Ekskluzivno:[Recenzija] Happy Feet Two: The Videogame (PS3)

[Jackobi]

Kot bi lahko pričakovali, se je animiranki Happy Feet 2 pridružila še igra. Narejena je bila za določeno starostno skupino in kjer po eni strani prinaša obljubljeno, na drugi preizkuša igralčevo potrpežljivost.
[PRBREAK][/PRBREAK]

Zgodba govori o pingvinčku po imenu Mumble, ki se je v prvem filmu ubadal s težavami odraščanja. V nasprotju s sovrstniki ni bil vešč petja in je postal izobčenec, a je sčasoma našel plesni talent in z novimi močmi osvojil pingvinčico svojih sanj. V nadaljevanju pa se zgodba osredotoča na njegovo iskanje izgubljenega sina. Sinček Erik namreč ob spoznanju, da se plesa nikoli ne bo naučil, pobegne od doma v iskanju samega sebe. Samo pingvinstvo pa vrh vsega ogrozijo še zunanje mračne sile v obliki globalnega segrevanja. V igri je zgodba žal podana zelo površno, tako da je ogled filma pred igranjem skorajda obvezen.



Sama igra je sestavljena iz več stilov igranja. Večino časa bomo preždeli v 3D ploščadnem delu igre, kjer bomo pobirali pingvine in glasbene note z vmesnim reševanjem preprostejših ugank. Glasba je velik sestavni del igre in jo imamo seveda na pretek. Vsakič, ko pričnemo s stopnjo, si lahko izberemo pesem, ki bi jo radi poslušali. Vendar v začetku iz zvočnikov pridejo le obrisi precej prepoznavnih komadov. S pobiranjem glasbenih not se pesmi namreč nadgrajujejo. Vsaka pesem ima sedem stopenj in z vsako pridobljeno stopnjo bomo pridobili nekaj novega. Na primer, po prvi nadgradnji bo moč slišati vokalni del, ali morda bobne. Celotna pesem se odklene šele, ko dopolnimo sedmo stopnjo. To je sicer dvorezni meč, ko sistem načeloma deluje motivacijsko, a se kmalu pričnemo spraševati, če ni vse skupaj le izguba časa.



Note lahko pridobimo tudi s spretnim pobiranjem pingvinov. Če uspemo naenkrat pobrati več kot enega, se za njim usuje prgišče notic. Spočetka bomo srečevali samo navadne pingvine, občasno se jim bo pridružil še kakšen, ki nas bo sprejel s prikupnim smrčanjem. Za te bo potrebno s seboj imeti že nekaj pajdašev, da ga bodo pomagali prebuditi. Kasneje v igri pa se nam bodo pridružili še ogromni cesarski pingvini. Sam sistem pobiranja pa funkcionira nekako takole: vsakič, ko vidimo pingvina na samem, ga lahko pridobimo na svojo stran s plesom (dreganje zahtevane tipke v ritmu glasbe). Ti bodo potem igralcu sledili po svetu. Cesarski pingvini pa bodo uporabni še za plašenje tečnih galebov ali za odstranjevanje večjih preprek. Za nekatere pingvine se moramo prav prekleto potruditi, da jih najdemo. Dobro, vse lepo in prav, izziv je izziv. Vendar kaj, ko nam nekatere stopnje ne dovoljujejo vračanja na prejšnja področja, kar nas prisili v ponoven skozihod ali v nadaljevanje brez pingvinov, ki jih spočetka morda nismo našli. V igri je tudi nekaj osnovnih ugank, kot na primer premikanje ledenih blokov, da si utremo pot, ali stopanje na stikala, da pomagamo ostalim pingvinom. Če bi gledali skozi oči izkušenega igričarja, se bi nam tako osnovna opravila zdela prelahka, a skozi otroške oči taki vložki predstavljajo zabavno in poučno izkušnjo. Pri vsem tem je največji problem sama težavnost, ki se spočetka malce dvigne, a nato skozi igro ostane enaka, kar ne nudi skoraj nikakršnega izziva. Igra pozna tudi co-op način, kjer je soigralec postavljen v nogice Mumblovega sopingvina Ramona. Žal se tudi tu poraja problem in sicer v Ramonovi višini. Soigralec se nam bo ob večjemu spremstvu pingvinov verjetno izgubil s svojo ne ravno hvalevredno višino.



Šefovske stopnje razbijejo monotonijo zbiranja not in pingvinov s še več glasbenimi elementi. Glede na to, kaj se dogaja v zgodbi, bo Mumble moral plesati, da se reši iz težav. Hmmm … kako bi to delovalo v praksi …

Problemi z ženo? Zaplešimo! Razbita najljubša šalička za kavo? Zaplešimo! Ne znate plesati? Zaple…eee… *khm*

Seveda bomo tudi tu dregljali gumbe, kot nam bo velela shema na zaslonu. Vendar pa se tu pričnejo problemi. Glasba in shema namreč nista popolnoma sinhronizirani, kar botruje marsikateri napaki, ki bi jo storili, če bi namesto shemi sledili posluhu. Tu pa se nekako izgubi sam namen ritmičnih iger.



Nazadnje pa lahko spregovorimo še o dirkalnih stopnjah, kjer bo Mumble dirkal proti sopingvninu Raulu. Skozi stezo ponovno pobiramo glasbene note in izvajamo trike na namenskih skakalnicah. Sicer je zelo dobrodošlo, da so razvijalci poizkušali igralsko izkušnjo narediti karseda raznoliko, a še vedno ne moremo mimo dejstva, da ti vložki niso dovolj dovršeni. Na veliko predelih preprosto težko dosežemo primerno hitrost. Na nekaterih bomo šli prehitro, da bi se pravočasno zavedli preprek na progi in spet na drugih prepočasi, da bi na skakalnici, ki so že tako same po sebi postavljene precej nelagodno, lahko izvedli trik. Skakalnico je namreč ravno tako težko premostiti s preveliko kot s premajhno hitrostjo.



Čeprav sta grafika in animacija očesu prijazna, se še vedno pojavi kak lag. Nemalo primerov je bilo, da se je ustavilo tako premikanje Mumbla, kot tudi glasba v ozadju.

Če niste ravno navdušeni nad otroškimi ritmičnimi igrami s plešočimi pingvini, verjetno ta igra ne bo za vas. Čeprav nudi precejšno raznolikost z različnimi načini igranja, še vedno ne pričara ravno popolne igralne izkušnje. Happy Feet 2 je ena izmed tistih iger, ki je namenjena predvsem otrokom, ki so bili navdušeni nad samo animiranko. Igro bi res priporočal staršem otrok, ki so po ogledu animiranke v kinu in doma (in pri starih starših (in pri drugih starih starših)) željni še več.


5.8/10


Za konec pa se zahvaljujem še sponzorju Videotop, ki je špil priskrbel v recenzijo!

View full article