first walking simulator Dear Esther

[matej1990]

 

Dear Esther je igra, ki ima svoje korenine daleč v 2008. Takrat je namreč nastala kot Half-Life 2 mod, ki je se je hitro prebil na sam vrh mnogih. Komaj leta 2012 so jo ustvarjalci - The Chinese Room - uspeli razširiti, dodelati in izdati kot samostojno igro.

Igra je nekaj posebnega, ker velja za prvo v tako imenovanem Walking Simulator žanru iger, ki vedno bolj pridobiva na veljavi (Firewatch, The Stanley Parable, Gone Home, Everybody's Gone To The Rapture (je delo istih ustvarjalcev in velja za duhovnega naslednika), Proteus, The Vanishing Of Ethan Carter,...)

 

 

20. septembra je igra izšla tudi na XO in PS4 z Landmark Edition podnaslovom.

[matej1990]

 

Igra definitivno ni za vsakogar. Je zelo počasna z zelo malo dogajanja. Dejansko celotno igro samo hodiš, opazuješ in poslušaš. Ko prideš do določene točke, se oglasi narator (ki ga igraš) s svojim kratkim in mističnim tekstom, ki sam po sebi ne pove kaj dosti. Ko povežeš tekste med seboj, dobiš zgodbo v igri. Kljub temu je igra zelo zapletena in si jo sam težko razlagaš. Veliko je simbolike in majhnih namigov, ki so komaj opazni.

 

Začetek deluje zelo mistično, kar grozljivo. Ni grozljivka, ampak definitivno ima horror DNK.

 

Težko neopazna utripajoča rdeča luč, ki je vidna skozi celo igro in predstavlja cilj.

 

Grafiti učitelj kemije?

 

 

Kar se kontrol tiče... Leva gobica je smer premikanja, vsi ostali gumbi pa imajo čisto enako funkcijo - to je zumiranje. Tekanja ali ostalih kontrol ni.

 

Nenavadni simbol na plaži. Gre za zlati rez. Čisto brez pojasnila, tako da si ga lahko vsak sam razlaga. Zakaj tukaj? Zakaj ravno ta simbol? Kdo ga je narisal? Zakaj ga je narisal?,...

 

 

Ponovno rdeča luč v ozadju.

 

Tako se odvija zgodba v igri.

 

Širna pokrajina na otoku.

 

Čudne jamske poslikave.

 

 

Ena izmed štirih skritih vaz s pepelom, ki odklenejo trofejo.

 

Kar mi je bilo zanimivo je to, da sama pokrajina na prvi pogled ni detajlna, dokler se ne poglobiš v njo in začneš dobro opazovat. Komaj tedaj vidiš detajle, ki so si jih razvijalci "skrili" in so prinesli uspeh igri. Takšnih detajlov je polno. Nekateri so celo naključno zgenerirani in se včasih sploh ne pokažejo in posledično spremenijo dojemanje zgodbe v igri.

 

 

Nebo je v igri zelo realistično!

 

 

Jama v katero lahko dejansko padeš (če hočeš trofejo ).

 

Ponovno simbolika za odprto interpretacijo.

 

Na otoku nisi sam???

 

 

Ponovno ena izmed vaz.

 

 

To je točka, ki predstavlja približno polovico igre. Od tu dalje igra spremeni svoj stil, za katerega misliš da bo enak skozi celotno igro. Jaz bi rekel da tukaj se igra komaj prične zares.

 

Kot je razvidno se samo okolje prelevi iz povprečnega v noro lepo! Tukaj si je artist igre res dal duška.

 

Jamske gobe.

 

 

Nekdo je imel preveč časa.

 

 

Simbolika je res na vsakem koraku igre.

 

 

In končno spet izven jam:

 

Za WTF momente je res dobro poskrbljeno:

 

 

Vaza!

 

Nekaj kar je jasno samo kemikom.

 

 

Rdeča luč je zdaj že res čisto blizu.

 

 

Prečudovit nočni pogled! 

 

THE END (brez spoilerjev )

 

Igra vedno menja svojo lokacijo v meniju.

 

 

Igra je sila kratka, le uro in pol igranja.

Cel gameplay:

 

Kaj je tako ekstra na tej igri? Ravno to, da samo hodiš, opazuješ in poslušaš.  Kapo dol razvijalcem (ekipa šteje samo 3 člane!), da so tako dobro uspeli povezati te sicer same po sebi zelo nezanimive komponente.

MOČNO priporočam ponovno igranje ob katerem si vklopiš komentarje ustvarjalec. Kar drug pogled dobiš na igro. Kot da bi igral novo verzijo igre.

 

Tako so vidni komentarji razvijalcev v igri. Rumeni so še neslišani, modri so tisti, ki jih ravno poslušaš, beli pa so že poslušani.

 

Končni developers komentar.

 

Celotni komentarji v igri:

 

[Guest]

ti si norc