Ekskluzivno:Beyond: Two Souls [OPIS]

[Ozi]

Težka bo ... Ne vem, kje naj pričnem. Iz mene veli en sam VAU in OMGH. Beyond: Two Souls verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Težko pričakovana ekskluziva iz Sonyevih EU laboratorijev je več kot le opravičila pričakovanja. Po mojem mnenju je namreč izpolnila prav vsa. Pa pojdimo za začetek najprej pokukati na konec.[PRBREAK][/PRBREAK]

 

 

Rdeča nit zgodbe je materija posmrtnega življenja; duhov in izgubljenih duš, ki v fizičnih pojavih odsevajo v življenju podobno kot mi - živeci. (Izgubljeni) mrtveci niso le neka meglica nemerljive energije (če sploh), temveč so otipljivi energetski tokovi, materializirani v zloveščih in temačnih podobah (največkrat). Slednji izhajajo iz tako imenovanega Infra sveta. Infra svet predstavlja dom vsem izgubljenim in tavajočim dušam in kot vemo, naj bi bile izgubljene ter tavajoče duše le tiste, ki jih posmrtni zakoni bodisi ne izpustijo dalje (zločin in kazen?), bodisi jih ne izpustimo dalje mi, še živeči svojci, ki se v svoji neizmerni žalosti ne zmoremo soočit z izgubo ter jih s tem nehote zadržujemo tam, kamor ne spadajo. Tako razvrani med dvema svetovoma ječijo in trpijo posmrtne agonije, a o tem več v sami igri. Zadeva je prikazana enostavno osupljivo.

 

 

Scenarij in zgodba sta nekakšen hibrid med J. Cameronom ter S. Spielbergom. Kot zanalašč sta protagonista interaktivnega filma nadvse najboljšnejši Williem Dafoe v vlogi čutečega in prizanesljivega doktorja parapsiholoških znanosti ter ultra seksi mala Ellen Page, ki sicer igralsko še ni tako uveljavljena, a ji po teh poteh dosti ne manjka. Mimogrede: mala je res mala, saj mala meri v višino zgolj borih cca. 155cm. Mala, tamala. Podatek sem z zanimanjem spremljal v igri. Proporcionalno se v virtualnem svetu izraža v nulo in ob tem mi je šlo nekajkrat lušno na smeh.

 

Igra je brez dvoma namenjena nekoliko zahtevnejšim igralcem. Bolje rečeno tistim, nekoliko bolj zrelejšim po duhu, in žalosti me spoznanje, da se po spletu že tako kmalu po izidu plasira nekakšne generične in povsem pavšalne (povprečne) ocene. A ne se pustiti zavesti. Ne gre za povprečen produkt, pač pa prej povprečno dojamenje opisovalcev, ki enostavno ne použijejo zadanega koncepta. Igra je virtuoz občutkov pisca Davida Cagea, ki je po lastnih besedah ter besedah njegovih velecenjenih kolegov v igro vložil nehumane porcije perfekcionizma. Zakaj prav on je v mladosti izkusil bridko izkušnjo, ki mu je načela misli o onostranstvu. Pri tem bi opozoril, da zgodba ne razlaga dejanskega onostrantva, še manj pa v nekakšnem cerkvenem duhu (bruh), to je namreč povsem nepomembno. Zgodba se osredotoča na linke ali tako zvane entitete. Kot vemo, z entitetami pojmujemo vse, kar obstaja, zato v zgodbi z Entitetami pojmujejo vse, kar je ostanek nečesa. Ostanek je nehvaležno poimenovan tako zgolj na naši strani. Na oni drugi je pa cel špas.

 

 

V zgodbi spremljamo življenje deklice Jodie, od njenih rosno mladih let preko adolescence ter do zrelih dvajsetih; od prvega piva (in jointa - izberi križec), do prvega zdrobljenega golta. A protagonista igre sta pravzaprav dva: Jodie ter njena polovica na energetskem povodcu, ki sliši na ime Aiden.

 

Osrednja lika se ves čas dopolnjujeta, izpopolnjujeta ter rešujeta riti, a veliko bolj zanimive znajo biti situacije, ki se posvečajo pubertetniški smrklji, ki se zaprta v CIA oddelku za paranormalne dejavnosti spopada z vsakodnevnimi tegobami mladega in odraščujočega dekleta. Njena Entiteta Aiden je hkrati njena odrešitev takrat, ko je to potrebno, in njeno prekletstvo takrat, ko ji najstniški hormoni meglijo um.

 

Jodie je torej posebno dekle s posebnimi privilegiji, ki pod okriljem CIE uživa odraščanje v izrazito sterilnem socialnem okolju, obenem pa absorbira vrhunska urjenja za - kakopak - zlorabljanje njenih sposobnosti v politično gospodarkse interese. Auč. Napaka ...

 

 

Naposled se Jodie uspe iztrgati iz umazanih izkoriščevalskih spletk, a nič kaj lažje kot z visoko intenzivnim pobegom. V igri doživimo njen psihološki kolaps, ko si med drugim streže po življenju, vendar ji temačne usode nekako ne uspe zakoličiti. Ob iskanju notranjega miru Jodie prispe vse do ostankov indijanskega plamena Navajo, kjer v nizu vznemirljive zgodbe tako silovito trešči ob spoznanje, da svojo sposobnost Entitete lahko uporabi še za marsikaj drugega kot zgolj brezumno orodje v rokah grdih, grdih CIA general-politikov. Njena pot je polna akcij, emocij, notranjih bojev ter iskanja odgovorov na neodgovorjena vprašanja. In če napišem, da je njenih 20 let iskanja strnjenih v okvirnih 10 ur igranja, nalepljenega na plasmo do zgodnjih jutranjih ur? Ter da nam ta na koncu postreže z bogatimi iztočnicami za različnimi konci? Ja, bo resnično treba preigrat ...

 

Na mestu je opomba, da igra večkrat ponudi različne odklone znotraj situacij, ki sicer ne skrenejo glavne zgodbe, pač pa obogatijo izkušnjo lika (Jodie) ter igralca v dani situaciji. Tako lahko npr. nekatera poglavja preletite hitreje tudi za nekaj minut. Seveda nima smisla rinit v odločitve, v katerih ni igralnega užitka, pa vendarle; izpuščena minutaža je tako, kot če bi šel gledat pokropano Mona Liso ali pa preveč okrnjeno verzijo Botra. Preigrajte znova. Koncept je temu zelo prijazen.

 

Več o tem, kaj je Aiden ali morda celo kdo je Aiden, pa v igri ali kasneje, ko kanimo na splet spravit variacije koncev v lastni video produkciji.

 

 

Beyond: Two Souls je zasnovan po zaporednih, sekvenčno ločenih 26. poglavjih, pri čemer si poglavja kronološko sledijo, niso pa igrana v zaporedju. Igra preskakuje malo naprej in malo nazaj, kar meni osebni ni najbolj všečen stil pripovedovanja, a moram priznati, da je scenarij tako izpiljen, da se hopanje iz enega na drug konec dopolnjuje z izrednim občutkom: kdaj in zakaj. Pri slednjem gre za odgovore na vprašanja (ali potrditve, če ste tip, ki mu predvidevanja nenehoma uhajajo na konec špila). Igralni čas je zadovoljiv. Ni prekratek in ni predolg, čeprav obstaja nekaj grenkega priokusa v zadnjem delu, ko je nekaj holivudskega elementa s poševnookimi zlobci (what!?), ki je pri meni pustilo zgolj pečat umetnega dihanja na povsem zdrava pljuča. Okej, bo že. Zadeva vseeno postreže z zanimivim podpoglavjem in je dokaj hitro mimo. Povedano več bi bil že nesramen spoiler.

 

 

Tehnično gledano je igra precej zajeten zalogaj in pri tem izpostavljam neprestano in zelo glasno skrečanje po BR disku. Hudo. Zadeva miksa sem ter tja hudo glasno in neprestanoma. Kljub slušalkam je brejkanje po BR plati nekajkrat povsem preglasilo mirne in tihe sekvence špila. O tehnični zahtevnosti ne gre dvomit tudi med fazo prvega nalaganja igre oz. prvega nalaganja poglavja. Nalaganje je relativno dolgo in doseže tudi do 20 sekund. Kasneje so prehodi med poglavji precej lagodnejši. Nekajkrat je PS3 brejknil tudi med igranimi sekvencami, čeravno ne za dlje od 0,5 do 1 sekunde. A moteče. Enkrat samkrat pa je konzola brejknila do te mere, da jo je odrešil le še power-cycle. Knof za izklop je odpravil problem. Pri tem velja omenit, da je dan pred uradnim izidom v ZDA že kapnil manjši obliž, v1.0.1 in težak cca. 90MB. Morda je odpravil / optimiziral tudi kaj od prej omenjenega, a sam proti koncu igre težav nisem (več?) imel, prav tako nisem dobil informacije o podrobnostih obliža. Kot zanimivost gre omenit še pametni app za mobilne naprave (iOS), ki v praksi, kljub visokemu pingu, zelo dobro nadomesti PS3 gamepad. Preverjeno.

 

 

Beyond: Two Souls je igra, ki nedvomno opravičuje svoj laskavi naziv ekskluzive. To je igra, ki si jo mora lastiti vsak lastnik PS3 konzole. Še več, to je igra, ki je mnogo več kot igra - je igrana, interaktivna izkušnja v izjemni zgodbi ter z močnim sporočilom ter je v svoji obliki nekaj, čemur bi osebno rekel nič manj kot domače branje za PS3.

 

Za konec se KSi uradno in premierno predstavlja na YouTube kanalu. Tokrat s krajšim pregledom odraščanja Jodie do polnopravnega statusa agentke CIE. Video je osredotočen na muving in kontrole ter ne vsebuje vsebinskih spoilerjev.

 

[media]http://www.youtube.com/watch?v=3lXk5BbFf_c&feature=youtu.be

 

Obilo užitkov vam privoščim.

View full article