Skoči na vsebino

izmišljene zgodbice, ki so izmišljene...;)


Priporočene objave

evklid oz. evakuiran hudič,,,od satana sin,,,je pol bog pol satan,,,ljudje pripovedujejo,,,da sta se bog in satan spoznala v nebesih,,,bog si je želel družbo,,in mu je you now who poslal satana,,imela sta spolno razmerje,,,ko sta se poročila,,je satan rodil sina in mu dal ime evklid oz. evakuiran hudič,,,potem sta se zaradi socialnih problemov razšla,,satan si je zgradil pekel,bog pa sedi na.........oblakih, ker ga rit peče,,,,

:lol:

izmislite si vi kako noro zgodbico,,da bom vsaj mel kako konkurenco ;)

--------------------------------------

Nameless_Dragon_Clan (NDC)

-=NDC=-Incure (incureseek)

-------------------------------------------

Airsoft SWAT

----------------------------------------------

Pink-Ponk team RPF

Link to comment

Učasih sta živela dva modela.

PS3 in XBOX 360.

Imela pa sta starše ki se niso marali SONY in MICROSOFT.

Spoznala sta se u Venezji u Italji.

Na balkonu od X360.

Zbirala sta se na skrito vsaki dan po Assassin Creed :P .

Lubila sta se.Večkrat sta se takole se zbirala en dan pa je PS3 na pa pašniku spoznal Wii-ja.Zaljubil se je u Wii-ja.Postal je homosexualec.

Večkrat sta se zbirala na gora Master Chif kjer sta svoje igre spustila na

pašo.X360 je izvedela,da je PS3 in začela jokati šla je do Mr.Thompsona in

se pustila kritizirat nasilne igre na X360.Bila je še bolj žalostna nato je postala EMO. :uke: Ko sta se Wii in PS3 spoznavala delala multiplatforme

in uživala se je XBOX začel rezat.Microsoft je razpadel od žalosti bili so kar 12.000.000 € v minusu.PS3 in Wii pa sta se razšla in najdla sta si vsak različnega partnerja.Wii si je našel starejšo partnerco NES.PS3 pa se je najdel na PSrije (ZMENKERIJE) starejšo mlajšo partnerco GAMECUBE.

Po 20 letih sta se Wii in PS najdla bila sta še vedno močno zaljubljena.

Začela sta delat multiplatforme na stopnišču kar je videla NES.Bila je zgrožena . Zahtevala je ločitev.Ločili so se in Wii in PS sta bila že spet skupaj.Po 1 mesecu se je Wii odpravlajv na delo u Big Bang kot promociska konzola.A tisti dan je prišel mladi model in ustrelu Wii-ja u SIXIAXIS JOIPAD prišlo je do kontakta nenadoma je Wii-videl računalniške code in zapise .

Videl je celo življenje in videl je svojga Teddy PS-ja.PS3 je bil obupan in šel je do X360.Sprijatelila sta se in živela do konca svojih dni . :puppy:

Link to comment
kaj si star 5 let da ne znas anglesko brat ???

vidva s kuko-jem sta si ziher neki v sorodu (ne poznaš).. :D

:lol:

--------------------------------------

Nameless_Dragon_Clan (NDC)

-=NDC=-Incure (incureseek)

-------------------------------------------

Airsoft SWAT

----------------------------------------------

Pink-Ponk team RPF

Link to comment

Za 1000 vodami,10 gorami,199 drevesi je ležalo mestece City 17.

U njem sta živela Gordon Freeman in Alyx .Seveda ne edina.

Alyx se je zaljubila u G-mana (Gorodon freeMAN).

Gordon Freeman pa je zdravljeni psihopat pod krinko njegovo pravo ime je Kane.En dan so se z Alyx odpravili v mesto Rapture.

Kjer so sponali Master Chifa. :beer: Master Chif ki je znan po temu da se baha.Se je začel bahati.Gordon mu je zmankalo zdravil.Je ponorel in ker mu je Master Chif šel na živce ga ubil.Čez nekaj časa so se vrnili u City 17.Šli so u Kitajsko četrt.Ugrabili Yoko in zbežali.Alyx je bila zlo željena :drool: .

Gordon pa ne ker je :eye: .

No zaradi tega je prišel Master Cookie in Gordona ubil.

:eviltongue::eviltongue:

:mwahaha:

x)

Čez nekaj časa je svat explodiral vzeli so Master Chifofo raketo in zleteli na Malsklopitokolijonahtikught planet.

Ki leži u 18 Galaksji pravo ime pa je Black Masya

Alyx je postala :evil: in u večno videvala G-MANA.

"Well well well Mrrr.Freeman.Your work here is done." :evil: :mwahaha:

Link to comment

ej skater, ne okol govort, da sem ti jaz posodu te mamila, k te spravljajo k temu pisanju zgodbic ;);)

drugač pa je kar v redu.. :beer:

:headscratch: sam čudi me pa, da smo do zdaj v ta post pisali samo štirje (Ilichu, Skater, jaz, the man) zgleda, da smo edini tk otročji, :lol:

se hecam, da ne bo kdo res mislu, :D

čaki, kmalu bo nastopla moja zgodbica....

pa upam, da se ne bo našu kaki "post geek" pa zakleno to zadevščino...

--------------------------------------

Nameless_Dragon_Clan (NDC)

-=NDC=-Incure (incureseek)

-------------------------------------------

Airsoft SWAT

----------------------------------------------

Pink-Ponk team RPF

Link to comment

Ena random zgodbica, ki si jo bom kar zdaj sproti na random izmišljeval, stavek za stavkom. Sem se pač pred kratkim vstal, pa se mi ne da nič pametnejšega trenutno početi. Se mi že malo trga od čakanja na DMC 4, pa se bom zdaj vsaj malo zamotil s pisanjem neke bedne zgodbice. Aja, pa zgodbica bo pomoje pisana iz prve osebe, ki pa nisem nujno jaz, ampak je pač neka random oseba (kar pomeni, da tudi mišljenja te osebe niso nujno enaka mojim). No, da ne bom bluzil na suho, bom raje bluzil v zgodbici.

Negative Reaction Time - a ČRU GEJMER Science Fiction Story

Uvod: Reakcijski čas, to je ena čudna stvar

Svet, ki ga zaznavamo; svet, ki ga čutimo; svet, ki se ga zavedamo ... to je svet, ki ne obstaja. Vsi namreč živimo v preteklosti. Dogodke, ki so se zgodili, začutimo šele, ko so že zdavnaj mimo. Gre za čisto biološko zadevo, vsaj tako so nas v šoli učili. Naše telo pač sprejema dražljaje, ki nato v obliki električnih impulzov potujejo do možganov. Tam se potem oblikuje odgovor, kako naj telo na dražljaj reagira, nato pa morajo novi impulzi spet opraviti pot nazaj do določenega dela telesa, ki naj pač nekaj naredi. Ta reakcija torej traja kar nekaj časa. Zato je ta čas, oziroma pojav, celo dobil svoje ime. Seveda gre za zloglasni reakcijski čas, največji sovražnik vsakega ČRU GEJMERJA.

Črnci imajo kao največje tiče in so poleg tega najboljši šprinterji. Ne glede na to, kako se belci trudijo, še nikomur ni uspelo prebiti magične meje desetih sekund pri teku na 100 metrov. Če gledamo relativno, je razlika med črnci in belci majhna, vendar vseeno, razlika obstaja.

Azijci imajo po drugi strani menda majhne tiče, zato pa so veliko bolj hardkor ownererji vseh hardkor zadev. Imajo torej najdaljše psiho-tiče, katerih dolžina pa se ne meri v inčih ali centimetrih, ampak v veliko pomembnejši enoti, Just Frejmih :bowdown: (<- znak strahospoštovanja, ki ga mora ob omembi te enote vseh enot začutiti vsak pravi ČRU GEJMER).

Moja teorija je, da imajo Azijci pač po naravi v povprečju manjši reakcijski čas kot preostali, navadni Zemljani. Zaradi tega so tudi bolj hardkor in so vedno bili bolj hardkor kot vsi ostali, kar potrjuje tudi zgodovina. Včasih so pač okoli razgrajali samuraji in Kung Fu menihi. Kitajci se še vedno držijo borilnih veščin, medtem ko so moderni Japonci raje prešaltali na virtualno pretepanje. Ravno pri pretepačinah pa je vsak frejm (1/60 sekunde, oziroma 1.6666... stotinke) pomemben. In ker so Japonci že po naravi (kar se moje teorije tiče) bolj reakcijsko obdarjeni, jasno v pretepačinah ownajo maksimalno. Pri tem moramo še upoštevati, da pretepačine, vsaj tiste taprave, delajo izključno Japonci, te igre pa so tudi namenjene Japoncem in so kot takšne prirejene njihovim naravnim sposobnostim. Zato smo beli Evropejci pač d00med. Enako, kot ne bomo nikoli ownali črncev v šprintu, tudi ne bomo nikoli ownali Japoncev v pretepačinah. Biološkim in fizičnim zakonom se pač ne da kljubovati ... vsaj tako sem mislil včasih.

---------

Prvo poglavje: Gremo na EMO

Vse življenje sem že ČRU GEJMER. Ves prosti čas posvetim ownanju hardkor iger. Ženske nimam, ker bi me pri tem samo ovirala. Za mene je namreč Hardkor vera, jaz pa njen zvesti privrženec, mnogi bi celo rekli fanatik. Ena od glavnih zapovedi te moje vere pa je ravno prakticiranje celibata. Vsaka vera pozna odrekanja, z mojo ni nič drugače. Vendar sem s tem čisto zadovoljen, sem se pač odločil za bolj duhovno življenje in odločitve nisem nikoli obžaloval. V svojem življenju namreč zelo uživam in ga ne bi spreminjal.

Zdaj pa nastopi problem. Ker sem bel Evropejec, ima moje telo pač določene omejitve. No, saj vsako telo ima svoje omejitve, celo telesa Japoncev (ne glede na to, kako neverjetno se to sliši). Samo finta je v tem, da hardkor igre pač delajo Japonci (za Japonce), kar pomeni, da je ownič le-teh ravno še v mejah njihovih sposobnosti. Jaz kot neki bedni belček pa pač tukaj nimam kaj praskati. Ravno to šokantno dejstvo pa me zadnje čase še posebej mori. Vera mi zapoveduje ekstremno hardkor ownanje ekstremno hardkor iger na najvišji možni ravni, ne pa samo, kolikor to dopušča moje omejeno belo telo. Ja, ko sem postavljal temelje te vere, sem bil še mlad in neizkušen, zdaj pa trpim posledice. Samo kdo sem jaz, da si drznem dvomiti v svetost in nezmotljivost svoje vere (čeprav sem jo sam utemeljil) ...

(Dva dni kasneje): Za ta trenutek slabosti, dvomljenja o moji lastni veri namreč, sem se kaznoval z 48 urami neprekinjenega igranja Hugota. Kazen mora biti, bom vsaj naslednjič dvakrat premislil, preden si bom drznil imeti takšne heretične misli. Še dobro, da sem edini pripadnik svoje vere, če ne bi me kakšni drugi fanatiki že pribili na XMB in do smrti "kamenjali" z bednimi Sixaxisi.

Sem pa medtem dobil idejo, kako bi v teoriji lahko presegel omejitve svojega telesa. Saj, če gledamo, tistih nekaj frejmov razlike v reakcijskem času med mano in Japonci je pač le nekaj frejmov, čas pa obstaja že milijarde let. Mi vsi živimo v preteklosti, ravno zaradi reakcijskega časa. Ker pa je ta lasten vsakemu posamezniku, pa dejansko vsak med nami živi v svojem svetu, ki je lasten samo nam. No, v resnici tukaj niti ne gre za reakcijski čas, ta je namreč minimalni čas reakcije našega telesa na ustrezne dražljaje, ne pa čas laga našega lastnega sveta, v katerem "živimo" in ga doživljamo, za "pravim" svetom.

Po definiciji je reakcija namreč odgovor na akcijo (ki se zgodi ob času 0), torej bo reakcijski čas vedno pozitiven. Če bi hotel res začeti ownati, bi moral imeti negativen reakcijski čas. Šlo bi torej za pre-akcijo.

Napovedovanje prihodnosti, videnje dogodkov, še preden se ti zgodijo. Kakorkoli gledaš, ni to nič bolj čudno, kot videti preteklost (kar dejansko vsi počnemo). Mene prava prihodnost ni nikoli zanimala, vendar tukaj ne bi šlo za dneve, leta ali celo stoletja. Dovolj bi bilo videti prihodnost nekaj frejmov naprej. Naš svet bi pač imel rahel negativni lag za "pravim" svetom, namesto pozitivnega. Negativen reakcijski čas, sanje vsakega ČRU GEJMERJA. (Bolje rečeno, naš RČ dejansko ne bi bil negativen, tak bi bil samo lag med našim in "pravim" svetom. Da bi se ravno lag in siceršnji fizični reakcijski čas pokrila in bi v praksi bil naš efektivni reakcijski čas natančno 0, to bi bilo najbolj idealno. Se mi pač negativen reakcijski čas kul sliši, zato bom kar to besedno zvezo uporabljal, čeprav je v samem bistvu napačna.)

Vendar, kako bi dejansko presegel magično mejo 0 frejmov reakcijskega časa, če le-tega belci nikakor ne moremo zbiti niti do japonskega območja? Saj gre samo za nekaj stotinkic, kaj je tu takšen problem? Eh, saj samo nekaj jamram in bluzim, sem že sam sebi tečen, grem raje spat.

---------

Drugo poglavje: WTF

Danes se je zgodilo nekaj čudnega. Sem šel v trgovino po kruh, sokeca in čokoladico, pa seveda še čips in te zadeve. Ko sem na prehodu za pešce prečkal cesto, je kar od nekje en avto uletel mimo in me zbil na tla. Fak, ej, sem bil čisto bogi, ko sem na tleh ležal, pa nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja ... Čaki, čaki, zakaj imam pa jaz zdaj v roki polno vrečo dobrot iz trgovine, pa ravno čakam na prehodu na zeleno luč, če sem še malo prej na tleh nekaj počel? ... Toliko me je zmedlo vse skupaj, da sploh nisem opazil zelene luči za pešče na semaforju. Šele potem sem se zavedel dogajanja okoli sebe, ko je mimo šibnil en avto, nekako sumljivo podoben tistemu, ki me je malo prej zbil. Ma kaj sem jaz imel kakšen blackout, ali kaj? Samo mi je čudno, da je štruca kruha še vedno čisto friška, prej je pa čisto polamana na tleh ležala...

No, sem šel domov. Ko sem še malo razmišljal o zadevi, sem se spomnil svojega včerajšnjega EMO izpada in teorij o negativnem reakcijskem času. OK, mogoče me je Bog Hardkora nagradil za mojo (skoraj) neomajno vero vanj in mi podelil sposobnost shiftanja med različnimi svetovi, tudi takimi z negativnim lagom v primerjavi s "pravim", zero time svetom. Z drugimi besedami, mogoče lahko po novem sam izbiram dolžino svojega efektivnega reakcijskega časa. Eh, spet krneki bluzim. Samo po drugi strani pa je ravno v tem fora vere, da v nekaj veruješ in določene unexplained zadeve pripišeš višjim silam.

Recimo, da sem dobil sposobnost negativnega reakcijskega časa (totalno napačna formulacija, samo, če se pa tako super sliši. Sem pač Hardkor believer in mi je sama ideja negativnega reakcijskega časa kot Holy Graila moje vere totalno všeč.). Prihodnost me ne zanima, razen tista do nekaj frejmov. Čeprav mi je, kot kaže, ravno videnje prihodnosti prejle rešilo življenje. Očitno Bog Hardkora meni, da še nisem zrel za Hardkor Heaven in se moram prej še na Zemlji dokazati. Samo res hecno, kako me je ta dogodek še v večjega vernika spremenil.

Torej, očitno moram Bogu Hardkora dokazati, da sem res vrednen vstopa v HH. Dal mi je sposobnost, da to dosežem, ne pa tudi manuala za uporabo svoje novo pridobljene moči. Se bom moral pač sam natrenirati. No saj ČRU GEJMERJI itak to počnejo, ownajo, da bi lahko še bolj ownali. Jaz bom pač to počel malo drugače, tako, brez joypada v roki. Vsaj zaenkrat, dokler ne skapiram osnov delovanja moje reaction time-shifting sposobnosti. Poleg tega ima po novem moje telo očitno vgrajeno funkcijo avtomatskega zavedanja bližajoče se nevarnosti, tako da se v tem primeru videnje prihodnosti samo aktivira. Je kul, ker se mi ni treba bati za svoje življenje (Bog Hardkora odloča o mojem življenju, ne jaz) in se lahko res v celoti posvetim samemu ownanju. Saj cilj vsakega Hardkor believerja (torej mene, ker sem edini vernik te vere) je priti v Hardkor Heaven. Tickete pa itak samo Bog Hardkora lahko tala. Pač, ko te hoče, te kolekta (= tvoje zemeljsko telo gre papa).

---------

Tretje poglavje: Kdor trenira, profitira

.

.

.

(Zaenkrat dovolj. Saj vem, da je krneki vse skupaj in čisto mimo, samo, saj vam ni treba brati. Uf, to so pa bile najbolj neproduktivne (oziroma šodr-produktivne) tri ure mojega življenja. Ja, to sem zdaj tri ure pisal! No, še vedno manj, kot pa traja ena Arcade igra pri SSHD.)

Potegaman.jpg
Link to comment

Nisem zdaj ravno v pravem filingu, da bi to zgobico nadaljeval, imam pa vseeno neko potrebo po nekem random pisanju nekih random zadev, zato bom kar spet od začetka eno novo zgodbico začel izvajati (saj, morda bom še tisto kdaj nadaljeval, samo zdaj res nisem pri volji).

Rewind

Prvo dejanje: Afterlife

Torej, situacija je takšna. Prejle sem umrl. Ja, se zgodi, da letalo kdaj dol pade. Velikokrat sem že potoval z različnimi letali in nikoli se jih nisem bal, ker je verjetnost nesreče res izredno majhna. Samo, tako kot nekaterim uspe izbrati zmagovito kombinacijo na Lotu, je meni pač "uspelo" izbrati letalo, ki je strmoglavilo.

Ko je bilo jasno, da je trk s hitro bližajočimi se tlemi neizbežen in da bomo verjetno vsi na letalu kmalu umrli, je med potniki seveda zavladala panika. Jaz pa sem čisto mirno obsedel na stolu, zaprl oči in se zamislil nad svojim življenjem. Ničesar nisem obžaloval, delal sem dobra dela, živel sem polno življenje. Poleg tega sem še vedno samski in nimam otrok. Bil sem edinec, starša sta mi pa tudi že oba umrla. Dejansko moja smrt ne bo nikogar globoko prizadela, punca in prijatelji me pa že bodo menda nekako preboleli. Zato sem bil pomirjen sam s sabo, nisem se bal umreti.

Kar naenkrat je vse utihnilo, ni bilo več slišati kričanja. Kot kaže, je najhuje mimo. Smrt je očitno bila nenadna in neboleča, le nekaj sekund sem po vsem telesu čutil, kot da bi pihljal lahkoten vetrc. Nikoli se nisem ubadal z vprašanji glede posmrtnega življenja, vedno sem si mislil, kar bo, pač bo. V življenju je treba misliti na življenje, z morebitnim posmrtnim življenjem se boš pa itak po smrti ubadal. Takrat ti bo tudi postalo jasno, kje je fora vsega skupaj in katera vera je imela najbolj prav. Zakaj bi se s tem že med življenjem ubadal, če so pa vse samo neke hipoteze, ki se jih ne da preveriti. Prav smešno se mi zdi, da sem se kot najstnik nameraval ubiti. Vendar ne zato, ker mi ne bi bilo všeč moje tedanje življenje, ampak preprosto zato, ker me je neznansko zanimalo, kaj se zgodi po smrti. Eh, takrat smo res vsi bili neumni.

OK, pomoje je čas, da že končno odprem oči in vidim, kaj mi posmrtno življenje prinaša.

...

...

???

Kaj je zdaj to? Še vedno sem na letalu? Okoli mene je stanje enako, kot je bilo preden smo začeli padati! Vsi potniki so isti, vsi sedijo na svojih sedežih. No, saj smo res vsi skupaj umrli, morda nas pač zdaj letalo (ki je tudi z nami "umrlo") pelje res v pravo posmrtno življenje, če nas je že do smrti privedlo. Samo čudno mi je, da se okoli mene vsi čisto normalno obnašajo, kot da se ni nič zgodilo. Očitno sem le jaz zmeden, kar mi je zelo čudno. Na uri kaže 15:34. Zanimivo, kolikor se spomnim, je letalo začelo nenadoma zavijati proti Zemlji, ko je na taisti uri pisalo 15:38.

Celotna situacija me je malo spomnila na legendarno komedijo iz začetka devetdesetih, Groundhog Day (Neskončen Dan), z Billom Murrayem v glavni vlogi, ki je isti dan vedno znova podoživljal. Tudi, če je umrl, se je takoj zatem spet brez praske prebudil na isti dan, ob isti uri. Se morda nekaj podobnega dogaja meni? Ali pa sem morda v peklu? Sem vseeno mislil, da ljudem po smrti (v primeru morebitnega posmrtnega življenja, seveda) postanejo določene stvari jasne. Pri meni se to niti približno ni zgodilo, le še bolj me je zmedla celotna situacija s smrtjo. Ali pa je morda res možno, da sploh nisem umrl? Spet sem pomislil na Groundhog Day in zatem še na Final Destination. Tam je en tip na začetku šel na letalo in potem kao videl prihodnost, da bo letalo eksplodiralo. Je tako paniko zagnal, da so ga varnostniki na letališču iz letala nagnali, kmalu zatem je pa letalo res eksplodiralo in vsi na njem so umrli. Vendar, meni se vse skupaj ni zdelo samo kot vizija prihodnosti, resnično sem vse to doživel. Sicer pa, itak sem že nekaj ur na letalu, nekje visoko nad nebom, kjer ne morem nikakor ukrepati. Če sem res še živ, bom pač umrl, tukaj nimam kaj. No, ker sem se že sprijaznil s smrtjo, bom na celotno situacijo gledal z zanimanjem, res me zanima, kaj se bo ob 15:38 zgodilo.

Ja, zdaj se res počutim, kot da doživljam Neskončen Dan, vse je natanko enako, kot je bilo pred nekaj minutami, ko sem prvič "umrl". No, edino, kar lahko storim, je, da tokrat dejansko gledam, kaj se okoli mene dogaja. Saj me res nima česa biti več strah, nima smisla, da imam tudi zdaj ves čas zaprte oči.

...

Še malo, pa bo (spet?) vsega konec. Me res zanima, kaj se bo potem zgodilo ... Vou, kaj je pa zdaj to? Kot da bi gledal film in bi na pavzo stisnil. Vse okoli mene je utihnilo, letalo je obstalo v zraku, ljudje so čisto negibni, vse miruje. Tudi jaz se ne morem premikati, medtem ko mi misli čisto normalno funkcionirajo. Kar naenkrat "vidim" oziroma "začutim" v možganih nekaj čudnega. Ne znam razložiti, kot da bi imel nek daljinec za video v glavi, le da ima samo tri gumbe, "pause/stop", "record/play" in "rewind". Seveda sem se takoj spet spomnil na en film, tokrat Click z Adamom Sandlerjem. Tega sicer nisem gledal, vendar, kolikor se spomnim iz trailerja, je tam glavni lik imel nek daljinec, s katerim je upravljal svet okoli sebe. Zdaj mi je pa res že čudno vse skupaj. No, ker itak ne morem ničesar drugega storiti, bom za hec malo te tri gumbe "pritiskal". No, dajmo rewind najprej.

Drugo dejanje: Sands of Time

Fak, ej, to je tumač. Prej sem mislil, da sem v peklu, zdaj pa se mi čedalje bolj zdi, kot da bi bil v nebesih. No, vsi poznamo legendarno igro Prince of Persia: Sands of Time izpred nekaj let. Takrat je bila glavna in čisto neka nova finta, da smo v primeru smrti preprosto čas "rewindali". Če se nam je naprimer kakšen skok ponesrečil in smo padli v prepad, smo preprosto zavrteli čas za nekaj sekund in smo skok še enkrat ponovili. Če so nas pošastki prebutali do smrti, smo prav tako zavrteli čas za nekaj sekund nazaj in spet smo imeli polno energijo (oziroma toliko, kolikor smo je pač točno v tistem trenutku imeli pred rewindanjem). Dobesedno smo lahko čas zavrteli nazaj. Nato je svet spet dalje tekel, enako kot prej, le da smo mi (igralec) zdaj imeli ustrezno znanje, kako se smrti izogniti. Če nam pa ni uspelo, smo pač čas preprosto še enkrat zavrteli nazaj. Edina omejitev je bila, da smo čas lahko zavrteli nazaj le za nekaj sekund in le nekajkrat.

Pri meni pa očitno teh omejitev ni. Zdaj sta dve možnosti:

- ali sem prvič umrl in sem res v nekakšnem čudnem posmrtnem življenju, morda celo nebesih,

- ali pa sem že prvič rewindal in sem še vedno živ.

No, obe možnosti sta precej neverjetni, samo vseeno bom predpostavil, da sem še vedno živ. Zdaj pa se takoj postavi vprašanja, kje je fora? Kako, kje in kdaj sem to sposobnost dobil? Morda jo imam že od rojstva, le da se je nisem zavedal. Zdaj pa, ko sem bil v tako nevarni situaciji, se je pač sposobnost aktivirala podzavestno. Če je nimam od rojstva, pa sem jo moral nekje vmes kolektati. Morda sem jo res ob smrti dobil, samo vseeno, nekako se mi zdi, da sem živ. Poleg tega se spomnim, da sem čutil rahel vetrc po vsem telesu, ko sem mislil, da sem umrl. Prav takšen občutek zdaj dobim vsakič, ko "pritisnem" na rewind.

OK, pa kaj čem zdaj tukaj na letalu, ki je itak obsojeno na strmoglavljenje, sedeti in teorije zganjati, grem raje še malo nazaj. Me res zanima, če ima moja sposobnost kakšne omejitve. Ker, če slučajno grem lahko nazaj maksimalno samo nekaj ur, potem sem itak fucked, ker bom še vedno na letalu.

Oujea. Uspelo mi je zavrteti čas nazaj do trenutka pred vkrcanjem na letalo. Samo zdaj je pa največji šit. Jaz namreč s precejšnjo gotovostjo lahko trdim, da bo to letalo d00med, tudi, če se ne vkrcam vanj. Je po eni strani res čudna moja sposobnost, ker mi dejansko ne omogoča videti prihodnosti. Vendar, ker sem zavrtel čas nazaj, lahko vseeno približno vem, kaj se bo zgodilo. Še vedno sem v šoku. Ne le, da sem imel bližnje srečanje s smrtjo, dobil sem neverjetno sposobnost, ki mi bo za vedno spremenila življenje. Zdaj se res kar samo postavi vprašanje, kaj s to sposobnostjo narediti? Jo uporabljati le v svojo korist, za preprečevanje nesreč (kot je ta, ki se bo pripetila čez nekaj ur), oboje,...?

Preprosto ne vem, kaj storiti. Poleg tega tudi ne vem, kako dolgo bom to sposobnost imel. Nimam pojma in čisto sem zmeden. In res mi ni jasno, kako je taka sposobnost sploh možna. Vem samo, kako jo aktivirati. No, saj tudi v starih časih ljudje niso vedeli, da zrak obstaja, dihali so ga pa vseeno. Najbolj mi je pa to čudno: ko jaz čas zavrtim nazaj, je vse točno tako, kot je bilo prej. Res čisto tako, kot da videokaseto zvrtiš nazaj. Nato jo nekje ustaviš in dalje snemaš čisto nekaj drugega po izbiri. Pri tem ti na začetku (prostor na kaseti, ki je pred trenutkom, kjer si rewind ustavil) ostane vse nespremenjeno.

Tukaj ne gre za potovanje po času, ampak res dobesedno za previjanje časa nazaj. Prihodnost se še ni zgodila, preteklost je enaka, kot je bila. Ko pa pritisneš na record/play, pa čas spet normalno teče naprej. Zato tudi odpadejo vsi čudni časovni paradoksi in te fore. Res, čisti Sands of Time. No, sicer res odpadejo časovni paradoksi, vendar se mi vseeno zdi sposobnost rewindanja zelo čudna. Preprosto je veliko nelogičnosti.

Zdaj sem prevrtel čas na jutro, ob 7:30, ko sem vstal. Počutim se čisto spočito, kot da bi se res pravkar vstal. No, da malo stvari sprobam. Evo, zdaj sem se z nožem porezal, da je kar orenk začela kri teči ... rewind ... ni panike, spet sem cel. Torej čas zavrti vse nazaj res točno tako, kot je bilo. Edina razlika je v tem, da se spomnim čisto vsega, kar se je pred rewindanjem zgodilo. Tukaj se pa začnejo nelogičnosti. Če se mi telo vrne v prvotno stanje, povsem enako, kot je bilo v originalu ob istem času ... potem se tudi ne bi smel ničesar spomniti, kaj se je zgodilo v prihodnosti (kako se to čudno sliši, "SE JE ZGODILO v prihodnosti"). Res je, da o možganih še marsikaj ni znanega (sploh meni in večini ljudi, ki nismo strokovnjaki za te zadeve), samo, če se mi telo (kamor seveda spadajo tudi možgani) vrne v prvotno stanje , potem bi se enako moralo zgoditi tudi z možgani - vrnitev v stanje, kjer še niso zapisani spomini pred rewindanjem, ker se ti še niso zgodili (in se tudi nikoli ne bodo, ker zdaj prihodnost zagotovo ne bo enaka, sploh, kar se tiče mojih prihodnjih misli).

Ali pa tole: vemo, da na naše počutje in razpoloženje in te zadeve precej vplivajo razni hormoni in stuff, ki jih izločajo razne žleze (je minilo že precej časa od šole oziroma biologije, zato sem že malo pozabil te stvari). Kako to, da se po rewindanju čustveno počutim tako, kot pred njem? Zdaj sem rewindal na prejšnjo noč, ravno, ko sem se odpravljal spat. Počutim se izredno utrujeno, še pred nekaj "minutami", ob 7:30 zjutraj naslednji dan, pa sem bil povsem spočit. Totalno čudno, vendar kot sem rekel: stvari so pač takšne, kot so, le da jaz nimam pojma, kakšne so. Tudi vsi fizikalni in matematični zakoni so bili pred nekaj tisoč leti povsem enaki, kot so danes, le da jih človeštvo še ni poznalo. Pi je vedno bil 3.14..., e prav tako 2.78... (ali je 2.87, sem tudi že malce pozabil), vrednosti teh konstant si nismo izmislili ljudje, to so čisto naravne zakonitosti. Jaz sem pa za svojo sposobnost izvedel šele pred nekaj urami, kar se tiče mojega zavedanja (sicer pa čez kakšnih 16 ur), jasno, da mi še marsikaj ni jasno ... Eh, ker sem ravno utrujen, se grem naspat. Itak moram malo k sebi priti, bom jutri zjutraj nadaljeval povsem spočit. Saj, če imam sposobnost rewindanja, še ne pomeni, da jo moram vsakih pet minut tudi uporabiti.

--------

(Konec zaenkrat. To zgodbo pa res nameravam še nadaljevati. Vse skupaj do zdaj je bil samo uvod, razne stvari, ki sem jih nameraval napisati, šele pridejo. Itak, tipo se šele sooča s svojo sposobnostjo, hude stvari pridejo, ko se začnejo razne moralne dileme. Npr. vidi tip eno hudo bejbiko. Ni panike, jo gre posilit, nato pa čas zavrti nazaj. Model se spomni vsega, imel se je fino, drugi pa tudi niso utrpeli nikakršnih posledic. Saj se ni nič zgodilo (zgodilo se je v prihodnosti, ki pa je zdaj izbrisana). Iz vseh stališč gledano, tip si zdaj lahko privošči marsikaj, v tem uživa, nato pa svinjarije izbriše, brez skrbi na posledice, ker se itak ni nič zgodilo. Ker se on tega spomni, pa dejansko to ima zanj nek smisel - zanj se je dogodek zgodil, za ostale pa ne, torej preprosto ni nič narobe. Morda bom vključil še odnos tipa do Boga in teh stvari - po eni strani ve, da na tem svetu ni naredil ničesar narobe, nihče ga ne more kaznovati za zločine, ki se niso zgodili. Po drugi strani pa ga postane strah, ker "Bog vse vidi" (vanj v bistvu ne verjame, vendar pa tudi ne zanika njegovega obstoja). Pač, pred odkritjem sposobnosti je tipo bil priden dečko (ki bi si zaslužil "nebesa"), zdaj pa je pač skušnjava bila prevelika. Sposobnost rewindanja je res taka huda zadeva (z neskončno možnostmi), ki bi jo vsak začel zlorabljati, če bi jo imel.)

Potegaman.jpg
Link to comment

Chapter 1: Začetek konca

Marie je pogledala skozi okno. Bila je temna noč. Zvezde so mrko svetile gori, na brezčasnem nebu. "V čem je smisel življenja?" se je vprašalo dekle. Prah si in v prah se povrneš. Je to tisto, kar mora dati skozi vsak človek. Ali ima bog večje cilje z nami? Vse to globoko premišljevanje je dekle utrudilo. Še enkrat je pogledala skozi okno in kar je videla, jo je osupnilo. Prelep gozdič je kar naenkrat zrasel zraven njene male hiške. Nasmehnila se je, se začudila nad svojo domišljijo ter se odpravila v posteljo. Njen mali muc, po imenu Kit se ji je tesno privil k nogi in takoj zaspal. Marie je še nekaj časa premišljevala, nato pa je tudi njo premagala utrujenost.

Zjutraj se je Marie zbudila. Hipoma je vstala, se oblekla ter se pogledala v ogledalo. V njem je videla svoj odsev. Bila je lepo dekle, pri 15 letih, s dolgimi rjavimi lasmi. Živela je sama, v majhni hiši na podeželju, ki jo je podedovala od preminulih staršev. Sprehodila se je v kuhinjo. Tam je zagledala Kita, majhnega črnega mucka, ki ga je našla vsega premrzlega prejšnjo zimo. Sam je stal ob cesti ter se ves premražen tresel. Zadelo jo je naravnost v srce in venomer bi si očitala, če ga ne bi vzela s seboj. Bil je njen edini prijatelj.

Ker je bila zunaj jesen je bilo vreme takšno kot se za ta letni čas tudi spodobi. Več čas oblačno in deževno. Ta trenutek se je počasi spuščala megla. Marie se je zavedala, da ko se spusti megla na podeželju, kjer prebiva, je vhod na prosto zaprt. Pa ne, da bi bila megla nekaj težkega, kar bi zaklenilo vrata ali kaj takšnega. Ne, megla je bila tukaj na podeželju preprosto tako gosta, da nisi videl niti prsta pred sabo, ko se je enkrat spustila. Hipoma se je odločila, da bo odšla na kratek sprehod, dokler še ima čas. Odšla je v predsobo se tam obula v superge in si nadela še zimski plašč. Nato je stopila skozi vhodna vrata.

Presunilo jo je. Poskušala se je zbuditi, a je vedela, da ne sanja. Gozdič, ki ga je včeraj videla skozi okno, se je kar naenkrat razprostiral vzhodno od njene hiše. Za trenutek je pomislila na prihajajočo meglo, a le za trenutek, saj je bila pustolovskega duha. Odpravila se je proti gozdu.

Kar je tam videla, jo je še bolj začudilo. Najprej se je kar naenkrat prikazal Kit. Kot da bi prišel iz nekakšne luknje v gozdu. Zdelo se ji je, da je kar naenkrat skočil iz zraka. A to še ni bilo vse. Pred gozdičkom je na tleh visel napis. Napis, vžgan v zemljo. S črnimi črkami je pisalo: Dobrodošli v Phantasyji

Konec prvega poglavja. Upam, da vam je všeč.

Link to comment
  • Pred 11 meseci ...

Bolje pozno kot nikoli pravijo.

Chapter 2: V objemu teme

»Kaj se dogaja?!« so bile dekličine prve misli. Je to iluzija, ki jo je pričarala tema? Ne, zgleda resnično. Pogled naokoli ji pove, da je zgubila pogled na svojo hišo. Bela megla se je dokončno spustila in zakrila pogled na zeleno podeželje. Drevje, sadovnjaki,… videti ni bilo ničesar, vse je izginilo v neprepustnem oblaku meglice. Kljub ljubezni do raziskovanja neznanega, je dekle občutilo strah. Ni bilo prvič, da je bila na smrt prestrašena, saj se ji je podobno zgodilo, ko sta umrla starša.

Še vedno se spomni tistega dne. Tistega dne, ki ostaja nepojasnjen. Spomni se ga, kot da bi se odvil včeraj, čeprav bo minilo dolgih 6 let, od tistega dogodka, tako vplivajočega na Marie-jino osebnost. Če je bilo dekle do tistega dne veselo, glasno in očarljivo, je danes tiho in zadržano, ne zaupajoče v ljudi. A kaj je pripeljalo do tega?

Jutro je bilo kot vsako drugo. Sonce je nežno sijalo skozi okno ter s svojimi toplimi žarki prebudilo mlado dekletce. Vedela je, da starša tako zgodaj zjutraj še spita, zato se je oblekla ter odšla na zrak. Premišljujoč o svoji prihodnosti se je Marie sprehajala po poljanah majhne vasice. Dan se je bližal dvanajsti uri, času ko je sonce visoko na nebu. Punca se je odločila, da ima svojega tekanja po zeleni trati dovolj, odločitev o vrnitvi v leseno hiško pa so odločili tudi zvoki iz trebuha. V odraščajočem stanju, v katerem je bila, je njeno telo potrebovalo polne obroke hrane, da je zadostilo vsemu, kar je porabila ob vsem smejanju, skakanju ter tekanju. Marie je bila veseli otrok.

Stopicala je po poti nazaj in na obzorju zagledala hiško. Sonce je ravno takrat metalo svoje najdaljše žarke, kar je prineslo prelep pogled. A ta pogled je skazilo nekaj. Dva črna avtomobila sta stala pred hišo. Štirje ljudje so pravkar vstopali iz hiše, vsak od njih je bil v popolni opremi. Marie je že slišala za njih. Bili so člani cesarjevega odreda, poimenovani Beli, vsak od njih s prepoznavnim grbom beline na svojih prsi. V rokah so nosili dolge palice, ki jih je dekle videlo prvič. Občutila je strah, ki je z vsakim korakom, s katerim je bila bližje domu, brezkompromisno naraščal. Ljudje so odšli, hiša je ostala.

Marie je vstopila v hišo. Pogled na njena izmaličena starša, jo je presunil. Oba sta ležala na tleh, prepletena v objem. »NE!« je zakričalo dekle ter počepnilo k edinima osebama na svetu, ki sta ji vedno stala ob strani. Solze so se ji vsule po licih ter nežno padale na telesa staršev. Umrla sta. Prehitro, pregrozno ter ne vedoč o svoji usodi.

Hiša je ostala, čas je tekel naprej. Marie je odrasla v zadržano dekletce, ki je zaupalo samo sebi in ni imelo stikov z človeštvom. Še danes ne ve, zakaj so se pripetili dogodki tistega dne, zakaj sta ljubljeni osebi morali umreti. Spomni pa se tistega straha. Ta enak strah, kateremu dekle ne pozna izvora, jo je obsedel tudi danes.

V tistem trenutku je zagledala Kita, svojega malega mačkona. Stal je na robu črnine, ki je vodila v nikoli videni svet. Marie bi prisegla, da ji je žival pomežiknila ter se nasmehnila, kar ji je v tistem trenutku dalo nezaustavljivo energijo. Nato je Kit odšel. Kar naenkrat ga ni bilo več. Kot da bi ga črnina gozda posrkala, ga vzela v sebe. Brez kakršnega koli premišljanja, se je dekle odločilo ter stopilo v gozd.

Pogled, ki ga je videla, jo je presunil.

Link to comment

Pridruži se debati

Objavi takoj, registriraj se kasneje. Vpiši se, če imaš račun in objavi s svojim računom.

Gost
Odgovori v debato...

×   Prilepljena vsebina je formatirana.   Restore formatting

  Only 75 emoji are allowed.

×   Tvoja povezava je bila samodejno vpeta..   Namesto tega prikaži kot povezavo

×   Tvoja prejšnja vsebina je bila obnovljena.   Počisti urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

×
×
  • Ustvari novo...

Pomembno obvestilo

Z uporabo spletišča se strinjaš s Pogoji uporabe.