviti v igri. Kje sem že to videl v Telltale igrah? Hint: 

Kontrole so sila osnovne in preproste: z levo gobico sprehajamo lik, z desno premikamo kurzor in hkrati tudi kamero, z desnimi gumbi izvajamo različne ukaze, L2 je walkie-talkie za dodatne dialoge z ekipo, R2 pa je hitrejša hoja za vse neučakance. D-pad služi pri Star-Lordu tudi za vertikalno premikanje (letenje).
Touchpad na Dualshocku 4? Pri Telltale prvič slišijo za to input možnost. 
 
Novost je letenje, ki ga "upravljamo". D-pad gor je gor, D-pad dol je spust.
  Na desni je viden indikator, ki nam pove v katerem nadstropju letimo.
 
Bolj primerne loading ikone ne bi morali najti za to igro.

 
Druščina zbrana in pripravljena na akcijo! 
 Rocket tipično pretirava z orožjem. 
 
Eternity Forge - predmet okoli katerega se gradi zgodba. V prvi epizodi je že nakazano kaj zmore.
 Thanos, y u so evil?!?
 
Sila pomembna gameplay mehanika so QTE (quick time events) momenti. Jih je veliko, vendar če jih zamudimo ni posledic v sami igri. Nasprotnik nas bo nabutal, ampak zgodba gre dalje.
S QTE sekvencami upravljamo prav vsak lik v borbi:
 Tudi takšne dvojne kombinacije so prisotne. Včasih znajo biti prav težke za razumet možganom zaradi časovnega pritiska.

 
Pitja in bahanja ne manjka:

In potem posledice:

 
Ja, tudi sekvence so, ko je Peter bil še na zemlji. Ni povedano točno kako in kaj, ampak je lepo dopolnilo k filmu.

 
Grafično je igra presenetljivo lepa. Moram reč, da sem bil pripravljen na Telltalle (beri: slabo) kvaliteto grafike. No, bil sem prijetno presenečen ob igranju. Vidi se da pri Telltale z vsako izdano igro nekoliko nališpajo in izboljšajo sicer zastareli engine. Tudi liki se lepo gladko premikajo, lip sync se lepo ujema z zvoki govorjenja in manj je loading zaslonov.

Ne samo grafika, tudi zvok je boljši. Sedaj so mehki zvočni prehodi med sekvencami! Ja, prej niti tega ni bilo in je vmes prekinjalo zvok.
 
Friend or foe?!?

 
 
 
Ko svojo ekipo primerjaš z Beatles-i:

 
Prve epizode je tako po cca 2h igranja konec. Ostajajo še na srečo 4 epizode Guardians zabave! Enkrat v prihajajočih mesecih. Obljubljajo da bodo vsi deli izšli še letos. 

 
Če povzamem sta Telltale in Marvel zadela žebljico na glavico. Za Guardins of the Galaxy fane je igra must-buy. Celoten univerzum je preseljen v igro z novo, še ne videno zgodbo. Kot dodaten bonus je igra primerna tudi za tiste, manj vešče igranja, saj dopušča napake in ima enostavne kontrole zaradi poudarka na zgodbi. Prva epizoda kaže na še eno odlično Telltale igro, tokrat z Marvel navezo.
 
 
Celoten gameplay prve epizode (s KVARNIKI!):
 
Ko nekdo omeni Sniper Elite, velika večina takoj pomisli na epske počasne posnetke naboja, ki penetrira skozi telo nasprotnika in za sabo pusti tako uničenje, da ga najboljši kirurgi ne bi spravili skupaj. No, po tem je igra res najbolj znana,  je pa veliko več kot samo to. 
 
Nikoli se jih ne naveličaš
 
Sniper Elite 4 je tretje-osebna taktična streljačina, ki se v tokratnem delu odvija v Italiji. Glavni protagonist je Karl Fairburn, ameriški ostrostrelec, ki ima nalogo ustaviti pomembnega nemškega oficirja in razvoj njihovega skritega orožja. Na poti mu pomagajo italijanski partizani in mafia. Ja vem, čudno se sliši "mafia", ampak tako je. Zgodba ni ravno močnejši del igre in hitro pozabiš za kaj se sploh gre. Je pa zato toliko boljša igralnost in zasnova map, v katerih se odvijajo misije. 

 
Vse skupaj je 8 misij, kar se sliši malo, toda verjemite, da so misije zelo dolge. Za vsako misijo porabiš sigurno vsaj 1 uro igranja, pri nekaterih še več. Pa čeprav so zelo dolge misije, nisem nikoli dobil občutka, da se mi "vleče". Vsaka misija je na drugačni lokaciji in drugače zasnovana, tako da ni občutka, da se vse skupaj ponavlja. Mape so ogromne in na nek način "open world" oz. "sandbox" pristop, ki igralcu omogoča in na nek način vzpodbuja, da razišče svet v katerem se nahaja. Podobno kot najdemo v igri Hitman. Veliko je odprtih stavb, ki te prav kličejo, da jih raziščeš. Dodali so tudi "vertikalni element", saj lahko na dosti objektov splezaš in tako s tem vidiš še najbolj skrite nasprotnike. Pri predhodniku je bilo to vse skupaj veliko bolj linearno narejeno. Postavi se na to točko, ustreli zadanega nasprotnika, misija končana.
Najmanjša mapa v SE4 je 3x večja od največje mape v SE3 ... tako pravijo
 
Igralnost je podobna Sniper Elite 3, vendar vse nekako bolj spolirano in bolj tekoče deluje. Novost pri tokratnem delu pa je, da so dodali "suppresed ammo", kar olajša stealth pristop. Negativna stran je pa, da jih imaš samo 20 na voljo. Mogoče, če imaš res srečo, jih boš našel pri lootanju padlega sovražnika, vendar so zelo redki. Sicer imaš na voljo Welrod pištolo, ki ima dušilec, vendar je uporabna le na blizu. Pušk je na voljo 8, vendar ni neke bistvene razlike med njimi, da bi jih bilo vredno menjat. Nadgrajujemo jih pa z opravljenimi izzivi med igranjem. Npr. če hočemo nadgraditi optiko, potem moraš izvesti 50 strelov v srce nasprotnika. Nadgrajujejo se lahko samo 3 kategorije in sicer "Damage", "Recoil" in "Zoom". Če pa vam ne uspe tihi stealth pristop in ko gredo stvari narobe, potem je na voljo še dobri stari Thompson, ki vam bo olajšal pobeg oz. če bi želeli imeti bolj "Rambo" pristop. Lahko ste pri igri še malo bolj izvirni in uporabite pasti. Vzameš "trip mine", postaviš med vrata, požvižgaš, da pridobiš nasprotnikovo pozornost in čakaš na ognjemet. Igra omogoča veliko različnih pristopov in je od vsakega posameznika odvisno, na kakšen način bo igral.
Pri igranju na najbolj lahki težavnosti ali na normalni, ti pri streljanju asistira rdeča označba.
Pri težjih stopnjah pa te označbe ni in imaš indikator vetra.
 
Grafično je igra zadovoljiva, vendar se vaša konzola ne bo preveč namatrala pri procesiranju. Določene zadeve izgledajo lepo (osvetlitev), druge pa nekoliko manj (teksture, sence). Sinhronizacija ustnic pri filmčkih je pa obupna. Prav tako teksture na obrazu karakterjev. Glede na to, da naj bi to bila AAA igra, bi na takih stvareh morali še podelati. Mene sicer to ni zmotilo preveč, vendar je omembe vredno. Voice acting nekaterih karakterjev v igri je pa obupen. Očitno so trenirali italijanski naglas z gledanjem Youtube posnetkov. Frame rate je stabilen in ni opaziti nekih bistvenih padcev (igrano na Playstation 4).

 
Poleg Single Player načina je na voljo še Multiplayer in sicer 6 načinov:  "Deathmatch", "Team DM", "Distance King" ter "Team DK" (način, pri katerem se šteje skupna razdalja kill-ov), "No Cross" (mapa ločena na sredi, tako da ni mogoče priti na nasprotnikov teritorij), ter "control" (capture the flag na nek način). Malo sem probal večigralni način, vendar je bilo takoj vidno, da ni ravno velika baza igralcev. Se pa igra 6v6, če imaš srečo, da najdeš soigralce.

 
Potem je še način "Solo Survival" / "Coop Survival", kjer moraš branit radijsko postajo pred nasprotniki. Cilj je preživeti vseh 12 valov napada. Pri Coop se ti lahko pridružijo še 3 prijatelji.
 
No to so moji vtisi o igri Sniper Elite 4. Razen ne ravno zanimive zgodbe in obupnih igralcev, ki so posodili glas, mi je bila igra všeč. Predvsem to, da lahko uporabiš več pristopov v misiji in da ni tiste linearnosti.
 
Moja ocena 7/10.
Že od nekdaj sem bil ljubitelj dirkaških iger in simulacije, vendar se nikoli nisem spravil, da bi si kupil volan. Razlog za to pa so dokaj visoke cene volanov (če hočeš nekaj kvalitetnega), prostorska stiska, ali pa strah, da boš "vrgel" denar in zadeve ne uporabljal. Saj vemo, kako gre včasih. Nekaj kupimo, je atraktivno za teden ali dva, potem pa se nikoli več ne dotaknemo. 
 
No, ravno to se je malo manj kot dva meseca nazaj zgodilo mojemu "virtualnemu" prijatelju (dobro, zdaj mu lahko rečem že pravi prijatelj... @Cpt-Altekk). Kupil je volan, malo sprobal in potem ga je zamikalo, da bi si kupil PC za igre (šok!), tako, da je volan bil naprodaj in jaz sem takoj zagrabil. 
 
Gre se za volan znamke Logitech, model G29, ki je bil posebej zasnovan za "current-gen" konzole (Playstation 4 in Xbox One). Različica za Xbox je poimenovana G920. Praktično identična zadeva kot G29, le da so ji odvzeli nekaj gumbov. Gre za nekakšno mešanico modela "Driving Force GT", ki je bil narejen prav za konzole in modela "G27". Oba volana (G29 in G920) sta kompatiblna tudi s PC.
 

 
Na volanu se nahaja 14 gumbov in 24-točkovno vrtljivo stikalo. Kontrolni gumbi so lepo razporejeni. Pravtako so na volanu vsi gumbi, ki jih najdemo na Dulashock 4 kontrolerju. Se pravi, da z volanom z lahkoto upravljamo celotno konzolo. 

 
Volan je narejen iz kakovostnih in trpežnih materialov, kateri bodo sigurno podaljšali življensko dobo. Odlikuje ga tudi lep športni izgled.  Mogoče bi lahko bil malenkost večji. Ogrodje volana je iz aluminija. Volanski obroč je oblečen v usnje, ki je ročno zašito in omogoča dober oprijem. Spodaj je volan odrezan (športni, atraktivni izgled). Na vrhu obroča je markacija, za lažje orientiranje, v katero smer je obrnjen volan. Volan ima rotacijo 900 stopinj, kar je več kot dovolj, če ne igrate Farming Simulatorja ali kakšnih Truck simulacij. Zanimiv dodatek je tudi LED indikator, ki vas opozarja na pravočasno prestavljanje.  Volan lahko pritrdimo na rob mize z dvema sponama ali pa z vijaki. Spodaj so pripravljeni navoji za pritrditev (ali pa oboje na Wheel Stand Pro). 

 
G29 ima "Dual-Force Feedback" motor, ki omogoča natančen in realističen občutek vožnje. Njegovi spiralni zobniki pa poskrbijo za manjši hrup in vibracije. Dual Force Feedback posreduje ogromno informacij, kako se obnaša avto na progi. Od prekrmiljenja do podkrmiljenja, oprijem pnevmatik, grbine na cesti, občutek hitrosti (hitrje kot greš, volan postane trši)... Motorji so relativno tihi. Na trenutke malo bolj zaropotajo ( če npr. zapelješ iz proge v "sand trap" ali pa imaš bližnje srečanje s steno ali drugim avtom). Sam igram večinoma s slušalkami na glavi, tako da mi to ni preveč moteče. 

 
Stopalke so pravtako kvalitetno narejena. So iz nerjavečega jekla z majhnimi gumijastimi blazinicami, ki omogočajo boljši oprijem. Občutek ob pritisku je kot pri pravem avtomobilu. Stopalka za zavoro je lepo trda, plin in sklopka pa mehkejši. Vse to pripomore k bolj realističnemu občutku v igri in omogoča natančno pospeševanje, zaviranje in prestavljanje. 

 
Vse skupaj je enostavno za namestitev. Na Playstation 4 pa je dejansko "Plug and Play", nobenih komplikacij. 
 
Trenutno so za G29 na Playstation 4 uradno podprte naslednje igre: 
Asseto Corsa Dirt Rally  Driveclub F1 2015 in F1 2016 Farming Simulator 15 in 17  Project Cars  WRC 5   
Sam sem sprobal Asseto Corso, F1 2016 in Project Cars (kateri posvečam največ časa) . Imam tudi DriveClub in Dirt Rally, vendar še nisem uspel stestirati volana na omenjenih igrah. Project Cars je pa popolnoma optimiziran za G29. Pri nobeni od naštetih iger, ki sem jih sprobal, ni bilo težav. Edino pri Asseto Corsa, je Force Feedback občutno bolj nežen (tudi pri največjih nastavitvah) za razliko od Project Cars. Pri F1 2016 pa ni bilo potrebe po nobenih nastavitvah Force Feedbacka. Že v štartu perfektno. 
 
Logitech G29 je super  "začetniški" volan. Kvalitetno narejen, popolnoma optimiziran za Playstation 4. Mogoče so cene malo previsoke za občasne "dirkače" (399 USD, 300EUR). Še ena negativna stvar je, da za razliko od G27, ročni, 6-stopenjski menjalnik na voljo z doplačilom in ne pride v paketu (stane okrog 50 EUR). Je pa totalni "game-changer". Ko enkrat probaš, ne voziš več na gamepad. Če ste ljubitelji dirkačin in še niste probali vozit na volan, resnično priporočam. Čisto drugačno doživetje kot na gamepad-u. 
 
Dosti nas je, ki igramo igre na konzolah, kar pomeni, da smo lepo zleknjeni na kavču in strmimo v televizijo. Kam potem postavit volan ? No, tukaj nam priskoči Wheel Stand Pro. Zložljivo ogrodje, na katerega pričvrstimo volan in pedala, je pa hkrati stabilno in zložljivo, da nam po igranju ni v napoto. 

 
Wheel Stand Pro sem naročil iz uradne strani, dobil v 7-ih dneh. V paketu dobil vso potrebno orodje in vijake za montažo. Sestavi se v 5-ih minutah (jaz, ko nisem najbolj spreten sem rabil 10 min.) V ogrodju so vse luknje pripravljene, tako, da volan samo lepo postaviš in privijačiš. Dimenzije stojala so 56cm X 35cm X 13cm (zloženo stojalo). Stane malo več kot 100 EUR. Marsikdo bi rekel, da je cena previsoka za "kup" železa in da bi sami "zašvasali" to skupaj, vendar meni osebno ta element zložljivosti in možnost pospraviti zadevo pomeni veliko. Pa še estetsko lepše izgleda.

 
Marsikdo si ne more privoščit "Full Race Cockpit", zaradi visoke cene ali prostorske stistke, Wheel Stand Pro je pa cenovno ugoden in še možno ga je pospravit, tako, da ga priporočam in občasnim "dirkačem" in tistim, ki so malo bolj zagreti za ta žanr. 
 
Opis filma je spisal uporabnik @Clicky, ki se je udeležil Videotopove predpremiere filma v Kinu Bežigrad.
 
            Film o eni najbolj znanih gamerskih franšiz je bil dolga leta v začaranem peklu  produkcije, podobno kot zelo uspešni Deadpool pred njim (kateri je plezal na plano kar od leta 2004 do letos), dokler niso odgovorni končno dali zelene luči za snemanje filma Warcraft. Film, ki temelji na zgodbi video iger istega imena je pretekli teden končno dosegel  kino dvorane, vprašanje pa je, če je bil vreden čakanja?
           
            Zgodbo o boju med Hordo in Allianco smo v slovenskih kinih videli med prvimi državami na svetu. Film nam najprej predstavi svet orkov, ki želijo preko portala, za čigar delovanje mora čarovnik Gul’dan darovati duše ujetnikov, preiti na nek neznan svet. Ker imajo omejeno moč za delovanje portala, najprej skozenj zakorakajo le najmočnejši izmed bojevnikov, za katere so določili, da so tega vredni. Med njimi je tudi Durotan z njegovo nosečo spremljevalko, ki služi kot glavna vloga filma s strani orkov.  Tukaj nastopi en izmed problemov zgodbe, saj film ne razloži dobro zakaj točno orki migrirajo na drug svet. Ko prestopijo v Azeroth, začnejo z uničevanjem vasi in iskanjem čim večjega števila ujetnikov, katerih duše bodo služile kot gorivo za prestop celotne horde iz njihovega umirajočega sveta na ta novi svet. Seveda tega zaščitniki Azerotha ne bodo dopustili in tako pride do boja med Orki, vključno z Durotanom in vitezom Azerotha,  Lotharjem. Zgodba predstavi še druge pomembne like, med drugimi Garono, mešanko med orki in ljudmi, Medivha, čarovnika in zavetnika ljudi in pa Khadgarja, nadarjenega učenca čarovništva, ki je zapustil šolanje. Zapleti se razvijejo precej predvidljivo in tako nam film ponudi združenje nepričakovanih partnerjev, šibko in precej nesmiselno kvazi romanco, očiten zaplet zgodbe in pa konec filma, ki več kot očitno drži odprta vrata za snemanje drugega filma.     
           
            Zgodba sama je dokaj osnovna in daje jasen občutek, da je le uvod, ki želi predstaviti svet filmskega Warcrafta. Naloga filma je pridobiti dovolj novega občinstva ter hkrati zadovoljiti ljubitelje, ki bodo še najbolj kritični do videnega. Tako, kot Batman VS Superman, si v tem vidiku postavi pretežko nalogo, saj je pri obeh rezultat vsiljena predstavitev glavnih likov s premalo predzgodbe, zgodba stlačena v časovni okvir filma in pa na čase zbegan potek zgodbe.
           
            Film je precej težko oceniti, saj niha od slabih do dobrih točk. Zgodba se kar drži izvirnika iz iger, čeprav so sem in tja večje ali manjše spremembe, ki bodo ljubitelje zelo zmotile, postreže pa nam s kar nekaj tako imenovanimi “easter eggi”, kot se spodobi za film, ki temelji na prednarejenim vesoljem z obstoječo bazo ljubiteljev in privržencev. Igralci po večini dobro predstavijo svoje vloge, osebno me je zmotila le Garona, ki je glede na to, da ima v sebi orkovsko kri, bila precej lesena. Morda med najbolj impresivnimi deli filma je CGI, saj film izgleda resnično dobro do najmanjših detajlov in premikov mišic na orkih. Dobra stran Warcrafta je, da bodo v ogledu uživali tako znanci, kot tisti, ki popolnoma nič ne vedo o igrah, saj ima pridih pustolovščin v stilu Gospodarja Prstanov, od gledalca pa ne pričakuje obširnega predznanja. Morda bi celo lahko rekli, da bodo ob ogledu bolj uživali pravzaprav slednji, saj se ne bodo obremenjevali s spremembami v znanih stvareh.
           
            Če upoštevam tako pozitivne in negativne stvari, se veselim nadaljevanja. Film je bil zabaven ogled in ga brez problema priporočam tudi drugim. Za povabilo bi se rad zahvalil Videotopu in Konzole Slovenija, pri katerih so mi omogočili ogled filma na predpremieri v vedno odličnem Kinu Bežigrad.

K.Š.
 

 
Slike iz dogodka: Predpremiera filma Warcraft
 
Beyond Eyes je igra, ki je mojo pozornost ujela na lanskem E3 kot "on Xbox first" ekskluziva. Ne vem, očitno imam navado, da me drugačne igre precej pritegnejo in Beyond Eyes je definitivno drugačna.

Zgodba nam v slikanicah prikaže predzgodbo. 10 let stara punčka Rae v nesreči z ognjemetom izgubi svoj vid. Deklica je travmatizirana in se boji glasnih zvokov, javnih mest in le redko kdaj gre iz hiše. Edini kotiček zaupanja zunaj ji ponuja domači vrt. Tam sreča muco Nani in kmalu postaneta BFF. Nekega dne, muca izgine in Rae se kljub težavam odloči zapustiti vrt in poiskati svojo Nani. In tukaj se igra prične.

Igranje je sila enostavno. Uporabljamo le desno gobico za premikanje slepe punčke, levo gobico za premikanje (panning) pogleda in v moje primeru igranja na PS4, gumb X kot action ukaz. Le tega redko uporabljamo, saj v igri ni kaj prida za početi. Akcija? Hja, potem kar pozabi na to igro.

Igra spada v tako imenovano zvrst walking simulatorjev. Hoja in raziskovanje sta osrednji mehaniki igre. Ker gre za slepo punčko, je tudi hoja temu primerno počasna. Na začetku je pred nami praznina - bel zaslon in s hojo odkrivamo svet. Ob tem se nam v zelo lepem in pisanem videzu vodenih barvic, sproti izrisuje na novo odkrita okolica. Nekoliko ta mehanika spominja na The Unfinished Swan, ampak je vseeno precej drugačna. Praznina predstavlja punčkino slepost, pisan svet pa njeno domišljijsko predstavljanje okolice, ki jo občuti.
Ker se slepi ljudje večinoma nanašajo na zvok, je v igri prav ta element osrednje poudarjen. Na primer zvoki stopinj so izostreni in zelo poudarjeni. Če zapreš oči, lahko razločno ugotoviš po čem Rae hodi - blato, luža, les, trda podlaga,... Mogoče zna na začetku nekoliko motiti, saj so zvoki precej glasni, ampak enostavno pašejo v samo tematiko igre.
Vendar v igri ni vedno vse tako kot izgleda oz. se sliši. Določeni zvoki iz daljave dajejo drugačno podobo in komaj ko se zvoku približamo ugotovimo za kaj se gre.
Po moje je osrednja ideja zelo dobro narejena in dobro predstavlja tematiko igre.

Zgodba iskanja muce je ves čas prisotna skozi igro. Vsake toliko se odvije prizor, ki razkrije kje se je Nani potepala. Rae namreč ves čas "čuti" kje je muca hodila in ji sledi. Iz daljave vsake toliko slišiš mačje oglašanje, kar je indikator, da si na pravi poti.
V igri gre za zelo izrazito svetlo - temno tematiko, ki se ves čas izmenjuje v igri. Konec koncev Rae premaguje svoje strahove, vendar nanje ob glasu Nani kaj hitro pozabi.

Igra je precej kratka - cca 90 minut igranja in nato še 90 minut, da pobereš vse trofeje.
 
Še nekaj na temo kaj mi ni bilo všeč oz. bi lahko bilo bolje izvedeno:
Škoda da se avtorji niso bolje poigrali z mehaniko zvoka. Na primer izziv bi bil, če bi naredili odseke iger, kjer bi lahko igral le preko zvoka, vizualnost pa bi bila izključena. Torej igranje le tako kot večinoma slepi lahko občutijo okolico. Upravljanje hoje je včasih pravi pain in the ass, saj se velikokrat kam zatakneš. Hitrost hoje. Ob prvem igranju me ni motila počasnost hoje, ampak ko enkrat preobrneš igro, potem bi bila zelo dobrodošla možnost hitrejše hoje. Zvok korakov je na čase grdo nesinhroniziran z animacijo. Dolgi loading časi. Nalaganje posameznega poglavja traja enostavno predolgo za tako nezahtevno igro. Kratkost. Ponavadi me to ne moti, ampak igra bi z vsaj malo domišljije lahko hitro bila daljša brez ponavljanja.
Če potegnem črto, tole ni odlična igra, niti zelo dobra ne. Je zelo amatersko narejena igra. Manjka ji precej dodelave, da bi dobila poseben status v moji zbirki preigranih iger. Je ena izmed iger z dobro idejo in izvedbo, ki ji manjka spoliranost.
Vidi se, da za igro ne stojijo gore denarja in da so razvijalci (Tiger & Squid) majhen skupek začetnikov, ki so začetniki v svetu ustvarjanja iger. Kljub enostavnosti igralna mehanika peša, animacije bi lahko bile bolje narejene, zvok bi lahko bil bolj natančen, grafično bi igra lahko bila boljša,... Ampak v tej igri je vse to sekundarnega pomena, bistveno je namreč sporočilo igre. In tukaj igra zadene v polno.

Še video igranja. Žal me je YouTube zeznil in komaj po preigrani igri javil, napako pri streamu. Tako sem nato posnel le lovljenje še preostalih trofej, ki pa zahtevajo skorajda celotno ponovno preigranje.
 
 
Televizor! Pri izbiri televizorja imam vedno težave in ko ga kupim upam, da sem izbral ta pravega. Pol leta nazaj mi je crknil (že drugič ista napaka, prvič po dveh letih sem lahko uveljavil garancijo in je zdržal naslednje dve leti, drugič je bil samo še za v smeti) moj sicer odlični plazmatski Samsungov televizor PS51D550, takrat sem ga izbral zaradi nizkega vhodnega zamika 16ms (input lag), števila priključkov (4xHDMI) in pa seveda tudi ugodne cene glede na velikost. No velikost se izkazala za rahlo problematično, ker mi je na polici primanjkovalo prostora za konzole in sem k sreči PS3 lahko potisnil pod TV.
 
Tako sem ostal brez oziroma sem se nekako prebijal s starim 32" LGjevim LCD-jem (ki se še vedno dobro drži, nekateri ste ga spoznali na prvi ČajankiTM ) vmes pa sem čakal na nekaj ta pravega.
 
 

Za cilj sem si zadal, da mora biti malo manjši, 
velikost nekje 47-50",
mora imeti vsaj 4xHDMI vhode,
čim manj zamika (input laga).
 
Najtežje se je bilo sprijazniti s tem, da plazme ne bom več dobil, pač ni jih več, pika. 4k sem se odločil, da ne rabim, niti en vem če ima smisel, 3D me ne gane, ime/brand ni bistven... in sem iskal, brskal, spremljal kaj bi bilo tisto ta pravo, ali so bili čisto predragi ali prveliki ali jim je manjkalo vhodov, če pa je že bilo vse to je bil pa lag prevelik.. potem sem pa na forumu revije Joker mn3njalnik, v debati registriral priporočilo uporabnika Trockega za Sony KDL-48W705C, ne vem kako se mi je do takrat vedno izmuznil iz radaraja, ampak specifikacije so nakazovale točno to kar sem iskal:

Velikost check
število HDMI vhodov check
zamik glede na teste 12ms check
cena ugodna, okoli 600€ check
bližina dobavatilja ACS 100m od doma check
 
Stekla je akcija in kmalu je bila škatla doma; najprej je bilo potrebno pritrditi stojalo, ki je edini minus pri tem modelu. Zakaj, namreč zelo nizek je, tako nizek da niti WiiU ne spraviš pod televizor, kar pomeni, da moraš imeti dovolj prostora ob strani, si omisliti podstavek ali pa ga montirati an steno. Plus, ki ga prej niti nisem omenjal, pa je vseeno pomemben je nizka poraba ima oznako A++ (standardna nastavitev ima porabo 46W, živahna 92W)
 
 
 
 
Zadaj in ob strani so priključki:
optični audio izhod, AV SCART in komponentni/kompozitni vhod (če še kdo to uporablja za kakšno starejšo konzolo), antenski RF in IF vhod, Ethernet, HDMI (3x zdaj, 1x ob strani), ob strani sta še 2XUSB vhoda in izhod za slušalke. Vgrajeno ima še anteno za brezžično povezovanej na internet, za povezovanej s pametnimi telefoni in npr. za Sonyjev brezžični nizkotonec.
 

 
Brez težav sem priklopil skoraj vse konzole direktno na TV, vseh je sicer vseeno preveč in imam k sreči še en HDMI razdelilec na ojačevalcu (PS3/PS4/WiiU/X360/Ouya + set top box)
Sledilo je priklapljanje kablovja in spoznavanje z daljincem. 
 

 
Sami meniji in upravljanje z daljincem se mi zdi rahlo okorno ali pa se še nisem navadil, ob zagonu je potrebno počakati kar nekaj sekund, da postane televizor odziven na ukaze, ima pa televizor cel kup funkcij od prikaza sporočil iz Twiterja, do snemanja na USB naprave, verjetno kakšne funkcije v tem času sploh še nisem odkril, ker itak tisto najpomembnejše je igranej iger... pri tem pa se izkaže odlično, zaznal nisem praktično nobenega zamika, kvaliteta slike se lahko meri s tisto na plazmi, morda mi je celo bolj všeč, verjetno pa je to tudi posledica pred tem uporabe starega LG-ja
Še glede zvoka, po pravici povedano me ne gane, je čisto OK mogoče celo odličen, ampak, če imaš montiran hišni kino s prostorskim zvokom na katerega pelješ optični kabel iz TV-ja potem ga vgrajeni 10W težko prekosijo. Na gumbu "Audio" en malo pogrešam funkcijo preklopa med TV zvočniki in zunanjimi, ko želiš spremeniti zvočno kuliso, se pač prebiješ čez menuje.
Televizor me je popolnoma navduši, razen podstavka nimam kakšnih res večjih pripomb, dizajn mi je všečen in ga toplo priporočam vsakemu konzolarju, ki si želi za relativno nizko ceno dober televizor za igranje iger, seveda se odlično izkaže tudi pri gledanju filmov, za ljubitelje nogometa ima še posebno funkcijo in direkten gumb na daljincu "footbal" ki, nekaj spimpa prikaz tako, da ob gledanju nagometa še bolj uživamo.
 
Tale TV nikakor ni najboljši med vsemi televizorji ni 4k, ni zakrivljen, nima 3D, ni zelooo velik... se mi pa zdi, da je pa najbolj optimalen glede na namen in ceno za nas, ki so nam igre hobi in veselje.
 

 
Ker se nimam za nekega TV eksperta, vem pa kaj mi je dobro, dodajam za tiste, ki jih zanimajo ostale tehnikalije še zunanje povezave:
 
Uradna Sonyjeva slovenska stran za serijo W70C link
Uradni Sony prodajalec ACS link,  sebi najbližjega najdeš preko Sonyjeve strani link
 
Trustedreviews.com recenzija manjšega modela KDL-42705B (ne vem sicer, če tisti b na koncu kaj bistveno spremeni)
 
 
Expert, nemški YT kanal
 
Še ena predstavitev
 
 
Za razliko od že ustaljene KSi ekipe, ki se je tudi letos tradicionalno podala na InfoGamer by Reboot sejem (glej članek "Semenj Bil Je Živ!"), je bil to zame moj prvi obisk igračarskega sejma nasploh. Itak sem zanj zvedel na KSi in se zaradi dobrega odziva odločil, da bi se ga tudi sam udeležil. Ker sem iz Mariborskega konca, sem sestavil svojo KSi ekipo devičnežev igračarskih sejmov, s katero smo šli pogledat kaj so na ogled postavili naši južni sosedje.
 
Po dobri uri vožnje z avtom, nas je GPS pripeljal do vhoda Zagrebačkog velesajma. Kul, ampak kje parkirat? Itak je trajalo še dodatnih 15 minut brezupne vožnje po prezasedenih in neurejenih parkiriščih, nakar smo končno našli svoj prostor ob nogometnem igrišču, ki je tik ob sejmišču. OK, ena briga manj. Parkiramo, vzamemo nahrbtnike, požulimo vsak svoj sendvič in BAM! Smo že pri vhodu!

 
InfoGamer by Reboot je bil jasno nakazan z ogromnim plakatom pred zagrebškim velesejmom, kakor tudi s smerokazi, ki so te usmerili do vstopne hale.

 
Prva hala je bila najbolj zanimiva, saj so v njem bili najbolj udarni naslovi in razstavljavci.
Ubisoft je bil prisoten s svojim pred kratkim izdanim londonskim morilcem AC:Syndicate in prihajajočo taktično streljačino TC Rainbow Six Siege (ravno sedaj poteka beta!).

Siege je tekel na XO, za zvok pa so poskrbele slušalke Astro A40.

 
Activision je seveda pokazal še vroče izdan CoD:BO 3, zelo rokovskim Guitar Hero Live boothom (jup, celo efekti z meglo so bili) in novo verzijo Skylanders-ev.

*doda sliko tipičnih CoD igralcev* .

 

 
Konami je imel MGS 5 kotiček s carskim Snake kipom, postavljenim sredi odličnega ozadja. Aja, pa ovna pripetega na deport balon (enako kakor je to dejansko mogoče v igri).

 
Sosednji booth je bil PES 2016, žal je z moje strani dobil največ interesa brezplačen namizni nogomet. Nikakor nisem bil edini.

 
Bethesda s svojim Fallout 4, ki je bil PC only. Zraven se je sponzorko priliznil še Kinguin (king + penguin) - kinguin.net. Gre za spletno štacuno, ki konkurira Steamu in Originu.

 
Starcraft 2 je imel že igrabilen Legacy of the void stand alone expansion.

 
Xboxa na samem prizorišču ni bilo... ali pač? No, reklamno definitivno niso bili prisotni. Bilo ni niti enega samcatega Xbox plakata, letaka ali napisa. Ni čudno da potem ni tako popularen pri nas. No, Xboxi so vseeno bili. Igralen je bil Halo 5 (če si seveda sam ugotovil da gre za Halo 5 - nikjer ni bilo napisa ali plakata za katero igro gre). Le ta je bil igralen na štirih ukrivljenih in z zavidljivo diagonalo velikih Samsungih. Manjkali niso niti zelo glasno nastavljeni sound bari enake znamke.

 
Square Enix je imel na osmih zaslonih igrabilno Laro v svoji zadnji in ponovno še sveži izvedenki: Rise of the Tomb Raider. Ponovno je igra tekla na XO, ampak to si izvedel šele takrat, ko si pogledal kaj je nameščeno pod TV mizico. Xbox reklama je ponovno žal izvisela. Škoda je tudi, da niso bili ti TVji malenkost bolj pametno nastavljeni. Imeli so namreč svinjsko velik input lag, ki je močno kvaril igro.

 
Ukrivljeni zasloni, teh je bilo kar nekaj. Tudi še klasični (beri: neukrivljeni), so bili prav zavidljivih mer. Pozabili niso niti na sound bare, ki so pri večini novih TVjev nuja zaradi poraznih vgrajenih zvočnikov. Samsung se je resnično na veliko izprsil.

 
PlayStation je bil močno prisoten!

 
Imel je kar nekaj s plavo porisanih PS4 štantov, na katerih je tekel Driveclub Bikes, klasični Driveclub v navezi z volanom in športnim sedežem, The Talos Principle, CoD:BO 3, AC:Syndicate, Tearaway: Unfolded, Uncharted Collection in SW: Battlefront (alpha). PlayStation žal ni imel Uncharted 4 multiplayer demota.

 
Dejansko je smešno tole... Več je bilo XO konzol, vendar ni bilo niti ene same reklame zanj. PS4 konzol je bilo manj, vendar je imel PS ogromno reklam. Celo jumbo plakat je bil iz njihove zadnje oglasne kampanje!

Tukaj pa še kako so ga snemali:
 
Žal so PS4 promo stojnice imele popolnoma zguljene leve gobice na kontrolerjih. Tudi desne gobice so bile boge in so nujno potrebovale zamenjavo. Kaj to... eden izmed kontrolerjev kjer se je igral CoD:BO 3 je imel uničeno levo gobico (zraven seveda popolne oguljenosti). Premikanje lika v MP je bilo nemogoče. Občasno je prijel le šprint (klik na gobico). Bi pričakoval bolj vzdrževane promo postaje. Očitno so imele za seboj že res veliko kilometrine.

 
O Nintendotu pa sploh ne duha ne sluha (razen v retro kotičku v drugi hali, več v nadaljevanju).

V tej taisti glavni hali je bil prisoten tudi Alienware. Prikazane so bile njihove parne mašine (Steam Machines), ki so bile za "diranje".

No, listek je nato ob slikanju bil hitro odstranjen iz strani prijaznega osebja.

Luštne in močno zverce, ampak po moje predrage. Alienware je imel tudi svojo konferenco s predstavitvijo prenosnikov in Steam mašin, ter na koncu še giveaway.

Hrvaška enota Game-World-a je prodajala majice, zbirke in ostali material.

 
Bolano dobra Warcraft figurica na Reboot štantu:

 
Aja, svoj sicer majhen, ampak s slamo dobro postiljan, kotiček je imel Farming Simulator 15. Zadnje čase precej popularna simulacija, ki je bila tudi na Rebootu redno oblegana. Še je upanje za prihodnost slovenskega kmetijstva.

 
LG je imel za preizkus postavljen svoj novi volan: G29. Njegove miške, tipkovnice in slušalke pa je bilo možno preizkusiti ob igranju CoD:BO 3 na PCjih.

 
HTC Vive (Steam VR očala znamke HTC)!

Ob 20 minutnem čakanju v že precej dolgi koloni, pride ven promotor in pove, da je do polovice kolone za počakat 3-4h! OK, itak ni imelo smisla čakati. Škoda, ker sem največ od celotnega sejma pričakoval ravno pri teh očalih. Žal...

 
Kaj blizu Vive očal so bila Samsungova VR očala. Zaradi večje poznanosti med mladimi, je ta kolona bila sestavljena iz te (mlajše) generacije.

Zgleda da je reklama kar realna. 

 
Na čisto drugem koncu sejma je bil v kotu tudi Oculus DK2, ki je tak isto imel konkretno čakalno vrsto.

 
Eno celotno steno je zavzemal ogromen zaslon z odrom. Na njem so se dogajali giveawayi (majice, zapestnice, postri,...), predstavitve (Alienware) in cosplay tekmovanje. Bilo je par res kul kostumov.

 
Največji minus celotnega sejma je bil najbolj viden ravno v tej osrednji hali: frocovje. Praktično vse malenkost bolj popularizirane igre (CoD, Assassin's Creed, Fallout 4,...) so bile nabito polne zaradi najmanjših udeležencev. Ni problem, ker so delali gužvo, je pa težava, ker nikakor niso hoteli odnehati igrati in predati kontrolerja/miške in tipkovnice naslednjemu v vrsti. K sreči so pri določenih štantih bili nadzorni, ki so jim povedali, da morajo dati priložnost tudi drugim. Žal je teh bilo premalo. Nisem edini, nekaj razočaranih nad to situacijo je pisalo kar na Rebootovo FB stran. Ob čakanju na TC Rainbow Six Siege, je moral nadzorni z veliko muko odstraniti nenasitnega mladiča.
Zanimivo da jih ni bilo toliko na Starcraft 2, Rise of the Tomb Rider, Halo 5, MGS5,... Hmm... očitno te igre še niso dovolj "kul".
 
Druga hala je bila namenjena indie razvijalcem. Ene par je bilo res močnih, ki so se lepo razkomotili s svojim obsegom zajetega prostora.

Ampak je bilo precej te hale še vedno neizkoriščene. Sem pričakoval več indie rastavljalcev, še posebej sedaj ko so mobilne aplikacije tako močno na pohodu.

 
Pri vseh štantih je bilo pa takole... čim je bilo kaj zastonj ali pa kakšna nagradna igra, že se je folk gnetel. En indie štant je zelo dobro izkoristil to situacijo. Pod pogojem da si igro preigral na določeni težavnosti, si dobil neko nagrado. Na najtežji težavnosti, si na primer osvojil majico. Imeli so par tablic ter prijaznih promotork in že se je na veliko igralo. Itak je gužva privlekla nov folk in posledično je ves čas sejma bila tam gužva, medtem ko so drugi indie štanti zavidljivo samevali.

 
Nato je sosednji štant uporabil skrivno orožje: 4 mične gospodične lepo zrihtane. Tapkanje po ekranu je bilo takoj čisto mimo, saj so oči moške populacije skenirale brhke ženske postave.

 
Veliko pozornosti je prinesla tudi ogromna tablica. Enostavno te je kar klicala, da jo preizkusiš.

 
Freaking huge projektorji pri dveh indie razstavljalcema.

 
Aja, mobilne aplikacije so pritegnile tudi cosplayerje.

 
Naslednja hala je imela kar dva Bumblebeeja... ummm... mislim rečt rumena Camarota s Transformers logotom.

 
Zraven so bili postavljeni volani s športnimi sedeži in neko dirkačino (mogoče Project CARS?). Idealno za vse ki radi varno dirkajo.

 
Pri teh istih se je našel tudi en hudo dober PC mod, ki je pritegnil pogled marsikoga, ob pogledu na specifikacije pa je milo rečeno zastal dih. K sreči so gledalcu prizanesli in izpustili ceno iz letaka s specifikacijami.

 
Priznani domačini - Croteam, so delali reklamo za njihov najbolj znani produkt - Serious Sam in novotarijo na konzolah - The Talos Principle.

 
En kotiček je zasedala reklama za Nordeus Hackathon 2015 - nordeushackathon.com

 
Nato so sledili štanti, kjer so prodajali razno PC opremo.

 
Freaking Huge PC ohišje!

 
Našel se je prostor celo za tiste, ki so željni znanja kako ustvariti igro.

 
Precej obiskan je bil bar za osvežitev s pijačo ali kaj malega prigriznit.

 
Street Figter!

 
Pa ponovno Alienware, tokrat z možnostjo nakupa. Od prenosnikov, do novih kot Zdenka sir oblikovanih PC ohišij. Da sem ugotovil, kje to trikotno ohišje skriva svoj prostor za diske, sem potreboval dlje, kot sem to pripravljen priznati.

 
Retro štant je bil dolgo za gledat.

 
Prav smešno je oči vreči na še pred kratkim aktualne mobilnike, sedaj pa so že v retro kotičku.

 
No, imeli so tudi predhodnike mobijev - slušalke privezane na prav ogromen cigel.

 
Tudi danes izumrli dlančniki so bili zanimivi.

 
Kar zmrazi me ob misli, da bi moral na mobitel posebej priklopiti kamero. No, včasih je to bilo normalno, slike pa so bile kljub velikosti res boge.

 
Nekaj starih, že napihnjenih baterij.

 
Compaqov "prenosnik" z disketnim pogonom in za današnje razmere prav gigantskimi robovi okoli ekrana.

 
Vse generacije Gameboyev na enem mestu!

 
Tudi za retro Sabrino se je našel prostor v vitrini.

 
Programabilni kalkulatorji - TI, HP in Commodore

 
Wolfenstein 3D na retro PCju.

 
Retro arcade mašina.

 
"Kineske kopije iPhona"

 
James Bond kolekcija mobitelov

 
iMac, takrat še v pisanem ohišju

 
Worion nova porototipna namizna igra

 
Namizne igre:

 
Kul je bil BeeBit oddelek zraven retro razstave, kjer so bile nekajbitne retro ikonice narejene iz majhnih stopljenih okroglih koščkov plastike.

I'm Groot!

Evo Zelda... ups... mislil sem Link! 

Imajo tudi svojo FB stran: facebook.com/bee8bit
 
EKWB - SLO podjetje, ki se ukvarja s komponentami za vodno hlajenje za računalnike - O njih je na dolgo spisano v zadnjem Jokerju (št. 268). So pa resen player v svetu vodnega hlajenja. Imeli so tudi par zanimivih PC ohišij.

 
3D print je imel eno stojnico.

Func fact: Ta zobnik je bil sprintan v celem in se ga ne da razstaviti brez uničenja.

 
V zadnja hala pa je bila več ali manj namenjena tekmovanju v igrah aka e-igram. CS:GO, CoD:MW, FIFA, PES.


 
Možno je bilo preizkusiti in kupiti električni monocikel.

 
Med drugim je tukaj svoje mesto najdel Fiction Island. Malo čudno, saj je bil edini prodajalec v tej hali.

 
Po vsem tem napornem hojenju je bil k sreči pri roki KFC. 10 minut hoje in že sem si lahko privoščil sveže pohano. Nekaj kar v naši majhni državici še nimamo (žal enako kakor tudi tako razsežnega gaming sejma).

 
KSi član matej1990 uspešno razdevičen na svojem prvem igračarskem sejmu in to s polnim želodcem! 
 
Močno priporočam obisk vsem, ki jih vsaj malo zanimajo igre, računalniki ali namizne igre. Drugo leto definitivno ponovim. Sejem je res vreden ogleda in sem bil nad njim prijetno presenečen.
 
Pa upam da mi drugo leto uspe slikanje skupaj z že utečeno KSi Reboot ekipo.

Hm... kje začet! Ja na začetku, ane!
 
Na začetku ni bilo nič, potem je Bog... err... tole bi predolgo trajalo... dejmo to povedat takole: ponovno smo se, zdaj že tradicionalno KSi-thi (natančno trije KSi-thi in ena KSi-čka) dobili na odpravi v balkansko igričarsko Meko, torej Zagrebški Rebootov sejem Infogamer. Letos se je zgodil med 11. in 15. novembrom. Padla je odločitev da gremo v nedeljo 15., ko se odvija tudi ena bolj zanimivih reči na sejmu - Cosplay tekmovanje (dobra odločitev ker v soboto je bila baje peklenska gneča in so obiskovalci dihali na škrge).
V isti postavi kot že preteklo leto, torej Morkee, Bleki, Jackobi in moja malenkost, smo v nedeljo zjutraj ob 8:30 zajahali Blekijevo modro Hondo ups pardon Toyoto... errr Nissana... ma kaj jaz vem nek japonski old-time avto (tole nevednost bom še plačal)... pač voz z res kul lučmi s katerim smo oddrveli pustolovščini nasproti.

 
Prvi postanek je bil na počivališču Starine (ja itak to ni bilo naključje), kjer smo se napojili s kofeinom in napolnili rezerve hrane in tekočin v nahrbtnike. Na sejmu mimogrede postaneš lačen in žejen.

 
Čez mejo in do parkirišča je šlo tekoče kot le lahko. Parkirali smo na našem standardnem skrivnem zastonjskem mestu v bližini Zagrebačkog velesajma oz. po domače Ljubljansko razstavišče x2.
Jackobi si je za letos zamislil projekt poročanja v gibljivih slikah in se temu primerno oborožil s kamero stojalom, lučkami,... Itak smo potem vse razen kamere pustili v avtomobilu, ker komu se pa da to vse to nositi LOL.

 
No na koncu mu je kljub tehničnim težavam uspelo posneti kar nekaj materiala s ta pravo kamero, en del vsebine bo prispevala Call of duty tactical camera en del pa fotoaparati in telefoni, kaj točno in kako bo izpadlo bomo videli, ko uspe vse zmontirati in objavit. Dražilnik je že na voljo!
Namig: med drugim smo posneli pogovor s Cro teamom in ustvarjalci igre Battle fur bamboo.
 
Na meni pa potem ostane foto safari!
 
Sejem kot ga poznamo je bil letos še večji. Dodali so še eno veliko dvorano in prisotnih je bilo kar nekaj velikih imen igričarske scene: Sony, Activision, Blizzard, Gamepires, Konami, Ubisoft, Warner Bros. Interactive Entertainment,...
 
Pred vhodom nas je pozdravil pano in stojnice s hrano. 

 
Najprej smo od prikupnih deklet prevzeli akreditacije.

 
Razpored po dvoranah je bil takšen:
   
 
Ob vstopu je hitro padel v oko veliki oder, takoj zatem pa Sonyjev paviljon, kjer so me drugim premierno prikazovali Star Wars: Battlefront.


 
...v isti dvorani se je razkazoval še Tomb Raider na Xbox One, Fallout 4, Rainbow Six Siege, Samsung VR, Guitar Hero Live, Simulacija kmetije...


 
...stojnice so ponujale originalne majice, kipce in ostalo robo povezano z igrami...




 
...razvijalci so z veseljem poklepetali o svojih igrah...

 
...obiskovalci pa so jih z navdušeno preizkušali...





 
...retro kotiček ni izostal...


 
...kot tudi ne namizne igre... 

 
...analogne igre...

 
...oči si si lahko spočil na mičnih hostesah in cosplayerkah...

 
...glavni dogodek v nedelje je bil tekmovanje v Cosplayu - predstavitev doma izdelanih kostumov na podlagi likov iz risank, iger, filmov, stripov...

 
Jackobi v akciji s kamero...

 
Komisija glasuje za najboljši kostum...

 
"tekmovalci" čakajo...

 
...občinstvo čaka...

 
in znani so rezultati...
 
3. mesto

 
...2. mesto

 
...in zmagovalka

 
Z zaključkom in vrhuncem sejma se je počasi tudi bližalo naše slovo do naslednjič. Prisotni smo bili skoraj od 11-18h. Videli smo zanimivosti, se pogovarjali z različnimi ljudmi in predvsem smo preživeli dan v neki drugi dimenziji. Vmes smo seveda poskrbeli tudi za zdravo prehrano, saj KFCja nismo izpustili! 

 
V glavnem sejem bil je živ! Nisem omenil tekmovanja v PC igrah, v izdelovanju iger, v retro igrah, predstavitve "master race" pošastnih konfiguracij... zato še par fotkic od tam...
 

 
Slej kot prej se je treba posloviti. Upam da teh nekaj slik vsaj približno da občutek kakšen je sejem in morda se nam naslednje leto pridruži še kdo. Na sejmu je bil prisoten še en KSi-th matej1990 s katerim se na žalost nismo uspeli pofočka, pa drugič.
Na koncu je Bleki zakurblal svojo japonsko zver (kar je že samo po sebi zelo vznemirljivo, zato posnetkov in fotk le tega ni) in smo se zapodili nazaj čez mejo in domov prijetno utrujeni v posteljo (ne nujno vsi skupaj v isto).
 

 
Bessie over & out!
 

Tako je, da se nam slej ko prej zgodi, da na disku v konzoli Playstation 4 zmanjka prostora. Kaj takrat narediti?
 
Ena rešitev je da sproti brišeš igre, ki jih ne igraš, druga pa, da zamenjaš vgrajeni trdi disk z novim, večjim.
 
Prve verzije PS4 so imele 500GB HDD, kar se sliši veliko, vendar pa novejše igre zasedejo mimogrede 60GB prostora z dodatki pa tudi več, novejše verzije konzol se danes dobijo tudi že z 1TB in je pred nakupom konzole smiselno razmisliti.
 
Sony je ob izidu konzole predvidel to pomanjkanje prostora in nam, kot smo bili že navajeni pri PS3, omogočil zamenjavo diska brez večjih težav.
 
Predno se lotimo menjave, je pametno narediti vsaj rezervno kopijo datotek s shranjenimi pozicijami iz iger, še bolje pa vsega kar je na disku kar na zunanjo USB enoto, ki je lahko spominski ključek ali zunanji disk v FAT ali exFAT formatu, paziti moramo le da je kapaciteta primerna količini podatkov, ki jih želite shraniti.
 
Tistim s PS+ naročnino (a je sploh kdo tak, ki ni?) je glede shranjenih položajev še toliko lažje, ker jih lahko skopirajo v oblak.
 
Postopek izdelave rezervne kopije je napisan na uradni strani: povezava (ta ista navodila bodo prišla prav še kasneje za obnovitev podatkov)
 
Ko smo poskrbeli za podatke je naslednji korak odstranitev okrasne plošče, to naredimo z rahlim pritiskom in jo porinemo v stran, še prej pa konzolo odklopite iz elektrike, da ne bo kakega šoka.
 

 
Ko je plošča odstranjena odvijemo še varnostni vijak z vgraviranim PS simbolom, ki ga poznamo iz DualShock kontrolerja.
 

 
Z rahlim potiskom izvlečemo stari disk iz vložišča, odvijemo vijake s katerimi je pritrjen na vložek.
 

 
In ga nadomestimo z novim diskom. V mojem primeru sem se odločil za hibridni Segate SSHD 1T (dobite ga pri večini trgovcev tudi v Sloveniji po ceni okoli 100€).
 

 
Zakaj hibrid, ker ima ugodno ceno, pri hitrosti pa ni bistveno slabši od dražjih SSD, vsaj pri uporabi v PS4. En primerjalni test najdeš na IGN.
 
Po zamenjavi privijemo nazaj vse vijake na svoje mesto, porinemo vložek in ne pozabi na ta lepi vijak, ki preprečuje morebitni izdrs diska iz ležišča, ter nazaj namestimo okrasno ploščo (mimogrede lahko jo zamenjamo s kakšno novo)
 
 
Video vodič, zgoraj omenjenega postopka zamenjave diska:
 
 
Priklopimo elektriko in začne se ta zabavni del…
 
Najprej namestimo Firmware, ki ga najdemo na povezava. POZOR ni dovolj "update" datoteka, ampak mora biti datoteka s celotnim sistemom »System Software«!!!
 

 
Po inštalaciji sistema je na vrsti prijava v svoj PSN račun in obnovitev/restore podatkov oz. ponovno nalaganje iger, popravkov, DLC-jev iz PSN.
 

 
Ko je postopek prenašanja datotek, ki lahko traja več ur/celo noč (odvisno od tega ali si delal celotni backup na disk ali moraš potegni vse še enkrat iz PSN), končan je to to in končno lahko uživaš v ogromno prostora in brezskrbno naložiš vse igre, ki si jih kdaj kupil... no ne pretiravat, saj zna biti tudi 1T hitro napolnjen, zato morda že prej razmisli o varianti z diskom 2TB.
 
Če se kje zaplezaš ali je morda moj opis pomanjkljiv ima Sony postopek tudi lepo opisan na svoji strani: povezava.
 
DODATEK:
Obstaja tudi opcija s kloniranjem diska, v tem primeru bi stari disk in novi disk vstavil/priklopil v osebni računalnik in naredil kloniranje z enim od programov, v tem primeru se prišpara ogromno časa, če pa to potem deluje brez težav pa ne znam povedati, ker sam tega nisem preizkusil.

NA KRATKO O KSi

KSi je na sceni prisoten že več kot 10 let. V svojem najstniškem obdobju je enako nepredvidvljiv in smotan, ob enem pa vedno bolj zvedav in nekoliko samovšečen v smilsu, da se trudi biti čedalje boljši.

Ekipa, ki bdi nad delovanjem in produkcijo je skupina skrajnih igričarskih zanesenjavkov. Od tega imamo nekateri že svoje družine in mirno lahko trdimo, da smo že prešli v fazo igričarske modrosti in odgovornosti. =)

KSi EKIPA I. REDA

Selfie time! V vsem svojem sijaju, zvesti svojemu igričarskemu duhu. =)

konzole_slovenija_ekipa

PRAVNO IN NUJNO ZLO

Na spodnjih povezavah najdeš vse informacije o tem kakšen pravni bav-bav je prebijanje spletnega časa na naših straneh ter vsa ostala (pravna) (ne)nujna navlaka. Hm...

OGLAŠEVANJE

Vsakršno oglaševanje brez soglasja in ustreznega dogovora z vodstvom KSi je strogo prepovedano. Neupoštevanje tega strogega pravila pomeni takojšnjo sankcijo - zaklep uporabniškega računa.

V kolikor želite oglaševati pri nas, nam pišite preko epošte ali kontaktnega obrazca na dnu strani.