Ekskluzivno:[X360] Virtua Tennis 4 opis

[JumpingHero]

 

Čakal, komaj sem čakal, da zaštartam s najnovejšo Virtuo, ker še vedno se spomnim, kako mi je krajšala urice na morju verzija za PSP. Zabavna sto na uro, pa vedno je nekaj v teh frpjski sredici, ko svoj lik bildaš in gledaš kako so nasprotniki vse bolj prebiti s tvojimi forehandi in backhandi. Čeprav je vedno bilo najlepše stisnit as. Povrhu sem bil napaljen s strani Wimbledona, ki je že vstopil v drugi teden in čisto sem bil omehčan, ter pripravljen, da bom navdušen nad špilom, nad katerim ŽELIM biti navdušen.

 

Pa vendar po preigravanju kariere in vseh modov, ki jih nudi, moj glavobol meji na ekskplozijo, da bi lahko z prekurjenimi možganskimi celicami lahko prebarval celotno stanovanje. Polomili so ga, res polomili.

 

Sam meni je zelo vzdušen in igralcu prijazen. Na izbiro mamo World Tour, kjer si naredimo igralca, nakar ga bildamo skozi mini igre in se prebijamo po turnirjih. Špil takoj začne komplicirati. Da bi prišel na določena tekmovanja, dogodke sponzorjev in treninge za določene atribute igralca, moraš po mapi iti v stilu »Človek, ne jezi se.« Mapa je namreč razdeljena po nekih poljih, pa še to docela linearno. Le parkrat se namreč pot veji na poti do cilja. Sami treningi so posrečeni, čeprav orenk nenavadni. Servis izboljšujemo s streljanjem na gol, backhand/forehand z nabijanjem tarč, kondicijo z pobiranjem kur, ki jih nesemo v gnezdo, medtem ko nas obstreljuje top. Smešne in zanimive zadevice, ni kaj. A to odteha vrsta debilizmov, ki jih srečamo v World Touru. Omenil sem namreč polja. In da bi se premikal po teh poljih, potrebuješ karte s ciframi 1,2,3,4. S karto 1 se premakneš za eno polje, z 2 za polja in tako dalje. Postane pa orenk fucking gnojsko, ko ti špil vedno nemarno naštima, da nimaš karte, katera bi te pripeljala na tekmovanja. Primer: Potuješ po poljih in na 2 koraka stran imaš ATP tekmovanje (seveda špil nima licence, da bi napisal ATP, ampak vsi vemo, da je ali ATP ali Challenger). Problem nastane ko maš karte za 3 in 4. Kaj pa to pomeni? Da preskočiš tekmovanje in napreduješ naprej, nakar ti trener zabije: »Oooooh, you missed the Challenger, that is a bugger«. Reputacija pade, češ da glumimo preveč visoko zvezdo. Da bi se vrnil? Ni šans. Mrš dalje.

 

Torej omenil sem reputacijo. Zvezdic je nekje 750 v maksimumu (v tem rangu so namreč Federer, Đokovič, Nadal. Vsaj za to majo licenco, res ne bi izdržal, če bi videl imena v stilu Feder, Đukanovič in Napalm), pot do njih pa je mukotrpna. Te dobivaš z tekmovanji, torej challengerji in slično recimo. Problem? Hja, včasih ti špil sploh ne da dovolj tekmovanj ali sponzorskih mitingov, da bi sploh lahko vstopil v tekmovanje. Recimo, da se ti posreči da maš prave karte in da lahko vstopiš na vsa tekmovanja in mitinge, pa na grand slam ne boš mogel priti. Enostavno boš kratek. Za nameček te špil še malo izdrka v glavo, ko imaš polja, ki prikazujejo puščico navzdol. Tam se zgodi nekaj slabega in dostikrat je to v stilu: »O tebi so začele krožiti govorice, 10 zvezdic dol«. Za konec še ni licence in gledamo v »All England Club Championship« namesto Wimbledon in slično za vse tri preostale Grand Slame. Muka, muka, muka in še enkrat muka. Pa vendarle se nekako prebiješ čez te glavobole, nezaslišnosti in momente, ko bi pogrizel plošček. Recimo, da dobiš dosti zvezdic in se preseliš na teren ali pa bi rad igral samo exbition, arcade mode ali pa duele z prijatelji. V redu, pa poglejmo to plat. Ubistvu veste kaj, nisem niti pogledal, me že spet glava boli.

 

Načeloma se igra v redu. V ozadju špila sproščujoča elektronska glasba (o njej malo kasneje še par besed), zvok udarca z loparjem je kar ok. Nato pa začne topovski udarec idiotizmov. Ne vem, keri bedak si je zmislil kontrolne sheme, ampak špil ne more sprejeti dve komandi naenkrat. Kaj pa to pomeni? To pomeni, da če gre žoga v levo in si ti desno, da ti začneš teči levo in ko ti tečeš levo, držiš levo (ja, namerno je napisano debilno, da se izenačim z debilnostjo te sheme), nakar pritisneš udarec in igralec ne bo udaril žogice, marveč bo še vedno samo tekel. Pa koji k...c je to? Me hecaš? Ne, moraš upati, da gre žogica blizu tebe, nakar PRVO pritisneš udarec, nakar usmerjaš smer udarca, oziroma let žogice. Istočasno? Ne bo šlo. So tudi situacije, ko ti servis prihaja in imaš dejansko idejo kako boš žogico opalil. Namesto, da jo bebo udari, bo raje začel laufati v krogu, ker pač več kot ene komande ne sprejme. Zanimive so še prejšne situacije, ko recimo ne držiš levo, ampak pritisneš udarec. Takrat se tvoj maneken, kot bi mel petardo v riti, izstreli proti žogici, nakar samo usmeriš žogico. Ampak ne vedno. Včasih samo bulji, kot da je drogiran. Nato žogice, ki bi lahko bile komot zasmeširane in točka lahko osvojena. Neee. Fante čaka, da žogica pade na tla, nakar jo iz tal povzdigne čez mrežico, tak lahkotno, nakar te nasprotnik tako prebije s paralelo, da bi mu komot lahko dve točki štancal.

 

Potem je tu posiljenost posebnih udarcev, ko se tvoj merilec napolni. Nasprotnik stoji na desni strani polja, jaz opalim levo, nakar on uporabi ta SUPER DUPER UDAREC in VOILA. Že se je čudežno teleportial in ti pošlje žogico, da jo živa duša ne ujame. Pa kaj je to Mario Tennis za Game Boy ali Virtua Tennis?? Dostikrat me je prijelo, da bi preluknjal ekran, sesul konzolo in obredno zažgal plošček od vseh norosti, ki sem jih tu srečal. Nakar špil še goljufa oz. njen AI. 4 ga prebiješ s servisom in točke osvojiš lahkotno, nakar špil prestavi ročico navzgor in te samo preluknja naslednjih par gameov, da nisi niti blizu točki. Da ne govorim, da v 30 urah igre, nihče, niti jaz, niti AI ni zadel mreže in da ima nasprotnik vedno 100% prvi servis. Zastonj so vstavljali drugega. Po drugi strani, meni žogica pade dvakrat na identično mesto, enkrat je out, drugič ne.

 

Pa vendar je špil nekako »japonski« kar pomeni, da se mu malo vrneš, poiskusiš še enkrat. Nakar te znova iznervira. Ima dušo, ki pa ne pomaga dosti.

 

In potem je tu še tista elektronska glasba. Ta te spremlja od menijev pa do igre. V igri je na začetku kar fajn, ampak fak, ko špilaš daljše tekme, recimo na 5 setov s p 6 game-i začne najedati, ker iščeš vsak drobec koncentracije. Ne najdeš ga. Pa ne samo zaradi glasbe, marveč tudi zgornjih stvari. Dolgo, predolgo se ukvarjaš s kontrolno shemo in bedarijami, ki jih špil sproducira, premalo pa z ljudekom na drugi strani. Špil v World Touru še vleče, igra ni totalno pokvarjena ampak količina napak, ki pesti to igro, je nenormalna. Segi to enostavne ne morem oprostiti.

 

Zaradi lepe preteklosti s serijo, tiste duše, ki sem jo omenil in nasploh zaradi lepote tenisa špila do konca ne bom skurcal. Ampak ostalo je sramotno, polomljeno, na brzanca narejeno.

 

Prosim vas, ne kupite tega. Raje posezite po Top Spinu 4 ali pa počakajte verzijo, ki se bo pojavila ob letu osorej.

49

View full article

Urejano Junij 28, 2011 od Jumping Hero