Skoči na vsebino
KSi - Konzole Slovenija

člankih

Upravljaj s članki

    Ozi
    Po spletu nič kaj omembe vrednih okoliščin, sem se namesto z letalom odpravil na pot s svojim avtomobilom. Ob 6h popoldne, v dežju in turobnem popoldnevu. Na hitro sem zavil na črpalko, dotočil gorivo, pograbil vrečko nujnega živeža in pičil dalje.
     

     
    Navadno venomer izkoristim situacijo in si poleg vzamem družbo, tokrat žal ni bilo dovolj časa in sem dolgčas za volanom izkoristil za neke vrste vlog zapis odprave. A en posnetek šteje za vlog? Nepomembno. Kako (bolj ali manj) spretno sem se odrezal, vam predstavljam v štirih video klipih objavljenih na našem YouTube kanalu. Od tega so trije vezani na samo pot in preganjaje dolgčasa s samim seboj, zadnji pa je dejansko osredotočen na sam event oz. video intervju z namestnikom kreativnega direktorja igre pri Quantic Dreams, gospodom Gregorijem Diconujem. Povsem na koncu, zadnji trije deli prispevka so prikaz igralnosti, neposredno zajete iz gejmpleja. To so tudi sekcije, ki smo jih preigravali. Nekateri so prišli tudi dalj od tega, kot omenjam v nadaljevanju.
     

     
    Ko sem naposled prispe l v Prago, odsmrčal nekaj ur prepotrebnega spanca in se za silo okrepčal pri hotelskem zajtrku smo peške odkorakali do mesta eventa. Fantom iz Sony PR za Češko in Slovaško kapo dol, cel dogodek je bil solidno pripravljen, z veliko jedače in pijače, prigrizkov, sladic in predvsem z zatemnjeno sobano z igralnimi konzolami.
     

     
    Še nikoli v življenju se mi namreč ni pripetilo, da bi me nekdo zaprl v sobo za 3 ure in pol z namenom, da se moram igrat. Sedaj ste tu, čas je da preizkusite igro… Igro sem predčasno prekinil, ker si nisem več želel kvarit igričarske izkušnje.
     

     
    Detroit: Become Human te povleče… ne, ne. Posrka te v gejmplej in igra se odvija kot blazno dober interaktiven film. Tega smo od Quantic Dreamsa sicer vajeni a vseeno, ta igra je na novem nivoju. Ko sem se kasneje menil s kolegi smo si bili podobnega mnenja. Urednik s Slovaške je izjavil, da ga skrbi, če je igra dovolj dolga, ker je imel občutek, da je v tistih dobrih treh urah videl že toliko, da ima občutek, da je prispel takorekoč do konca. Bojazni bojda ni; obljublja se okvirni igralni čas desetih ur. Nekaj več ur za preigravanje komplet kombinacij.
     


    Ker je do izida igre še malenkost več kot mesec dni (ironično, 25. maja smo nekoč praznovali dan mladosti ali Titov dan), velja še vedno kup PRESS omejitev. Omenit velja precej novega slikovnega materiala, ki je na ogled v članku samem. Kar je sedaj dokončno jasno je dejstvo, da Kara ostaja in igra glavno vlogo. Če se je kdo spraševal kam je izginila po tech demotu iz PS3. She's alive!!
    Dobesedno.
     

     
    Komaj čakam, da zaženem igro na novo pridobljenem 4k HDR TV aparatu, s poveznjenimi slušalkami in ustrezno ambientalno temperaturo. Igra je odlična in sladokusce ne bo pustila na cedilu. To si upam trditi. Celo tako zelo sem napaljen, da sem si igro naročil v pre-order ne glede na destvo, da nam v uredništvo kani past en naslov. Poleg tega je pre-order dober izgovor za vnovično preigranje Heavy Rain naslova, ki bo krasna uvertura v D:BH.
     
    Kar se vsebine tiče lahko naposled izdavimo, da igramo zgodbe treh likov, treh Andoridov, ki jim "slaba koda" useka na slabše počutje. Nekega lepega dne, hočeš-nočeš začnejo dojemat občutke o tem kaj je prav in kaj narobe. Posledično se začno evolvat v pravi AI. Umetna inteligenca v svojem prvem koraku prebujenja, umeščena v vsakdan futurističnega mesta Detroit. Poudarek NI na sodnemu dnevu in Terminatorski različica vstajenja strojev. Poudarek je na socialni noti v smislu, kako prične stroj dojemat človeško družbo, čustva, moralne vrednote, ipd.. 
     

     
    Trije protagonisti slišijo na ime Markus, Kara in Connor. Markus je predstavnik, recimo temu l33t osebnih butlerjev, ki ga pod okrilje vzame intelektualnež, umetnik, ki ga upodavlja vrli Lance Henriksen (droid, Bishop iz Aliens / Osmega Potnika) - ziher naključje ja. Drugi link je Kara, ki upodablja hišno pomočnico, očtino deležne zlorab. Tretji link je Connor, strog, preračunljiv, odločen. Connor je posebna veja androidov, ki so zdizajnirani za pomoč roki pravice. V preview igranju, ki sem ga dal čez je občutek upravljanja z liki zelo intuitiven in ne pušča občutka, da si veliko (nehote) izpustil. To me pri interaktivnih in vodenih igrah vedno malo skrbi; kaj bom zamudil, ker bom spregledal. Moram reči, da v preigranem delu igre nisem imel s tem težav, uporabniški vmesnik je lepo skreiran in logičen. Je pa potrebno pristopit k igranju bolj odprte glave, vsaj kar se kontrol tiče. To velja za vse igre Qunatic Dreamsa.
     

     
    Kako dobro so navlekli na čustveno plat vam pričara igra sama; z zasnovo zgodba vzbuja občutek, da igramo film in vlogo tistih, ki so odrinjeni na rob družbe. No, tehnično je temu res tako. S to izjemo, da so naši glavni liki pač sintetične krvi in odkrito novodobni sužnji. To seveda povzroča vrsto tenzij v (človeški) družbi, izjemno visok in naraščujoč delež brezposlenosti, itd, itd.. Ne bi preveč kvaril vtisov z razkrivanjem vsebine. Dejstvo pa je, da ima svoboda, kar velja tudi za kritično (torej svobodno) razmišljanje svojo ceno. Nehote in upravičeno se vprašam, koliko le-te že plačujemo ljudje. 
     
    Za konec vas vabim, obiščete naš YouTube kanal, kjer je na voljo nekaj video vsebin, vključno s prikazom igralne tehnike, samega gejmplaja in nenazadnje, intervjuja z namestnikom kreativnega direktorja igre. Ah, in nekaj mojih samogovorov na dolgi in pozni vožnji v Prago.
     

     
    KSi trip to PRESS event, Detroit: Become Human, 1. del (start)
     
    KSi trip to PRESS event, Detroit: Become Human, 2. del (vožnja)
     
    KSi trip to PRESS event, Detroit: Become Human, 3. del (čvekanje)
     
    KSi trip to PRESS event, Detroit: Become Human, 4. del (event day)
     
    KSi trip to PRESS event, Detroit: Become Human, 5. del (gameplay preview)
     
    Pojdimo na Everest! S seboj vzamem "le" super mega plezalno opremo, ogromno kondicije, denar, ducat šerp in ščepec sreče, za vsak slučaj, da me ne zasuje plaz.
    Nah! Bom jaz to storil kar s PS VR očali, udobno trenerko na sebi, slabo kondicijo, z "igro" kupljeno v akciji in vrčkom piva za pogum. What a time to be alive! 
     
    Everest VR je verjetno najbližje kar bom v življenju doživel od ekstremnega alpinizma. In glede na preigrano, prebrano, poslušano in podoživeto naj kar tako tudi ostane.
     
    Kot sem že v uvodu omenil, se vse začne iz udobnega naslonjača.

     
    Po kalibraciji se takoj prikaže 3D mapa Everesta. Le ta služi kot neke vrste meni v igri. Škoda da ni jasneje označeno kaj predstavlja kateri napis in kje sploh začeti.
    Moje priporočilo:
    Najprej Seeker Expedition, da spoznaš goro in imena posameznih sekcij Prvi chapter v "kampanji" - Basecamp
    Da na hitro obrazložim... Izstopajoča sta God mode, ki je skrajno levo in Seeker expedition, ki se nahaja spodaj desno. Vse ostalo so poglavja, ki se "igrajo".
     
    God mode služi predvsem za občutek velikosti posameznika proti gori. Dobiš občutek izjemne majhnosti in ranljivosti proti mogočni gori. Da ne omenjam razdalj, ki jih moraš prehoditi, že ob začetnih vzponih. 

     
    V ličnem vmesniku si izbereš kako veliki hočeš biti.

     
    Pogled velikana vs pogled iz človeške velikosti:

    Lahko povem, da sprehajanje kot človek vzame precej časa.
     
    God mode vsebuje tudi slike slavnostnega prvega spusta iz Everesta:

    Britanska ekspedicija, ki je poslala na vrh novozelandca in lokalno šerpo. Zanimivo.
     
     
    Seeker expedition. V njem se lahko povzpnemo po vseh znanih poteh na Everest.

    Med vzponi nas čakajo:
    zvočni zapisi od strokovnjakov, šerp, dejanskih alpinistov,... krajši predstavitveni videji o boleznih, potrebni opremi,... Lepo dinamično narejeno.
    Skratka how-to za Everest vzpon. 
     
    Ves ta čas imamo na voljo tudi kompas mapo, ki prikazuje zgoraj omenjene vzpon pavze.

     
    Mehanika premikanja je rešena s teleportiranjem. Držiš gumb in nato s pogledom (premik glave) določiš točko (spodaj na sliki se na sredini vidi majhen zelen krogec), kamor se hočeš teleportirati. Super zadeva, ki je hitra in predvsem ne povzroča slabosti.

     

     
    Kampiranje na 6000-7000m. Count me in!

    Tukaj se bi dalo izboljšati ikone. Le te so na blizu motne in včasih težko vidne zaradi prekrivanja z drugimi teksturami.
     
    Vse poti so lepo barvno ločene in imajo svoje napisne table.

     
    Nora ruska pot, ki gre dobesedno direktno po največji strmini do vrha:

    I blame vodka! 
     

    Tukaj mi je bilo sumljivo ime in priimek druge osebe. Kot kaže mi je bil sum upravičen. Gre namreč za slovenca. In kot kaže je tudi prva oseba našega rodu in celo še živeč!
    Nekaj več o West Ridge Direct smeri.
     
     
    In sedaj je čas za glavni del "igre". Podoživitev slavnostnega prvega vzpona na Everest. Predstavlja neke vrste kampanjo v igri.
     
    Vse se začne v prvi bazi, kjer se zgodi tudi mini vraževerni obred:

     
    Prvi vzpon:

     
    Razvijalci se poigrajo tudi s strahom pred višino:

     
    Plezalna sekcija:

     
    Vzpon na vrh:

     
    Safety first!

     
    Dobiš rahel občutek neprijetnosti od višine.

     

     
    CoD: World at War moment končni moment.

    Ni veliko igranja, je pa zelo lepo narejeno.
     
    Definitivno vredno 8€ sedaj ko je v akciji.
    Deluje kot da bi šel v muzej, kjer ti zraven slik, podatkov itd. ponudijo tudi možnost da podoživiš izkušnjo, pa čeprav le ta predstavlja le kanček tega kar so izkusili tisti, ki so osvojili Everest.

    F1 2017

    Od TheRealDeal, v Opisi & recenzije,

    Formula 1, Crème de la crème v motošportu. Toda zadnja leta so prinesla ogromne spremembe v pravilniku in s tem je vse skupaj postalo nekoliko nezanimivo za gledalce (v mislih imam predvsem “downsizing” z V8 na prisilno polnjen V6 agregat). Vendar pa ne moremo reči, da je igra F1 2017 nezanimiva, ravno obratno. Letos so šli še korak dalje pri Codemasters-u in izpopolnili igro ter jo naredili zelo zanimivo.
     

     
    Novost, ki sem jo takoj opazil je večja stabilnost dirkalnika v hitrih in srednje hitrih zavojih. Zahvala gre najnovejši spremembi v pravilniku, ki ekipam dovoli širše pnevmatike, večja krilca, večji difuzor, širina karoserije … Igra odlično prikaže te spremembe in je pravo zadovoljstvo vozit dirkalnik v primerjavi z lanskoletno igro (F1 2016). Imaš veliko več zaupanja v dirkalnik in ni potrebno biti tako nežen z dodajanjem plina v počasnih zavojih.
     

    Primerka klasičnih dirkalnikov, ki so na voljo v F1 2017. V igri jih je trenutno 11. Na levi Williams iz 96' . Vozil ga je Damon Hill. Na desni dirkalnik Ayrtona Senne. 3,5L V12 pošast. 
     
    Prav tako je opazna razlika in napredek pri umetni inteligenci (AI). Brez skrbi lahko zatrdim, da je umetna inteligenca ena boljših pri trenutnih “simulacijah dirkanja”. Moraš se boriti za pozicijo in tudi, ko ti uspe prehiteti nasprotnika, AI ne odneha in pritiska še naprej. Zanimivo je bilo videti tudi, ko si v kvalifikacijah v hitrem krogu in se AI (ki ni v hitrem krogu) umakne na stran in upočasni. Končno so dodali tudi drsni gumb za prilagajanje težavnosti umetne inteligence (razpon med 0-110). Marsikdo se najde ravno med dvema težavnostima in sedaj si lahko prilagodi kakor mu najbolj odgovarja.
     

    Slika na levi predstavlja primerjavo z mano in mojim rivalom. Skozi kariero imaš različna rivalstva in s premagovanjem teh, dobiš več točk za nadgrajevanje. Vsake toliko časa pa nas pričaka dogodek s klasičnimi dirkalniki, ki popestrijo kariero (slika desno). 
     
    Eden boljših delov igre pa je “Career mode”. Ta je enostavno fantastičen. Prikaže marsikateri element Formule 1 in ti ponudi pravo F1 izkušnjo. Izpolnjevanje ekipnih ciljev, rivalstvo z ekipnim sovoznikom, nadgrajevanje dirkalnika, skrb za dirkalnik... Največja novost pa je obraba različnih delov dirkalnika. Vsaka ekipa ima v sezoni na voljo 4 agregate, ki se seveda z vsakim odpeljanim krogom obrabljajo. Zato je potrebno tudi malo taktizirati in izbrat sveže agregate za pomembne dirke. Tudi nadgrajevanje dirkalnika so zelo spremenili in gre sedaj veliko bolj v detajle.  Novost v karieri so tudi promocijski dogodki s klasičnimi F1 dirkalniki. Tako imamo priložnost zapeljat (vsaj virtualno) dirkalnike različnih legend tega motošporta, kot so Prost, Senna, M Schumacher, Hakkinen … Zanimivo  je, kako so pri Codemastersu šli še korak dalje in igro v karieri naredili “ultra realistično”. McLaren Honda ima velike težave z zanesljivostjo dirkalnika v resničnem svetu, zato vsi, ki so kariero začeli pri omenjeni ekipi v F1 2017, nadgraditve za agregat nimajo efekta. Šalo na stran, gre le za hrošč in s strani Codemastersa so potrdili, da že delajo na popravku. Tako da, če boste kariero začeli s Hondo, nadgraditvene točke porabljaje za druga področja.
     

    V tokratnem izdanju F1 imamo zelo podrobno nadgrajevanje dirkalnika, zato je pomembno, da se odvozijo prosti treningi in s tem pridobiš potrebne točke (slika zgoraj levo). Tako, kot v resničnem življenju stvari ne gredo vedno po načrtu, tudi v igri nam vsake toliko časa prekrižajo načrte neuspele posodobitve (slika levo spodaj). V sezoni imamo na voljo 4 agregate, prvi je zrel za generalko (slika desno zgoraj). Slika desno spodaj prikazuje, kaj vse lahko delamo na prostih treningih ter s tem pridobivamo potrebne točke, hkrati pa spoznavamo progo in dirkalnik.
     
    Glede zvoka v igri bom povedal samo, da ko pelješ klasični dogodek s klasičnim F1 dirkalnikom, v katerem “kriči” naviti V8, vidiš, da so V6T agregati žalost. Seveda za to ni nič kriva igra, vendar gredo vse zahvale okoljevarstvenikom in ljubiteljem Toyote Prius.
     

     
    Vizualno igra izgleda dobro. Vremenski efekti so odlično narejeni. Potem imamo še različne detajle, kot so umazanija in mrčes, ki pristanejo na vizirju, iskre, ki letijo izpod dirkalnika, umazanija in obraba na pnevmatikah. Animacije so super narejene. Super se mi je zdelo, da ostanejo različni ostanki razbitih krilc na stezi skozi celo dirko (zaradi katerih lahko pride tudi do predrte gume, zato se jih je potrebno izogibati).
     

    Ne kaže dobro... 
     
    Skratka, F1 2017 je izboljšana različica predhodnice. Novi avtomobili (klasični dirkalnik), izboljšana (poglobljena) kariera, ki te kar povleče vase, izboljšana fizika, izboljšan ForceFeedback za uporabnike volana. Igra izgleda dobro, zvok je dober, še posebej s klasičnimi dirkalniki. Igralnost je primerna tako za naprednejše kot tudi za začetnike. Če ste ljubitelj Formule 1, vam igro priporočam. Tudi če niste hardcore fan, se splača probati. 
     
    Konami je v svoj repertoar legend v franšizi PES, z različico PES 2018 dodal novo globalno super zvezdo, ki je dobro poznan vsem nogometnih privržencem. Nov PES abasador sliši na ime David Beckham. Angleški igralec je z družbo Konami sklenil ekskluzivno in dolgoročno sodelovaje.
     

     
    Gre za brez dvoma enega najbolj prepoznavnih nogometnih obrazov sodobnega nogometa, ki je v svoji 20-letni karieri nanizal 19 trofej z velikih tekmovanj. Zastopal je največje evropske klube iz Anglije, Španije in Italije, svoj pečat pa je v promociji nogometa nedvomno pustil tudi v Združenih Državah Amerike. 
     
     
     
    "V veliko čast mieje, da se lahko pridružim izboru legend, ki so sodelovale z družbo Konami kot PES ambasadorji", pravi David Beckham in nadaljuje, da se veseli tega, da bo njegov lik zastopan v taki fantastični igri ter da se veseli sodelovanja z ljudmi, ki več kot očitno obožujejo nogomet - nič manj kot on sam.
     
    V igri, ki bo izšla 14. septembra, je v myClub delu igre mogoče najti več različic igralca, od ključnih momentov Beckhamove kariere ter se podati skozi različne kampanije. Skupaj je zajetih 5 obdobij, od Beckamovih zgodnjih in ključnih delov njegove kariere v Angliji, do obdobja, ko je igral za Španijo, Italijo in na koncu ZDA. S pomočjo v družbi KONAMI razvije tehnologije zajemanja in animiranja, KONAMI zagotavlja dober prenos Beckhamove edinstvene igralne tehnike in njegevoih zmožnosti v igro PES 2018.
     
     
     
    Nova, dodana legenda David Beckham, odlično odraža nov slogan PES 2018 igre z nazivom "Where Legends are Made". V prevodu Kjer se kalijo legende lahko oboževalci in igralci izbirajo ter gradijo svoje sanjsko moštvo ter v nabor izbirajo igralce kot je Diego Maradona. 
     
    Nadalje v igro PES 2018 prihaja debitant, najhitrejši človek na svetu in gotovo najbolj prepoznavni atlet na svet. Usain Bolt bo prav tako na voljo znotraj myClub sekcije. Bolt je na voljo kot ekskluzivni bonus za vse prednaročnike igre.
     
    Jonas Lygaard iz družbe KONAMI navdušeno pozdravlja prihod Davida Beckhama v franšizo in zatrjuje, da je David Beckahm nedvomno pravično zastopan kot legenda znotraj same igre. Beckhamova kariera, vključno z vsemi njegovimi dosežki so znotraj igre PES 2018 popolnoma obujeni.
     
    Z igralnega stališča pa PES 2018 prinaša več novih funkcionalnosti in razširitev kot katerikoli PES naslov zadnjega desetletja! Prihaja več načinov igre, avtorji pa zatrjujejo, da noben aspekt igre ni več izpuščen. Igralni model z nadzorom in pristnostjo igralcev je danes že famozen, dobro poznan in omogoča, da se igralci na zaslonu odzivajo praktično tako intuitivno kot to od njih pričakujemo glede na njihov dejanski slog igranja. KONAMI tudi zatrjuje, da bo PC različica igre popolnoma združljiva s konzolnimi različicami, kar se tiče paritija.
     
     
     
    Igra vsebuje tudi nove načine igranja za vse največje fane. Polne 11vs.11 online opcije, co-op 2vs.2 ter 3vs.3 načini s podporo lokalnih gostov. Zelo priljubljen in tako močno zahtevan Random Selection match  se vrača z novo vsebino. Master League nadalje implementira pred-sezonske turnije, nov sistem prenosov in pre-match intervjujev ter vpogled v slačilnice. V igro je prav tako integriran uradni PES LEAGUE eSport turnir.
     
    FIFA je torej dobila svojega tradicionalnega in več kot dostojnega rivala v boju za naklonjenost nogometnih fanov in igričarskih navdušencev. 
     
    Kot že omenjeno bo igra izšla 14. septembra, in sicer za PlayStation®4, Xbox One™, PlayStation®3 ter Xbox360™. Igra bo prav tako na voiljo preko sistema Steam v različici, ki je bila deležna obsežnejših izboljšav v smislu astetike ter vsebine.
     
    Igra je že na voljo za nakup pri: Gameplay.si
     
    PR / Ozi

    Dirt 4

    Od TheRealDeal, v Opisi & recenzije,

    Dobil sem priložnost preigrat Dirt 4, najnovejšo igro iz serije Dirt od Codemastersa. Sem ljubitelj dirkaških simulacij vendar ne toliko te kategorije motošporta (rally). Do sedaj sem igral le nekaj rally iger, kot so legendarni Colin Mcrae Rally 2, CMR4, Dirt in Dirt 3 (Le zaradi takratne popularnosti Ken Blocka in Gymkhane). V zbirki imam še Dirt Rally, vendar pa mu nisem posvečal preveč pozornosti (praktično nič). Pri Dirt 4, pa sem le nabral nekaj ur igranja.
     
    Dirt 4 je 6. igra iz serije “Dirt” in 12. igra iz serije Colin Mcrae Rally. Je tako imenovana “Simcade” igra, kar pomeni, da je mešanica simulacije in arkadnih elementov. Igra ti takoj na začetku ponudi 2 opciji (Gamer ali Simulation). Pri prvi izbiri gre za bolj arkadni način igre, ki je bolj primerna za občasne “dirkače” in “začetnike”, pri drugi pa je simulacija v ospredju in je bolj primerna za izkušenejše igralce oz. tiste, ki bi radi čim bolj pristno izkušnjo.

     
    Igra nas takoj po izbiri igralnega načina vrže na kratko rally etapo, kjer takoj spoznamo obnašanje avta in nas po končani etapi oceni in predlaga primerno težavnost umetne inteligence (nasprotnikov). Težavnost lahko sami po želji spreminjate in s tem lahko pridobite več bonus točk (večja kot je težavnost, bolj smo nagrajeni). Po uvodni etapi pa sledi “urjenje” v offroad akademiji “DirtFish”, kjer nas naučijo ve od osnovnih pa vse do bolj kompleksnih svari. To urjenje lahko preskočite kadarkoli, je pa priporočljivo, da se gre skozi, saj potem bolje razumemo obnašanje dirkalnika. Moteča stvar pri Dirtfish akademiji je, da ti ne postavijo ciljev, ko izvajaš vajo. Po demonstraciji je potrebno, da ponovimo vajo in dejansko se samo vozimo v krogu (oz. kakršnokoli vajo že izberemo). Ni nekih ciljev postavljenih, kot so npr. v seriji Gran Turismo, ko pridobivamo licence.

    Vaja dela mojstra                                                                              Odklenjena prva licenca po uspešno opravljenji akademiji 
     
    Po končanem urjenju pa lahko izbiramo med več različnimi disciplinami “offroad” dirkanja. Od klasičnega Rally-a, Landrush tekmovanja (Buggyi), RallyCross in Historic Rally. Pri Rally opciji je 5 različnih destinacij (ZDA, Wales, Španija, Švedska in Avstralija) in vsaka ima svoje značilne geografske in podnebne vplive. Landrush tekmovanja se odvijajo na zaprtih puščavskih progah in lahko izbiramo med 3-mi različnimi destinacijami. RallyCross (uradno licenciran s strani FIA) je zelo zabavna disciplina. Gre za mešanico asfaltnih in “offroad” površin na isti progi. Historic Rally pa kot že ime pove, gre za Rally s klasičnimi dirkalniki.

    Različne kategorije, ki jih postopoma odklepamo                              Dnevni, tedenski in mesečni izzivi
     
    Pri karieri so dodali možnost, da ustvarimo lastno ekipo in najamemo različno osebje (od dirkalnih inženirjev do mehanikov). S pridobivanjem denarnih nagrad lahko nadgrajujemo njihovo sposobnost in infrastrukturo. Pridobivamo pokrovitelje itd. Sicer ne gre toliko v detajle je pa definitivno dobrodošla novost in da nek čar karieri.

    Team Konzole SLOth, katero ponosno zastopa voznik Lazy Sloth              Upravljanje osebja
     
    Poleg kariere so pa še na voljo večigralski način v vseh disciplinah, različni tekmovalni izzivi s strani Dirt skupnosti (dnevni, tedenski in mesečni izzivi). Potem imamo še “Freeplay”. V tem načinu lahko ustvarimo lastna prvenstva. Zanimiva zadeva pri tem je, da lahko ustvarimo tudi lastne etape. V teoriji nešteto različnih variacij prog, ki jih igra zgenerira s pomočjo 2 drsnih gumbov (dolžina in zahtevnost). Kljub temu, da se zadeva sliši dobro in da naj bi bilo nešteto različnih prog, dobiš čez čas občutek, da si en in isti ovinek zvozil že 10x. Potem je še JoyRide opcija, kjer si lahko damo duška na Dirtfish poligonu. Lahko izbiramo med mini igrami oz. izzivi ali pa se prosto zdivjamo.  

    V igri je več kot 50 različnih avtomobiliov. Med njimi tudi te legende iz 80ih in 90ih let, ki jih lahko vidite na zgornjih slikah. 
     
    Grafika v igri ne impresionira. Ne izgleda slabo, ni pa med najlepšimi igrami. Se mi zdi, da je predhodnik izgledal bolje (Dirt Rally 2015). So določene scene kjer igra izgleda lepo in tudi vremenski efekti so narejeni odlično (megla, efekt dežja, sneg…).
     
    Zvok in zvočni efekti so se mi zdeli fantastično narejeni. Brnenje turbo motorja, pokanje izpuha, sikanje turbine, ki hlasta po zraku. Tudi pri trčenjih, pa naj bo to z nasprotniki ali z drevesom pri 130 km/h (ne da bi vedel, kako se sliši v resnici), se je zdelo prepričajoče. Potem so še zvočni efekti pokvarjenega avta (počena guma, brenčanje v menjalniku …). Glasovni ukazi kopilota so tudi jasni in se je dostikrat treba zelo zanašat na njegov glas (ko so slabši vremesnki pogoji).

    Vremenski efekti odlično narejeni. 
     
    Fizika oz. igralnost v igri je dobra. Sam sem igral samo v Simulation načinu v kombinaciji z Logitech G29 volanom. Lepo občutiš razliko med različnimi vrstami avtomobilov in različnimi podlagami. Sprednji pogon je veliko bolj podkrmiljen, pri avtomobilih z zadnjim pogonom moraš biti veliko bolj nežen pri dodajanju plina. Potem obnašanje avta na suhem makadamu in na mokrem … Vendar se mi je zdela igra kljub na Sim načinu in vsemi pomagali na off, nekoliko prelahka (arkadna).

    Poškodbeni model v igri bi lahko bil bolj "grob". 
     
    Dirt 4 je dobra igra, z zadovoljivo grafiko, odličnimi grafičnimi efekti, veliko različnih avtomobilov, zabavno kariero in zadovoljivo fiziko. Vebine je dosti in vas bo kar nekaj časa zabavala. Igralnost se bo zdela bolj izkušenim voznikom Sim racing žanra nekoliko prelahka, tudi poškodbeni model bi lahko bil malo bolj “grob”, vendar kljub tem malenkostim se mi zdi, da je dobra igra, primerna tako za začetnike kot za bolj izkušene.
    Distributer video iger širi svoj obseg in portfelj na območju Jadrana
     

     
    Maribor, Slovenija: Družba IRIS-MEGA d.o.o., vodilni distributer video iger s sedežem v Beogradu, objavlja, da je z družbo Videotop Skupina d.o.o., ki ima sedež v Mariboru in pokriva območje jadranskih držav, sklenila ekskluzivno in zavezujočo pogodbo o njenem prevzemu. Družba Videotop Skupina je bila v portfelj družbe IRIS-MEGA dodana poleti 2016 po prevzemu družbe PC CENTAR d.o.o., ki je distributer informacijskih in mobilnih tehnologij.
     
    Obdržali so vse zaposlene v Sloveniji in na Hrvaškem, Nebojša Janković, direktor družbe Videotop Group d.o.o., pa je bil imenovan za direktorja nove družbe.
     
    Miodrag Stakić, izvršni direktor družbe IRIS-MEGA, je dejal: »Prevzem ni zgolj dokaz naših teženj v regiji, temveč tudi naše zavezanosti zastopati vodilne in najpomembnejše predstavnike te privlačne in razvijajoče se industrije. Združena družba bo postala vodilni distributer video iger za celotno območje Jadrana.«
     
    »Sinergija med obema družbama je tisto, kar je najbolj zanimivo. Družbi IRIS-MEGA in Videotop Skupina se dopolnjujeta in veselimo se vznemirljivega novega poglavja v zgodovini teh dveh distribucijskih veteranov,« je povedal Nebojša Janković, direktor družbe Videotop Skupina.
     
    O družbi IRIS-MEGA
    Družba IRIS-MEGA d.o.o. že 23 let deluje na področju distribucije video iger, informacijskih tehnologij, mobilnih in pametnih gospodinjskih naprav.
    Ima ekskluzivne pravice za distribucijo izdelkov Activision Blizzard, Bandai Namco Entertainment, Disney Interactive Studios, Redragon in Square Enix. Družba IRIS-MEGA skrbi za več kot 1.000 računov na svojem območju.
     
    O družbi Videotop Skupina
    Videotop Skupina d.o.o. je slovenski distributer video iger, ki ima na podlagi pogodb z družbami, kot so Koch Media, Konami Digital Entertainment in SEGA, izključne pravice za distribucijo njihovih izdelkov na področjih Slovenije, Hrvaške, Srbije, Makedonije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine.

    Sniper Ghost Warrior 3 je igra, ki sem se je potihem zelo veselil. Kot ljubitelj stealth žanra in te tematike (ostrostrelci), sem se z veseljem spravil v preigravanje, vendar kmalu ugotoviš, da ni to to ... 

    Igra se začne na rusko-ukrajinski meji, kjer spoznamo glavnega protagonista Jon North, ki je skupaj z bratom Robertom na misiji. Njihova naloga je uničiti staro zalogo biološkega orožja, preden pride v neprave roke. Misija je uspešna, vendar jih na koncu čaka zaseda in po čisti sreči, tebi uspe preživeti, brat Robert pa izgine. 2 leti pozneje je Jon poslan v Gruzijo, kjer ima nalogo zatreti gruzijske separtiste, hkrati pa je še vedno v iskanju zavzetega brata. 
    Prvi del zgodbe je totalno nezanimiv. Razen tistega preobrata v uvodni misiji, se ne dogaja praktično nič zanimivega vse dokler nismo nekje na polovici igre, kjer spoznamo še tretjo vojaško skupino imenovano "Society 23". Nekakšna privatna vojska z zelo napredno vojaško opremo. Tam postanejo zadeve bolj zanimive, vendar vseeno preveč klišejsko, da bi lahko rekel, da je zgodba dobra. 

    Jon je strokovnjak za sledenje in analiziranje sledi. To je nekakšna novost v igri. 

    Ko sem začel igrat, sem takoj rekel, da igra deluje kot nekakšen Far Cry. Kar je seveda dobro, vendar je igra daleč od nivoja, na katerem je Far Cry serija. V igri imamo poleg glavnih misij še različna nasprotna oporišča, ki jih lahko zavzamemo, interesne točke, kjer se ponavadi skrivajo zbirateljski predmeti ali pa reševanje gruzijskih civilistov izpod rok separtistov. 

    Leva slika prikazuje interesne točke v oporiščih, katere odkrijemo z dronom. Desna slika pogled skozi daljnogled ostrostrelske puške. 

    Na voljo nam je tudi dron, s katerim preiščemo lokacijo, označimo nasprotnike in izberemo željen pristop, kako se lotit misije ali pa zavzeti oporišče. Dron tudi označi interesne točke, tako, da takoj vidiš, kje je dobra pozicija za ostrostrelstvo, kje so različni vhodi v oporišče itd. To mi je bilo pri igri zelo všeč. 
    Mehanika streljanja je dobra. Zmotilo me je prepočasno nastavljanje daljnogleda na ostrostrelski puški (nastavitev za razdaljo od tarče in zoom). Glede na to, da včasih moraš biti hiter, da ti nasprotnik ne uide, bi to morali narediti veliko bolj tekoče. Če se naveličaš "kampiranja", pa so pri roki sekundarno orožje ter pištola. Streljanje s tem orožjem tudi deluje brez problemov in je včasih bolj zanimivo "čistit" s pištolo, ki ima dušilec. 

    Pogled na mapo in različna območja na mapi. Če se želimo premakniti na drugo območje je potrebno počakati na 5 min loading screen (slika na desni prikazuje samo 2/4 območja). 

    Igra je zelo mila kar se padcev tiče. Lahko se vržeš z vrha gore, pa ti ne bo nič. Vožnja je srednja žalost. Komande delujejo prepočasi. Obračanje vozila traja celo večnost (očitno še niso slišali za servo). Zvok med vožnjo pa je OBUPEN. Totalno osnoven zvok, pri katerem sem imel občutek, kot da nima nobene veze z načinom vožnje. Samo, da nekaj špila. Morda bi bilo bolje za njih, da bi dali namesto Buggya električni "Golf kart". Najhuje pa je, da če zapelješ na kakšno neravnino, tako grdo vseka, kot da bi ti en zraven glave tolkel po ponvi. Totalni poraz, kar se vožnje in zvoka tiče. 

    Tudi v SGW3 imamo tako imenovani "bullet cam", ki se za razliko od Sniper Elite serije razlikuje v tem, da nima "X-ray vision" .

    Grafično igra ni nič posebnega. Določene scene so res lepo narejene, ostalo pa ni omembe vredno. Je pa omembe vredno nekonstanten "frame rate". Še 30 sličic na sekundo niso zmožni držat in to v letu 2017. Padanje "frame rate-a" je konstantno. Najbolj moteče pa je, da vsakič, ko pogledamo skozi daljnogled puške, "frame-i" padejo. Pri takšni igri, kjer je hitrost pomembna tega ne bi smelo biti. Prav tako, čisto izgubiš orientacijo pri menjavi med "normalnim" pogledom in pogledom skozi daljnogled. 

    Slika 1: Posnetek zaslona v domači bazi, kjer lahko izbiramo naslednje misije, urejamo in izbiramo orožje, craftamo naboje in gadgete ... 
    Slika 2: Imamo tudi "skill tree", ki je razdeljen v 3 kategorije. Vendar vse deluje nekoliko preplitko. 
    Slika 3: Meni, v katerem izbiramo orožja in pripomočke. 
    Slika 4: Modificiranje orožja. Lahko spreminjamo daljnoglede, velikost nabojnika, dodamo dušilec, stojalo in kamuflažo. Več kot dovolj za moj okus. 
     
    Najslabše del igre je pa definitivno tehnična plat. Igra ima toliko problemov, da ne vem, kaj so tisti njihovi testerji testirali, preden so igro izdali. Kje naj začnem. Največja kritika pri večini je čas nalaganja, ki traja vsaj 4 minute. To v letu 2017 enostavno ni sprejemljivo. Čakat 4-5 min, da te spusti v igro, te ja vse mine. In potem, ko ti uspe priti v igro, se po 15-ih minutah igranja igra sesuje ali pa zamrzne ... KATASTROFA! Igra se mi je sesula/zmrznila vsaj 10x (potem sem nehal šteti). Med nalaganjem je samo ena pesem. Prvič ko jo slišiš je še zanimiva. Nekakšna ruska dramatična pesem, ki ti gre potem pošteno na živce. V avtomobilu je na voljo radijska postaja, ki vrti samo eno pesem ... Lahko ugibate katero (LoadingScreen.mp3). Potem sem imel težavo z gumbom za "hitro tekanje". Karakter ni hotel ostati v šprintu, brez da bi držal L3 gumb. Izginjanje orožja pri prestavljanju med primarnim in sekundarnim orožjem. Potem to njihovo reklamiranje, da je igra "open world" ... ne ravno. Igra je razdeljena na 4 območja, v katerih se lahko prosto gibamo. Če želimo zapustiti regijo v kateri se nahajamo nas pa čaka 5 minutni loading screen. Nekatere misije so že tako zasnovane, da si primoran zapusti regijo. 

    Igra ima vse potrebne sestavine, da bi lahko bila "dobra", vendar jim ni uspelo izpeljati tega tako kot bi se spodobilo. Nezanimiva zgodba, povprečna vizualna podoba, ogromno tehničnih težav in samo single player ... Enostavno slab in nedokončan izdelek, ki ga žal ne morem priporočiti nobenemu. 
    Quality Assurance ... 
     
    Hvala Videotopu za igro!
    Komični prizori in dialogi: CHECK! Dobra glasba: CHECK! Guardians of the Galaxy izgled in vibe: CHECK! Igra ima 3x "CHECK!" in je zatorej zadela vse pomembne točke, ki so film Guardiands of the Galaxy naredile tako uspešen! 
    Tako, pa smo dočakali težko pričakovano Marvelovo igro izpod rok Telltale studia. Celotna igra je del promocije (ali lepše povedano: čakanje) za Guardians of the Galaxy Vol. 2, ki pride maja v kinematografe pri nas. Dogajanje v igri je postavljeno namreč ravno vmes, med prvim in drugim delom filma.
     
     
     Tangled up in blue je naslov prve epizode.
     

     
    Ja, vsi Varuhi so nazaj: Peter Quill aka Star-Lord, Gamora, Drax, Groot in Rocket!

    Njihov videz je precej drugačen od filma in kaj hitro ugotoviš da tudi glasovi ne ustrezajo čisto. No, vseeno so govorico posameznih likov zadeli zelo dobro. Še posebej se izkaže Nolan North (Nathan Drake pri Uncharted), ki se popolnoma vživi v vlogo Rocketa.
    No, vmes se pojavijo tudi drugi GotG liki. Nekateri prav v igri, spet drugi so samo bežno omenjeni.

     Oba sta bila v GotG filmu.
     
    Dialogi so seveda komični in so na las podobni tem iz filma.

     
    Tudi raziskovanje in detektivsko delo je potrebno opraviti v igri. Kje sem že to videl v Telltale igrah? Hint: 

    Kontrole so sila osnovne in preproste: z levo gobico sprehajamo lik, z desno premikamo kurzor in hkrati tudi kamero, z desnimi gumbi izvajamo različne ukaze, L2 je walkie-talkie za dodatne dialoge z ekipo, R2 pa je hitrejša hoja za vse neučakance. D-pad služi pri Star-Lordu tudi za vertikalno premikanje (letenje).
    Touchpad na Dualshocku 4? Pri Telltale prvič slišijo za to input možnost. 
     
    Novost je letenje, ki ga "upravljamo". D-pad gor je gor, D-pad dol je spust.
      Na desni je viden indikator, ki nam pove v katerem nadstropju letimo.
     
    Bolj primerne loading ikone ne bi morali najti za to igro.

     
    Druščina zbrana in pripravljena na akcijo! 
     Rocket tipično pretirava z orožjem. 
     
    Eternity Forge - predmet okoli katerega se gradi zgodba. V prvi epizodi je že nakazano kaj zmore.
     Thanos, y u so evil?!?
     
    Sila pomembna gameplay mehanika so QTE (quick time events) momenti. Jih je veliko, vendar če jih zamudimo ni posledic v sami igri. Nasprotnik nas bo nabutal, ampak zgodba gre dalje.
    S QTE sekvencami upravljamo prav vsak lik v borbi:
     Tudi takšne dvojne kombinacije so prisotne. Včasih znajo biti prav težke za razumet možganom zaradi časovnega pritiska.

     
    Pitja in bahanja ne manjka:

    In potem posledice:

     
    Ja, tudi sekvence so, ko je Peter bil še na zemlji. Ni povedano točno kako in kaj, ampak je lepo dopolnilo k filmu.

     
    Grafično je igra presenetljivo lepa. Moram reč, da sem bil pripravljen na Telltalle (beri: slabo) kvaliteto grafike. No, bil sem prijetno presenečen ob igranju. Vidi se da pri Telltale z vsako izdano igro nekoliko nališpajo in izboljšajo sicer zastareli engine. Tudi liki se lepo gladko premikajo, lip sync se lepo ujema z zvoki govorjenja in manj je loading zaslonov.

    Ne samo grafika, tudi zvok je boljši. Sedaj so mehki zvočni prehodi med sekvencami! Ja, prej niti tega ni bilo in je vmes prekinjalo zvok.
     
    Friend or foe?!?

     
     
     
    Ko svojo ekipo primerjaš z Beatles-i:

     
    Prve epizode je tako po cca 2h igranja konec. Ostajajo še na srečo 4 epizode Guardians zabave! Enkrat v prihajajočih mesecih. Obljubljajo da bodo vsi deli izšli še letos. 

     
    Če povzamem sta Telltale in Marvel zadela žebljico na glavico. Za Guardins of the Galaxy fane je igra must-buy. Celoten univerzum je preseljen v igro z novo, še ne videno zgodbo. Kot dodaten bonus je igra primerna tudi za tiste, manj vešče igranja, saj dopušča napake in ima enostavne kontrole zaradi poudarka na zgodbi. Prva epizoda kaže na še eno odlično Telltale igro, tokrat z Marvel navezo.
     
     
    Celoten gameplay prve epizode (s KVARNIKI!):
     
    Ko nekdo omeni Sniper Elite, velika večina takoj pomisli na epske počasne posnetke naboja, ki penetrira skozi telo nasprotnika in za sabo pusti tako uničenje, da ga najboljši kirurgi ne bi spravili skupaj. No, po tem je igra res najbolj znana,  je pa veliko več kot samo to. 
     
    Nikoli se jih ne naveličaš
     
    Sniper Elite 4 je tretje-osebna taktična streljačina, ki se v tokratnem delu odvija v Italiji. Glavni protagonist je Karl Fairburn, ameriški ostrostrelec, ki ima nalogo ustaviti pomembnega nemškega oficirja in razvoj njihovega skritega orožja. Na poti mu pomagajo italijanski partizani in mafia. Ja vem, čudno se sliši "mafia", ampak tako je. Zgodba ni ravno močnejši del igre in hitro pozabiš za kaj se sploh gre. Je pa zato toliko boljša igralnost in zasnova map, v katerih se odvijajo misije. 

     
    Vse skupaj je 8 misij, kar se sliši malo, toda verjemite, da so misije zelo dolge. Za vsako misijo porabiš sigurno vsaj 1 uro igranja, pri nekaterih še več. Pa čeprav so zelo dolge misije, nisem nikoli dobil občutka, da se mi "vleče". Vsaka misija je na drugačni lokaciji in drugače zasnovana, tako da ni občutka, da se vse skupaj ponavlja. Mape so ogromne in na nek način "open world" oz. "sandbox" pristop, ki igralcu omogoča in na nek način vzpodbuja, da razišče svet v katerem se nahaja. Podobno kot najdemo v igri Hitman. Veliko je odprtih stavb, ki te prav kličejo, da jih raziščeš. Dodali so tudi "vertikalni element", saj lahko na dosti objektov splezaš in tako s tem vidiš še najbolj skrite nasprotnike. Pri predhodniku je bilo to vse skupaj veliko bolj linearno narejeno. Postavi se na to točko, ustreli zadanega nasprotnika, misija končana.
    Najmanjša mapa v SE4 je 3x večja od največje mape v SE3 ... tako pravijo
     
    Igralnost je podobna Sniper Elite 3, vendar vse nekako bolj spolirano in bolj tekoče deluje. Novost pri tokratnem delu pa je, da so dodali "suppresed ammo", kar olajša stealth pristop. Negativna stran je pa, da jih imaš samo 20 na voljo. Mogoče, če imaš res srečo, jih boš našel pri lootanju padlega sovražnika, vendar so zelo redki. Sicer imaš na voljo Welrod pištolo, ki ima dušilec, vendar je uporabna le na blizu. Pušk je na voljo 8, vendar ni neke bistvene razlike med njimi, da bi jih bilo vredno menjat. Nadgrajujemo jih pa z opravljenimi izzivi med igranjem. Npr. če hočemo nadgraditi optiko, potem moraš izvesti 50 strelov v srce nasprotnika. Nadgrajujejo se lahko samo 3 kategorije in sicer "Damage", "Recoil" in "Zoom". Če pa vam ne uspe tihi stealth pristop in ko gredo stvari narobe, potem je na voljo še dobri stari Thompson, ki vam bo olajšal pobeg oz. če bi želeli imeti bolj "Rambo" pristop. Lahko ste pri igri še malo bolj izvirni in uporabite pasti. Vzameš "trip mine", postaviš med vrata, požvižgaš, da pridobiš nasprotnikovo pozornost in čakaš na ognjemet. Igra omogoča veliko različnih pristopov in je od vsakega posameznika odvisno, na kakšen način bo igral.
    Pri igranju na najbolj lahki težavnosti ali na normalni, ti pri streljanju asistira rdeča označba.
    Pri težjih stopnjah pa te označbe ni in imaš indikator vetra.
     
    Grafično je igra zadovoljiva, vendar se vaša konzola ne bo preveč namatrala pri procesiranju. Določene zadeve izgledajo lepo (osvetlitev), druge pa nekoliko manj (teksture, sence). Sinhronizacija ustnic pri filmčkih je pa obupna. Prav tako teksture na obrazu karakterjev. Glede na to, da naj bi to bila AAA igra, bi na takih stvareh morali še podelati. Mene sicer to ni zmotilo preveč, vendar je omembe vredno. Voice acting nekaterih karakterjev v igri je pa obupen. Očitno so trenirali italijanski naglas z gledanjem Youtube posnetkov. Frame rate je stabilen in ni opaziti nekih bistvenih padcev (igrano na Playstation 4).

     
    Poleg Single Player načina je na voljo še Multiplayer in sicer 6 načinov:  "Deathmatch", "Team DM", "Distance King" ter "Team DK" (način, pri katerem se šteje skupna razdalja kill-ov), "No Cross" (mapa ločena na sredi, tako da ni mogoče priti na nasprotnikov teritorij), ter "control" (capture the flag na nek način). Malo sem probal večigralni način, vendar je bilo takoj vidno, da ni ravno velika baza igralcev. Se pa igra 6v6, če imaš srečo, da najdeš soigralce.

     
    Potem je še način "Solo Survival" / "Coop Survival", kjer moraš branit radijsko postajo pred nasprotniki. Cilj je preživeti vseh 12 valov napada. Pri Coop se ti lahko pridružijo še 3 prijatelji.
     
    No to so moji vtisi o igri Sniper Elite 4. Razen ne ravno zanimive zgodbe in obupnih igralcev, ki so posodili glas, mi je bila igra všeč. Predvsem to, da lahko uporabiš več pristopov v misiji in da ni tiste linearnosti.
     
    Moja ocena 7/10.
    Že od nekdaj sem bil ljubitelj dirkaških iger in simulacije, vendar se nikoli nisem spravil, da bi si kupil volan. Razlog za to pa so dokaj visoke cene volanov (če hočeš nekaj kvalitetnega), prostorska stiska, ali pa strah, da boš "vrgel" denar in zadeve ne uporabljal. Saj vemo, kako gre včasih. Nekaj kupimo, je atraktivno za teden ali dva, potem pa se nikoli več ne dotaknemo. 
     
    No, ravno to se je malo manj kot dva meseca nazaj zgodilo mojemu "virtualnemu" prijatelju (dobro, zdaj mu lahko rečem že pravi prijatelj... @Cpt-Altekk). Kupil je volan, malo sprobal in potem ga je zamikalo, da bi si kupil PC za igre (šok!), tako, da je volan bil naprodaj in jaz sem takoj zagrabil. 
     
    Gre se za volan znamke Logitech, model G29, ki je bil posebej zasnovan za "current-gen" konzole (Playstation 4 in Xbox One). Različica za Xbox je poimenovana G920. Praktično identična zadeva kot G29, le da so ji odvzeli nekaj gumbov. Gre za nekakšno mešanico modela "Driving Force GT", ki je bil narejen prav za konzole in modela "G27". Oba volana (G29 in G920) sta kompatiblna tudi s PC.
     

     
    Na volanu se nahaja 14 gumbov in 24-točkovno vrtljivo stikalo. Kontrolni gumbi so lepo razporejeni. Pravtako so na volanu vsi gumbi, ki jih najdemo na Dulashock 4 kontrolerju. Se pravi, da z volanom z lahkoto upravljamo celotno konzolo. 

     
    Volan je narejen iz kakovostnih in trpežnih materialov, kateri bodo sigurno podaljšali življensko dobo. Odlikuje ga tudi lep športni izgled.  Mogoče bi lahko bil malenkost večji. Ogrodje volana je iz aluminija. Volanski obroč je oblečen v usnje, ki je ročno zašito in omogoča dober oprijem. Spodaj je volan odrezan (športni, atraktivni izgled). Na vrhu obroča je markacija, za lažje orientiranje, v katero smer je obrnjen volan. Volan ima rotacijo 900 stopinj, kar je več kot dovolj, če ne igrate Farming Simulatorja ali kakšnih Truck simulacij. Zanimiv dodatek je tudi LED indikator, ki vas opozarja na pravočasno prestavljanje.  Volan lahko pritrdimo na rob mize z dvema sponama ali pa z vijaki. Spodaj so pripravljeni navoji za pritrditev (ali pa oboje na Wheel Stand Pro). 

     
    G29 ima "Dual-Force Feedback" motor, ki omogoča natančen in realističen občutek vožnje. Njegovi spiralni zobniki pa poskrbijo za manjši hrup in vibracije. Dual Force Feedback posreduje ogromno informacij, kako se obnaša avto na progi. Od prekrmiljenja do podkrmiljenja, oprijem pnevmatik, grbine na cesti, občutek hitrosti (hitrje kot greš, volan postane trši)... Motorji so relativno tihi. Na trenutke malo bolj zaropotajo ( če npr. zapelješ iz proge v "sand trap" ali pa imaš bližnje srečanje s steno ali drugim avtom). Sam igram večinoma s slušalkami na glavi, tako da mi to ni preveč moteče. 

     
    Stopalke so pravtako kvalitetno narejena. So iz nerjavečega jekla z majhnimi gumijastimi blazinicami, ki omogočajo boljši oprijem. Občutek ob pritisku je kot pri pravem avtomobilu. Stopalka za zavoro je lepo trda, plin in sklopka pa mehkejši. Vse to pripomore k bolj realističnemu občutku v igri in omogoča natančno pospeševanje, zaviranje in prestavljanje. 

     
    Vse skupaj je enostavno za namestitev. Na Playstation 4 pa je dejansko "Plug and Play", nobenih komplikacij. 
     
    Trenutno so za G29 na Playstation 4 uradno podprte naslednje igre: 
    Asseto Corsa Dirt Rally  Driveclub F1 2015 in F1 2016 Farming Simulator 15 in 17  Project Cars  WRC 5   
    Sam sem sprobal Asseto Corso, F1 2016 in Project Cars (kateri posvečam največ časa) . Imam tudi DriveClub in Dirt Rally, vendar še nisem uspel stestirati volana na omenjenih igrah. Project Cars je pa popolnoma optimiziran za G29. Pri nobeni od naštetih iger, ki sem jih sprobal, ni bilo težav. Edino pri Asseto Corsa, je Force Feedback občutno bolj nežen (tudi pri največjih nastavitvah) za razliko od Project Cars. Pri F1 2016 pa ni bilo potrebe po nobenih nastavitvah Force Feedbacka. Že v štartu perfektno. 
     
    Logitech G29 je super  "začetniški" volan. Kvalitetno narejen, popolnoma optimiziran za Playstation 4. Mogoče so cene malo previsoke za občasne "dirkače" (399 USD, 300EUR). Še ena negativna stvar je, da za razliko od G27, ročni, 6-stopenjski menjalnik na voljo z doplačilom in ne pride v paketu (stane okrog 50 EUR). Je pa totalni "game-changer". Ko enkrat probaš, ne voziš več na gamepad. Če ste ljubitelji dirkačin in še niste probali vozit na volan, resnično priporočam. Čisto drugačno doživetje kot na gamepad-u. 
     
    Dosti nas je, ki igramo igre na konzolah, kar pomeni, da smo lepo zleknjeni na kavču in strmimo v televizijo. Kam potem postavit volan ? No, tukaj nam priskoči Wheel Stand Pro. Zložljivo ogrodje, na katerega pričvrstimo volan in pedala, je pa hkrati stabilno in zložljivo, da nam po igranju ni v napoto. 

     
    Wheel Stand Pro sem naročil iz uradne strani, dobil v 7-ih dneh. V paketu dobil vso potrebno orodje in vijake za montažo. Sestavi se v 5-ih minutah (jaz, ko nisem najbolj spreten sem rabil 10 min.) V ogrodju so vse luknje pripravljene, tako, da volan samo lepo postaviš in privijačiš. Dimenzije stojala so 56cm X 35cm X 13cm (zloženo stojalo). Stane malo več kot 100 EUR. Marsikdo bi rekel, da je cena previsoka za "kup" železa in da bi sami "zašvasali" to skupaj, vendar meni osebno ta element zložljivosti in možnost pospraviti zadevo pomeni veliko. Pa še estetsko lepše izgleda.

     
    Marsikdo si ne more privoščit "Full Race Cockpit", zaradi visoke cene ali prostorske stistke, Wheel Stand Pro je pa cenovno ugoden in še možno ga je pospravit, tako, da ga priporočam in občasnim "dirkačem" in tistim, ki so malo bolj zagreti za ta žanr. 
     
    Opis filma je spisal uporabnik @Clicky, ki se je udeležil Videotopove predpremiere filma v Kinu Bežigrad.
     
                Film o eni najbolj znanih gamerskih franšiz je bil dolga leta v začaranem peklu  produkcije, podobno kot zelo uspešni Deadpool pred njim (kateri je plezal na plano kar od leta 2004 do letos), dokler niso odgovorni končno dali zelene luči za snemanje filma Warcraft. Film, ki temelji na zgodbi video iger istega imena je pretekli teden končno dosegel  kino dvorane, vprašanje pa je, če je bil vreden čakanja?
               
                Zgodbo o boju med Hordo in Allianco smo v slovenskih kinih videli med prvimi državami na svetu. Film nam najprej predstavi svet orkov, ki želijo preko portala, za čigar delovanje mora čarovnik Gul’dan darovati duše ujetnikov, preiti na nek neznan svet. Ker imajo omejeno moč za delovanje portala, najprej skozenj zakorakajo le najmočnejši izmed bojevnikov, za katere so določili, da so tega vredni. Med njimi je tudi Durotan z njegovo nosečo spremljevalko, ki služi kot glavna vloga filma s strani orkov.  Tukaj nastopi en izmed problemov zgodbe, saj film ne razloži dobro zakaj točno orki migrirajo na drug svet. Ko prestopijo v Azeroth, začnejo z uničevanjem vasi in iskanjem čim večjega števila ujetnikov, katerih duše bodo služile kot gorivo za prestop celotne horde iz njihovega umirajočega sveta na ta novi svet. Seveda tega zaščitniki Azerotha ne bodo dopustili in tako pride do boja med Orki, vključno z Durotanom in vitezom Azerotha,  Lotharjem. Zgodba predstavi še druge pomembne like, med drugimi Garono, mešanko med orki in ljudmi, Medivha, čarovnika in zavetnika ljudi in pa Khadgarja, nadarjenega učenca čarovništva, ki je zapustil šolanje. Zapleti se razvijejo precej predvidljivo in tako nam film ponudi združenje nepričakovanih partnerjev, šibko in precej nesmiselno kvazi romanco, očiten zaplet zgodbe in pa konec filma, ki več kot očitno drži odprta vrata za snemanje drugega filma.     
               
                Zgodba sama je dokaj osnovna in daje jasen občutek, da je le uvod, ki želi predstaviti svet filmskega Warcrafta. Naloga filma je pridobiti dovolj novega občinstva ter hkrati zadovoljiti ljubitelje, ki bodo še najbolj kritični do videnega. Tako, kot Batman VS Superman, si v tem vidiku postavi pretežko nalogo, saj je pri obeh rezultat vsiljena predstavitev glavnih likov s premalo predzgodbe, zgodba stlačena v časovni okvir filma in pa na čase zbegan potek zgodbe.
               
                Film je precej težko oceniti, saj niha od slabih do dobrih točk. Zgodba se kar drži izvirnika iz iger, čeprav so sem in tja večje ali manjše spremembe, ki bodo ljubitelje zelo zmotile, postreže pa nam s kar nekaj tako imenovanimi “easter eggi”, kot se spodobi za film, ki temelji na prednarejenim vesoljem z obstoječo bazo ljubiteljev in privržencev. Igralci po večini dobro predstavijo svoje vloge, osebno me je zmotila le Garona, ki je glede na to, da ima v sebi orkovsko kri, bila precej lesena. Morda med najbolj impresivnimi deli filma je CGI, saj film izgleda resnično dobro do najmanjših detajlov in premikov mišic na orkih. Dobra stran Warcrafta je, da bodo v ogledu uživali tako znanci, kot tisti, ki popolnoma nič ne vedo o igrah, saj ima pridih pustolovščin v stilu Gospodarja Prstanov, od gledalca pa ne pričakuje obširnega predznanja. Morda bi celo lahko rekli, da bodo ob ogledu bolj uživali pravzaprav slednji, saj se ne bodo obremenjevali s spremembami v znanih stvareh.
               
                Če upoštevam tako pozitivne in negativne stvari, se veselim nadaljevanja. Film je bil zabaven ogled in ga brez problema priporočam tudi drugim. Za povabilo bi se rad zahvalil Videotopu in Konzole Slovenija, pri katerih so mi omogočili ogled filma na predpremieri v vedno odličnem Kinu Bežigrad.

    K.Š.
     

     
    Slike iz dogodka: Predpremiera filma Warcraft
     
    Beyond Eyes je igra, ki je mojo pozornost ujela na lanskem E3 kot "on Xbox first" ekskluziva. Ne vem, očitno imam navado, da me drugačne igre precej pritegnejo in Beyond Eyes je definitivno drugačna.

    Zgodba nam v slikanicah prikaže predzgodbo. 10 let stara punčka Rae v nesreči z ognjemetom izgubi svoj vid. Deklica je travmatizirana in se boji glasnih zvokov, javnih mest in le redko kdaj gre iz hiše. Edini kotiček zaupanja zunaj ji ponuja domači vrt. Tam sreča muco Nani in kmalu postaneta BFF. Nekega dne, muca izgine in Rae se kljub težavam odloči zapustiti vrt in poiskati svojo Nani. In tukaj se igra prične.

    Igranje je sila enostavno. Uporabljamo le desno gobico za premikanje slepe punčke, levo gobico za premikanje (panning) pogleda in v moje primeru igranja na PS4, gumb X kot action ukaz. Le tega redko uporabljamo, saj v igri ni kaj prida za početi. Akcija? Hja, potem kar pozabi na to igro.

    Igra spada v tako imenovano zvrst walking simulatorjev. Hoja in raziskovanje sta osrednji mehaniki igre. Ker gre za slepo punčko, je tudi hoja temu primerno počasna. Na začetku je pred nami praznina - bel zaslon in s hojo odkrivamo svet. Ob tem se nam v zelo lepem in pisanem videzu vodenih barvic, sproti izrisuje na novo odkrita okolica. Nekoliko ta mehanika spominja na The Unfinished Swan, ampak je vseeno precej drugačna. Praznina predstavlja punčkino slepost, pisan svet pa njeno domišljijsko predstavljanje okolice, ki jo občuti.
    Ker se slepi ljudje večinoma nanašajo na zvok, je v igri prav ta element osrednje poudarjen. Na primer zvoki stopinj so izostreni in zelo poudarjeni. Če zapreš oči, lahko razločno ugotoviš po čem Rae hodi - blato, luža, les, trda podlaga,... Mogoče zna na začetku nekoliko motiti, saj so zvoki precej glasni, ampak enostavno pašejo v samo tematiko igre.
    Vendar v igri ni vedno vse tako kot izgleda oz. se sliši. Določeni zvoki iz daljave dajejo drugačno podobo in komaj ko se zvoku približamo ugotovimo za kaj se gre.
    Po moje je osrednja ideja zelo dobro narejena in dobro predstavlja tematiko igre.

    Zgodba iskanja muce je ves čas prisotna skozi igro. Vsake toliko se odvije prizor, ki razkrije kje se je Nani potepala. Rae namreč ves čas "čuti" kje je muca hodila in ji sledi. Iz daljave vsake toliko slišiš mačje oglašanje, kar je indikator, da si na pravi poti.
    V igri gre za zelo izrazito svetlo - temno tematiko, ki se ves čas izmenjuje v igri. Konec koncev Rae premaguje svoje strahove, vendar nanje ob glasu Nani kaj hitro pozabi.

    Igra je precej kratka - cca 90 minut igranja in nato še 90 minut, da pobereš vse trofeje.
     
    Še nekaj na temo kaj mi ni bilo všeč oz. bi lahko bilo bolje izvedeno:
    Škoda da se avtorji niso bolje poigrali z mehaniko zvoka. Na primer izziv bi bil, če bi naredili odseke iger, kjer bi lahko igral le preko zvoka, vizualnost pa bi bila izključena. Torej igranje le tako kot večinoma slepi lahko občutijo okolico. Upravljanje hoje je včasih pravi pain in the ass, saj se velikokrat kam zatakneš. Hitrost hoje. Ob prvem igranju me ni motila počasnost hoje, ampak ko enkrat preobrneš igro, potem bi bila zelo dobrodošla možnost hitrejše hoje. Zvok korakov je na čase grdo nesinhroniziran z animacijo. Dolgi loading časi. Nalaganje posameznega poglavja traja enostavno predolgo za tako nezahtevno igro. Kratkost. Ponavadi me to ne moti, ampak igra bi z vsaj malo domišljije lahko hitro bila daljša brez ponavljanja.
    Če potegnem črto, tole ni odlična igra, niti zelo dobra ne. Je zelo amatersko narejena igra. Manjka ji precej dodelave, da bi dobila poseben status v moji zbirki preigranih iger. Je ena izmed iger z dobro idejo in izvedbo, ki ji manjka spoliranost.
    Vidi se, da za igro ne stojijo gore denarja in da so razvijalci (Tiger & Squid) majhen skupek začetnikov, ki so začetniki v svetu ustvarjanja iger. Kljub enostavnosti igralna mehanika peša, animacije bi lahko bile bolje narejene, zvok bi lahko bil bolj natančen, grafično bi igra lahko bila boljša,... Ampak v tej igri je vse to sekundarnega pomena, bistveno je namreč sporočilo igre. In tukaj igra zadene v polno.

    Še video igranja. Žal me je YouTube zeznil in komaj po preigrani igri javil, napako pri streamu. Tako sem nato posnel le lovljenje še preostalih trofej, ki pa zahtevajo skorajda celotno ponovno preigranje.
     
     
×