Skoči na vsebino
  • Red
  • Dead
  • Redemption
  • 2

JumpingHero

legenda
  • Število vsebin

    220
  • Pridružen/a

  • Zadnji obisk

  • Dnevne zmage

    12

JumpingHero je nazadnje zmagal dne, Januar 1 2013

JumpingHero je imel/a največ lajkane vsebine!

Sloves v skupnosti

41 ne-tč-ne-mš

Več o JumpingHero

  • Stopnja
    Člankar Extraordinaire ©
  • Rojstni dan 30. 05. 1991

Gamertags

  • XBOX Live
    Besko
  • PSN ID
    Besko
  • Wii Friend ID
    8093 7142 1686 4256
  • Steam ID
    B3sko

Nedavni obiski profila

Blok z nedavnimi obiski obiskovalcev je onemogočen in ni prikazan uporabnikov.

  1. JumpingHero

    CALL OF DUTY: GHOSTS [OPIS]

    Ker imamo na eni strani opis Bessieja in Battlefielda, se mi zdi pravično, da strani dodamo tudi protiutež. Call of Duty: Ghosts... Ah ja. Call of Duty. Serija, ki jo je cool hatetati. Da bomo takoj na jasnem. Ok, kul je, če si pristaš Battlefielda in njegove bolj počasne igre. Toda reči, da je Call of Duty brez ene same kvalitete, je smešno. [PRBREAK][/PRBREAK]Vse bolj se namreč ustvarjajo dve vrsti skrajnežev. Ljubitelji CoD serije in njeni kritiki, ki naj bi bili realni, toda se v tej svoji »realnosti« popolnoma izgubijo ter nato tudi oni zbluzijo. Eni neverjetno častijo špil in ga imajo vedno day 1, spet drugi Battlefield jemljejo kot ultimativno realnost, češ, »ej, tkole je v real lajfu, CoD je za otroke, ka ni recoila«. LOL! Resnica je seveda nekje vmes in na Ksi smo zato, da jo poiščemo. Ghosts so nova serija v novem svetu. Torej nič Pricea, Soapa in ostalih junakov iz prejšnjih CoD iger. Zgodba je totalno klišejska. Zlobna organizacija pod imenom Federation planira terorističen napad na planet Zemljo, dirigira pa ji bivši vodja Duhcev, Roarke, kar ga naredi kot ultimativno grožnjo. Na naši elitni ekipi je, da ga ustavijo. Kljub temu, da je IW izkeširal tone denarja za pisca zgodbe (Stephen Gaghan) si ta očitno ni mogel spomniti boljšega zapleta oz. nekaj, česar še nismo videli v prejšnjih igrah. Gre za klasičen holivudski tobogan s predvidljivimi vzponi in padci ter z najbolj bednim koncem v Call of Duty seriji. Resno. Ne bom kvaril, toda konec je enostavno smešen in trapast. Kampanja je z igralnega stališča klasična. Kljub temu, da so nivoji odprti, gre za neke vrste rail-shooter, kjer nas igra vodi za rokico, mi pa tamanimo trume soldatov, kot bi bili muhe. Tu in tam pridemo do spektakularnih delov ter so kljub temu, da so že videni, hvale vredni. Tako se šibamo v vesolju (ok, pustimo zakone fizike, gravitacije, strelnega orožja bla bla), tiholazimo v gosti šumi, ter sedemo v tank, kjer smo priča spektakularnemu odprtju misije (po mojem skromnem mnenju ta misija potepta ono iz BF3). Tudi zaključki misij so fajn in eksplozivnost igre ti včasih res ne da dihati. Škoda torej, da se vse čuti kot videno in da skripta kvari užitek (nov pogon igre je nujen, hkrati pa tudi malce večja dinamičnost nivoja, kjer igralec ne bo mogel predvideti dogajanja). Tako si večino dogajanja smatran kot opica, ki je tam le zato, da pritisne tisto tipko, dočim je dosti dogajanja avtomatiziranega. Krneki. Če bi moral oceniti samo SP, bi besede bile jasne. Spektakularno, zanimivo toda že videno, zlajnano, avtomatizirano in nezahtevno. Nič posebnega torej. Ghosts streže isti publiki kot vsi Cod-i prej, tisti, kateri je rušenje stolpnic in hude eksplozije najboljša stvar po zastonj nafti. Američanom in nezahtevnežem torej. Malce več poguma in inovacije jim ne bi škodilo. Povrh je špil kratek, saj ga komot zaključiš v enem popoldnevu. Sreča torej, da je SP samo del paketa. Drugi tvori neizogibno večigralstvo, predmet lomljenja kopij. Tudi tokrat ne bo nič drugače. Ja, ljubitelji BF-ja... Še manj recoila je kot prej. Toda recoil ni alfa in omega. Par je novih načinov, kot je recimo blitz, dočim so nekatere klasike in staroste tipa capture the flag letele ven. Toda to ne vpliva na izkušnjo, saj se največ CoD igralcev, bodimo pošteni, tre v dominationu in team deathmatchu. Še zmeraj je tu »kill confirmed«, ki je zabaven tako kot prej, a vendarle ni postal zastavonoša CoD multiplayera, tako kot je IW upal. Prepričan sem, da je Ghosts proti BO2 naredil potreben napredek in uvede kar nekaj novosti. Tako recimo nismo več omejeni na en sam lik, marveč jih imamo več. Vsakemu damo ime in nastavimo klase, nakar jih prestigamo. Vsak lik lahko nadgradimo zgolj enkrat, kar pomeni, da je v igri 10 prestigeov in v vsakem je 60 levelov. Vsaka izkustvena stopnja je tokrat bolj razvlečena, saj je za »prestige« potrebno dosti več preigravanja, hkrati pa sam napredek pomeni manj kot prej oz. skoraj nič, saj je edino kar se spremeni cifra ob tvojem imenu. Za odklepanje orožij, perkov in ostalih zadev, po katerih je CoD znan tokrat koristimo »Squad points«. Te dobivamo ali z izkustveno stopnjo ali z uspešnim opravljanjem določenih izzivov, ki jih dobivamo med samimi partijami. Te varirajo npr. ubij nasprotnika s headshotom, ubij ga s hrbta, naredi killstreak, snami nasprotnika iz ležečega položaja itd. Hkrati ti te dodelijo tudi »care package«. Tega si poprej dobival s kill streakom, tokrat pa je umaknjen s običajnega seznama in je temu primerno tudi močnejši. Tako v njem dobimo MOABe (Mother of all bombs), helikopterje itd... Mape so kul, saj varirajo od zaprtih do odprtih in moram reči da gre za scensko dosti bolj navdihnjena prizorišča kot v EA-jevem skupku kode. Fin je nov, minimalistečn slog HUD-a. Nasploh so se dečki pri IW potrudili pri vizualih, ki iztisnejo še zadnje iz izžete železnine. Multiplayer v Call of Duty: Ghosts je v večini pozitivna izkušnja. Kvari jo vedno prisotni ogabni lag, IW pa je naredil še monumentalno neumnost z umikom »connection statusa«, kjer si lahko videl, na koliko pinga si. Jap. Sedaj le ugibaš iz okolice, če partija deluje normalno ali ne. Takisto je zopet community neumen kot hudič in bolj kot prej je prisotna sreča, saj ima igralec še manj zdravja kot prej in če se ti nekdo nariše s hrbta, pa-pa. Še zmeraj je polno najedajočih assistov, ko v nekoga pokaš, nekdo pa ga samo pipne in pobere poln izkupiček, tebi pa ostane 10 pik. Vzamem si pravico, da primerjam igro s BF4, saj sem preizkusil obe in se zagotovo zavedam kvalitet obeh. EA-jeva zastavonošna serija je v rahli prednosti, saj je v roku dveh nadaljevanja odpravila dosti tegob, ki kvazijo CoD. A na drugi strani ostaja tista bazična privlačnost klica dolžnosti, ko užitkarsko pokaš ljudi na onlineu, tu in tam pa zaideš v kampanjo in prisustvuješ eksplozivni, čeprav že dostikrat pogreti juhi. Naj bo Ghosts odriv v novo smer in upam, da avtorji le niso konzervativci (kot vsaj dve tretjini neumne skupnosti, kjer je cod za otroke, bf pa ultimativna taktična streljačina za odrasle s ful hudo realnostjo), ki se z vsemi udi hudičevo otepajo vsega kar ima oznako EA. Vsi malce realnejši vemo, da gre za ying-yang in če bi CoD implementiral zadeve iz BF-ja in vice-versa... No ja. Mljask! Next-gen CoD v novem pogonu, čakamo te! Igra izide tudi za Playstation 4 in Xbox One. Če kupiš izvod tudi za slednje konzole, se ti vse statistike prenesejo, tako da fear not, če igrate zdaj, nič ni zaman.
  2. JumpingHero

    Rayman Legends [OPIS]

    Rayman. Kulten lik, no doubt. Ta žverca brez udov je z nami že od leta 1995, ko je 1. septembra mnogim konzolofobom in pristašem Sonya ponudila zares vrhunsko alternativo brkotu iz Nintendovega tabora. Od takrat je preteklo že dovolj časa in medtem ko so mnogi platformerski junaki šli pod rušo, je Žarko ostal z nami vse do danes. Jasno, imel je svoje vzpone in padce. Toda fantje pri Ubisoftu so se držali tistega, da po dežju posije sonce, in zadnja dva izdelka – Origins in Legends – sta definitivno sijoča. Leta 2011 nas je navdušil vrhunski reboot Rayman Origins, sedaj pa po istih stopinjah hodi tudi Legends. Po nekaj neuspelih poskusih so mojstri iz Francije uvideli, da je Rayman heroj, ki najbolj sije v stranskem pogledu in res se jim je vrnitev v stransko perspektivo hudo izplačala. Legends je namreč še eno vrhunsko darilo vsem ljubiteljem žanra stare šole ter še en dokaz, da je edini, ki lahko ponudi alternativo Nintendovim platformerskim herojem, najsi bo to Donkey Kong, Mario ali pa Kirby. Temelj ostaja znan. V stranskem pogledu napredujemo skozi krasno izdelane nivoje, ki so vrhunec kreativnosti, ter v njih nabiramo Lumije in Teensije. Ti nam odpirajo nove nivoje in odklepajo bonuse v stilu novih igrabilnih likov. Novih svetov je tokrat pet in prijemi pri njih so dokaj klišejski. Segajo namreč od dokaj klišejskih gozdov, ki služijo kot uvajanje v nove načine igranja (tu caruje Wii U verzija), pa vse do kompliciranih podvodnih svetov, odbitih (skačeš po klobasah, jedilnih priborih, tortah itd) in »brzinskih«, kjer moramo v hitrosti hitro izkontrolirati Žarkota, da ga ne bi dočakal pogin. A nič ne skrbi. Vsak »že viden« svet (razen enega, kjer se je treba šunjati in kjer špil dobi še dodatne razsežnosti) ima vsaj en sladek »twist«, ki ti vedno izmami nasmeh. Tako so recimo nasprotniki novi, takisto pa je ves soundtrack svež, čeprav mu ne manjka tistega Raymanovskega štiha. Nivoji so pazljivo kreirani in premeteni, da se je včasih treba pošteno potruditi, če ga želimo zaključiti 100%. Gibi Raymana so enaki in avtorji niso izumljali tople vode. Skok, počasen let z držanjem A ali X gumba, šprint s hrbtno tipko in počep. Prav tako tudi nivoju ne dajejo nekih novih ovir. Špičasta drevesa, plameni, ki od nas zahtevajo manevriranje med letenjem, itd. A kljub temu, da je vse že videno, je vse tudi sveže, saj ima vse vsaj en zasuk, ki nam daje vedeti, da igramo čisto novega Raymana. Nekaj razgibanosti doda nova žverca Murfy, toda ta je stlačena bolj na silo in lahko rečem, da bolj škodi, kot pa koristi, saj so kiksnili razporeditev gumbov, ko pride plavko v poštev. Tako se je potrebno lomiti, ko želimo iz interakcije z Murfyem prešaltati na skok in obratno. A zopet je vse skupaj tako veselo narejeno, da jim to le stežka zameriš. Novost so instrumentalni nivoji, ki so postavljeni na koncu svetov po šefu in služijo kot sprostitev po zafrknjenih delih. Tam namreč moramo v ritmu z glasbo skakati in se izmikati oviram in mislim, da lahko rečem, da so le-te vrhunec Legendsa. Tako recimo igramo v mariachi izvedbi Eye of the Tiger, kjer je zelo nazorno, koliko ljubezni in truda je šlo v ta skupek kode. Ko zaključimo z vsemi petimi lokacijami, se lahko vrnemo še na stare, osvežene nivoje iz Originsa, če pa tudi to ni dovolj, pa nam ostane lov za sedemstotimi teensiji, ki so včasih dodobra skriti in kar nekaj spretnosti je potrebno, da na koncu uzreš številko 700. Ko zaključiš z enoigralsko kampanjo, te čakajo še izzivi, kjer z igralci širom sveta tekmuješ v raznoraznih disciplinah. Legends je definitivno vrhunski platformer. Ko na vso to vsebino nalepiš še cenovno postavko 40€ ... Ja. Mnogi bi si lahko vzeli to kot svetel primer in pot, v katero bi morala celotna industrija. Škoda torej, da mu zmanjka pri določenih segmentih. Dosti stvari je že videnih, konec je zelo švoh, nivoji iz Originsa pa so verjetno tam vstavljeni na silo, da ne bi špil bil prekratek. Prav tako špil zna včasih biti brutalen pri postavljanju nadzornih točk (na samem koncu igramo dokaj neokusne nivoje, kjer ob primeru crkota moramo od začetka). Bedno. Murphy včasih zna biti siten, še posebej proti koncu ali pa, ko se ne postavi na pravilno mesto ter ne crknemo po svoji zaslugi. In vendarle Rayman pri kontroliranju ni toliko natančen kot najboljši predstavnik te zvrsti, Mario. Včasih je bučman in se v zraku s propelerčkom zadržuje, ko ne bi bilo treba, in včasih se svojeglavo noče odbiti od stene. A to so majhne sitnosti, ki nam živce zakurijo enkrat na vsaki dve uri igranja. Premalo, da bi špil izgubil na vrednosti kot celota. Murphya lažje kontroliramo na inačici za Wii U, ki je sicer 5€ dražja, toda izkušnja je temu primerno boljša. To je med inačicami tudi edina razlika. Če si konzolaš ali PC-jaš, če si pristaš Miyamota, zelenega x-a ali otrok Sonyeve revolucije leta 1995 ... to je igra, ki jo moraš preigrati. Redkokdaj si namreč srečen kot mali otrok, ker si prisostvoval igri, ki je obudila dete v tebi in ti vsaj enkrat povrnila upanje v igre in ljudi, ki se ne pustijo zmleti klišejem industrije.
  3. Lords of Shadow (Xbox 360, PS3) je bil definitivno eden od najbolj prijetnih presenečenj. Ne le, da je bil nova trilogija v nizu Castlevanij, serije, ki jo igralci obožujemo že vrsto let, bil je tudi poštena igra. Fantje in dečve pri Mercury Steamu so se odrešili spon preteklosti in zapovedi, po katerih je serija bila znana, ni bilo več.[PRBREAK][/PRBREAK] Tako je bila igra povsem linearna in je eksploracijo znižala na minimum. V zameno so glavno vodilo igre postali boj ter zgodba in pri obeh elementih je LoS zasijal v najsvetlejši luči. Po fantastičnem koncu enke zato dobivamo nadaljevanje (odvrtek) za 3DS. Ta kani povezati enko in dvojko (ta izide pozimi) ter razsvetliti igralce. Tako v igri srečamo Alucarda, Trevorja in Simona, vsi pa so družinsko ali kako drugače povezani z Gabrielom (Draculom) iz prvenca. A kljub temu, da igra spada k seriji Lords of Shadow, se ta izdelek vrača h koreninam Castlevanij. Nič čudnega, kajti takšni lažji, manjši in zalogajčkasti projekti razvijalcem dovolijo več fleksibilnosti in poguma pri kreaciji. In kreativni so še kar bili. Mirror of Fate je tokrat v 2.5D, torej od strani gledana Metroidvanija, z več poudarka na raziskovanju in majhnim občutkom globine. Trije glavni elementi tvorijo ta povezovalni del trilogije. Tepežkamo se z nasprotniki, rešujemo uganke in zremo v lične sekvence, ki nam odkrivajo zgodbo. Boj je kar simpatičen in tudi zahteven, saj namesto na maso, deluje bolj na možgansko fineso. Tako recimo proti nam ne naletavajo trume nasprotnikov, ki jih koljemo kot insekte. Ne, razvijalci so raje šli na manjše obroke (največje število nasprotnikov na ekranu je 3), toda vsakič je treba premeteno kombinirati, blokirati in se izmikati, če želimo doseči sladki triumf. Jasno, težko se izmaknemo besnemu button mashingu (dva gumba sta napadalna X in Y, dočim sta A in B rezervirana za skok in uporabne predmete, hrbtna gumba pa sta namenjena prevalu in bloku), toda prej ali slej se nam z njim zatakne, ko igra začne premeteno miksati valove. Uganke niso ravno najbolj svetla točka igre. Nekam malo jih je, pa tudi te, ki so, so preproste in ne zahtevajo nekega hudega lomljenja možganskih celic. Žonglirajo z dokaj znanimi prijemi, porini blok tja, pritisni stikalo, najdi ta in ta predmet. Postavljene so sicer na pravo mesto in dobro umirijo ritem in tempo, toda malce več truda pri dotičnih ne bi škodilo. Sekvence so slastne. Odkrivajo nam zgodbo, ki po epskosti ne doseže prvenca (format je enostavno premajhen, da bi lahko tako odvzel sapo, kot jo je recimo konec LoS1), toda kljub temu vsebuje par zanimiv preobratov in dobro nastavi podlago za prihajajoči zaključek trilogije. Animacije ne potekajo v igrinem srčku, marveč zremo luštne cell-shaded stripovske gibljive sličice. Ni ravno ne vem kaj, toda vseeno je pristop simpatičen. Takisto je kul, da ne igramo zgolj z enim likom, marveč so pod našo kontrolo štirje. Gabriel v uvodu, nakar se zvrstijo Trevor, Alucard in Simon, vsak pa ima sebi prirejene sposobnosti. Igra je simpatična in dobro kombinira vse tri pristope, saj je grad včasih največji nasprotnik, ko je treba premagati kako oviro. Bolj kot namreč napredujemo, boljše sposobnosti odklepamo, te pa nam dajejo možnosti, da prečkamo prepade, ki jih prej nismo mogli ali pa prebijemo zidove, ki so za našega junaka prej bili preveč. Tudi šefovje je kul in zahteva majhno naprezanje možgančkov in spretnosti, zaključek pa sledi jasno v znani obliki QTE-ja. Toda reči, da je igra vrhunski materijal, bi vseeno bilo preveč. Je dobra, toda določene napake jo vseeno kvazijo. Ob že prej omenjenih šibkih ugankah zmoti manjko opravil v igri, k čemur pripomore tudi kratkost. Igre je konec v nekje 5 urah, po teh petih urah pa ni ravno več opravil, ki bi nas zadržali ob igri. Lahko iščemo še skrivnosti in se pojamo do 100% kompletiranosti, a nam to odklene le 20 sekunden beden in nezadovoljiv ekstra konec. Tudi vnovično preigravanje nima ravno smisla, saj je igra tako kot enica popolnoma linearna in nezanimiva ob drugem skozihodu. Težavnostna krivulja je malce smotano razpotegnjena, tri težavnosti, ki pa so na voljo, pa bore malo vplivajo na igranje in najvišja ne kaznuje igralca dovolj za napake, ki si jih privošči. Včasih si privošči tudi nemarnosti, kot so recimo nejasnosti, kaj je treba storiti, kar botruje nerviranju in zatikanju. V določenih momentih imaš občutek, kot da igraš le zaradi rdeče niti, saj nočeš tavati v temi, ko boš pozimi v svojo konzolo zadegal Castlevania: Lords of Shadow 2. Igri včasih zmanjka sape, toda že naslednja animacija te potegne nazaj v igro. Igra ni enolična, saj so si liki in dogajanje raznoliki. Toda to pripomore bore malo, saj je igre prehitro konec. Tudi konec bi lahko bil boljši, saj ne sledi kalibru celotne igre, kar se tiče zgodbe. Kot da bi jim zmanjkalo časa … To me boli, ker določene stvari v igri so res dodelane (boj in kombinacije, ki jih odklepaš z EXP, animacije …). Če bi Mirror of Fate še malce popilili, bi to bil sijoči izdelek na nivoju enice. Tako pa je plačal davek prešibkega formata, primankljaja časa in določenih nespretnosti, ki so si jih privoščili avtorji. Tako je 40€, ki ga za MoF zahtevajo, malce preveč. Toda ob kakem padcu se le vrni v svet Castlevanie, ter se s piškoti in sokom na strani le pripravi na zaključni akt, ki pride pozimi. 72
  4. Lords of Shadow (Xbox 360, PS3) je bil definitivno eden od najbolj prijetnih presenečenj. Ne le, da je bil nova trilogija v nizu Castlevanij, serije, ki jo igralci obožujemo že vrsto let, bil je tudi poštena igra. Fantje in dečve pri Mercury Steamu so se odrešili spon preteklosti in zapovedi, po katerih je serija bila znana, ni bilo več.[PRBREAK][/PRBREAK] Tako je bila igra povsem linearna in je eksploracijo znižala na minimum. V zameno so glavno vodilo igre postali boj ter zgodba in pri obeh elementih je LoS zasijal v najsvetlejši luči. Po fantastičnem koncu enke zato dobivamo nadaljevanje (odvrtek) za 3DS. Ta kani povezati enko in dvojko (ta izide pozimi) ter razsvetliti igralce. Tako v igri srečamo Alucarda, Trevorja in Simona, vsi pa so družinsko ali kako drugače povezani z Gabrielom (Draculom) iz prvenca. A kljub temu, da igra spada k seriji Lords of Shadow, se ta izdelek vrača h koreninam Castlevanij. Nič čudnega, kajti takšni lažji, manjši in zalogajčkasti projekti razvijalcem dovolijo več fleksibilnosti in poguma pri kreaciji. In kreativni so še kar bili. Mirror of Fate je tokrat v 2.5D, torej od strani gledana Metroidvanija, z več poudarka na raziskovanju in majhnim občutkom globine. Trije glavni elementi tvorijo ta povezovalni del trilogije. Tepežkamo se z nasprotniki, rešujemo uganke in zremo v lične sekvence, ki nam odkrivajo zgodbo. Boj je kar simpatičen in tudi zahteven, saj namesto na maso, deluje bolj na možgansko fineso. Tako recimo proti nam ne naletavajo trume nasprotnikov, ki jih koljemo kot insekte. Ne, razvijalci so raje šli na manjše obroke (največje število nasprotnikov na ekranu je 3), toda vsakič je treba premeteno kombinirati, blokirati in se izmikati, če želimo doseči sladki triumf. Jasno, težko se izmaknemo besnemu button mashingu (dva gumba sta napadalna X in Y, dočim sta A in B rezervirana za skok in uporabne predmete, hrbtna gumba pa sta namenjena prevalu in bloku), toda prej ali slej se nam z njim zatakne, ko igra začne premeteno miksati valove. Uganke niso ravno najbolj svetla točka igre. Nekam malo jih je, pa tudi te, ki so, so preproste in ne zahtevajo nekega hudega lomljenja možganskih celic. Žonglirajo z dokaj znanimi prijemi, porini blok tja, pritisni stikalo, najdi ta in ta predmet. Postavljene so sicer na pravo mesto in dobro umirijo ritem in tempo, toda malce več truda pri dotičnih ne bi škodilo. Sekvence so slastne. Odkrivajo nam zgodbo, ki po epskosti ne doseže prvenca (format je enostavno premajhen, da bi lahko tako odvzel sapo, kot jo je recimo konec LoS1), toda kljub temu vsebuje par zanimiv preobratov in dobro nastavi podlago za prihajajoči zaključek trilogije. Animacije ne potekajo v igrinem srčku, marveč zremo luštne cell-shaded stripovske gibljive sličice. Ni ravno ne vem kaj, toda vseeno je pristop simpatičen. Takisto je kul, da ne igramo zgolj z enim likom, marveč so pod našo kontrolo štirje. Gabriel v uvodu, nakar se zvrstijo Trevor, Alucard in Simon, vsak pa ima sebi prirejene sposobnosti. Igra je simpatična in dobro kombinira vse tri pristope, saj je grad včasih največji nasprotnik, ko je treba premagati kako oviro. Bolj kot namreč napredujemo, boljše sposobnosti odklepamo, te pa nam dajejo možnosti, da prečkamo prepade, ki jih prej nismo mogli ali pa prebijemo zidove, ki so za našega junaka prej bili preveč. Tudi šefovje je kul in zahteva majhno naprezanje možgančkov in spretnosti, zaključek pa sledi jasno v znani obliki QTE-ja. Toda reči, da je igra vrhunski materijal, bi vseeno bilo preveč. Je dobra, toda določene napake jo vseeno kvazijo. Ob že prej omenjenih šibkih ugankah zmoti manjko opravil v igri, k čemur pripomore tudi kratkost. Igre je konec v nekje 5 urah, po teh petih urah pa ni ravno več opravil, ki bi nas zadržali ob igri. Lahko iščemo še skrivnosti in se pojamo do 100% kompletiranosti, a nam to odklene le 20 sekunden beden in nezadovoljiv ekstra konec. Tudi vnovično preigravanje nima ravno smisla, saj je igra tako kot enica popolnoma linearna in nezanimiva ob drugem skozihodu. Težavnostna krivulja je malce smotano razpotegnjena, tri težavnosti, ki pa so na voljo, pa bore malo vplivajo na igranje in najvišja ne kaznuje igralca dovolj za napake, ki si jih privošči. Včasih si privošči tudi nemarnosti, kot so recimo nejasnosti, kaj je treba storiti, kar botruje nerviranju in zatikanju. V določenih momentih imaš občutek, kot da igraš le zaradi rdeče niti, saj nočeš tavati v temi, ko boš pozimi v svojo konzolo zadegal Castlevania: Lords of Shadow 2. Igri včasih zmanjka sape, toda že naslednja animacija te potegne nazaj v igro. Igra ni enolična, saj so si liki in dogajanje raznoliki. Toda to pripomore bore malo, saj je igre prehitro konec. Tudi konec bi lahko bil boljši, saj ne sledi kalibru celotne igre, kar se tiče zgodbe. Kot da bi jim zmanjkalo časa … To me boli, ker določene stvari v igri so res dodelane (boj in kombinacije, ki jih odklepaš z EXP, animacije …). Če bi Mirror of Fate še malce popilili, bi to bil sijoči izdelek na nivoju enice. Tako pa je plačal davek prešibkega formata, primankljaja časa in določenih nespretnosti, ki so si jih privoščili avtorji. Tako je 40€, ki ga za MoF zahtevajo, malce preveč. Toda ob kakem padcu se le vrni v svet Castlevanie, ter se s piškoti in sokom na strani le pripravi na zaključni akt, ki pride pozimi. 72 View full article
  5. JumpingHero

    Ekskluzivno:Xbox One [NE-OPIS]

    Se strinjam z vsem in realno povedano bi nam moral PS biti bližji že zaradi dejstva, da smo uradno podprti. Bom pa počakal definitivno do E3, ko bo M$ pokazal še igre (tako pravijo vsaj) in se nato konkretno odločil. Treba je prvo videti, kaj bo Sony skup spacal na E3, da ne bo nekaj v slogu, cena, videz konzole, tech demos pa še enkrat prelet iger, ki so jih že pokazali, dokler bo Microsoft šibal s konkretnimi igrami. Je pa Sony v konkretnem headstartu, samo še pri ceni morajo pametno odigrati in potem lahko MS naredi en ritualni hara-kiri. XBAKS, Kill yourself.
  6. JumpingHero

    The Legend of Zelda: A Link Between Worlds

    Nisem mislil na gameplay, pač pa na videz. Kdaj pa je gameplay v zeldi bil faliran? (mogoče edino phantom hourglass)
  7. JumpingHero

    The Legend of Zelda: A Link Between Worlds

    Malce češko mi zaenkrat deluje, ampak prvi vtis dostikrat vara. Že to, da je nadaljevanje Link to the Pasta pove dosti.
  8. JumpingHero

    XboxOne vs PS4 vs WiiU - Odprta "debata" za fanboye

    Dr.Miha, do tell more please. Pričakujem ubistvu, da bo sprva folk epsko jokal nad tem cloud gamingom, kako je to spet gimmick itd, mam pa filing da se bo prijelo in to zelo. Delajo res nekaj novega in drugačnega, če to sparimo z epskimi igrami, ki jih PS ima (God of War, MGS, LBP, Killzone, Uncharted, The Last of Us, Heavy rain serija itd) potem lahko pričakujemo res nekaj fenomenalnega.
  9. JumpingHero

    XboxOne vs PS4 vs WiiU - Odprta "debata" za fanboye

    Štorija bo ista kot vedno. Xbox wins in US of A, PS v Evropi in na Japonskem, dokler bo Nintendo tepel enega in drugega prvi dve leti nakar se bo kot prvi Wii upehal.. PS3 je zadnje čase odlična konzola, saj je s PS+ res hvale vreden servis, novi IP-ji pa bojo pritekali tudi v 2013, dokler Xbox v nedogled vrti tri serije, da ne govorim o tem, da je že dojadil z plačljivim Live-om. V zadnjem času, če bi se odločal med konzolami, bi PS3 vedno bil prva izbira in če bo PS4 imel seemless transition z istim pritokom IP-jev in iger, ter če bodo tam še bonusi tipa PS+... Jah, potem je MS in biiiig trouble, čeprav finančno tega ne bodo nikoli pomoje občutili, majo Ameri njihov brand preveč radi.
  10. JumpingHero

    [Wii U] Test in opis konzole

    »We are being very pointed this time. This is a Wii for you, whether you are a hardcore gamer, whether you are casual or somewhere in between. This is a Wii for you.« To so besede karizmatičnega in nadvse priljubljenega šefa Reggieja, ki je tako obarval prvo najavo Wii U-ja leta 2010, ko so takrat še belo šatuljico obelodanili na E3 2010. [PRBREAK][/PRBREAK]Hkrati ni manjkalo pompoznosti tipa, to je konzola z vsemi Nintendovimi igrami plus z vsemi najboljšimi 3rd party naslovi. Nisem čisto ziher, kaj je pod tem Reggie mislil, saj če je najboljše kar 3rd party premore Call of Duty, Need for Speed in FIFA, potem je imel prav. A dejstvo je, da so zaenkrat pravi in udarni 3rd party naslovi zaenkrat še nenapovedani. Nič Tomb Raiderja, Final Fantasya, Resident Evila, Grand Theft Auta, Metal Gear Solida (zaenkrat izostajata tako odvrtek Rising, o katerem niti ne razmišljajo kot Ground Zeroes), prave FIFA-e (FIFA 13 za U je namreč prebarvana 12), Devil May Crya, Bioshocka, South Parka in še bi lahko našteval. Za konzolo, ki verjetno ne bo žvečila iger s PS4 in Xbox Next-a, je manjek teh iger nezaslišan! Reggieju torej res ni treba vsega verjeti in verjetno je tudi sam dostikrat udaril ob svojo pisarniško mizo češ: »Kva sm oblubu!?!« Simpatičnosti navkljub je Reggie lažnjivec, ki nabija v tri krasne, hkrati pa mu manjka dosti samokritike, tako kot ostalim glavetinam v tem biznisu (na ameriški televiziji je še poudaril, da Black Ops 2 izgleda DRAMATIČNO bolje na Nintendovi konzoli. Jasno, nabija v tri krasne, toda nekateri so ziher verjeli in oddrveli po svoje božično darilce). A nič ne de, Reggie. Wii U je vseeno dober sistem, kateri je sicer pošteno luknjičast, toda vzeli bomo v zakup, da je nov prišlek šele začel pot in da bo ta vsaj šest let dolga. Je konzola dveh skrajnosti. V enem momentu si popolnoma navdušen in slinast, nakar te ohladi kupček neumnosti, da niti najmočnejši »facepalm« ne bi zadostoval. A gremo po vrsti. Happiness everywhere! Or not? Ko sva s prijateljem 30-ega novembra pobasal svoj Wii U v keson, nisem niti slutil, kaj me čaka ob prvem zagonu. Ok, update. Saj sem vedel, da je tam. Toda vsaj ena ura dolpotega in namestitve hudo ohladijo razgretega veseleža, ki komaj čaka zaigrati frišnega Maria ali Zombi U. Hkrati je to napovednik tega, kar te čaka. Namestiš vse po navodilih, narediš svojega miija, nakar evo tebe v širnih prostranstvih. In oh, kako vse luštno izgleda. Miiji preplavijo osrednji trg, tvoji pa v središču gledajo levo in desno, sladko mahajo ter se nato napotijo k eni od skupin. Ikonice prikazujejo kaj igralci širom sveta pičijo na svojem Wii U-ju, s klikom na kateregokoli Jaaza pa si lahko ogledaš njihov profil v miiversu in njihove objave v forumih. Nadve luštkano. S klikom na X dostopaš do menija, od koder se lahko napotiš v igro ali katerokoli aplikacijo (eShop, YouTube, Web Browser...) in tu nastane prvi problem. Vse namreč traja in traja. Vsakič, ko se napotiš v katerokoli aplikacijo boš namreč čakal. Po mojih meritvah se zaganjajo tam od 15 do 20 sekund in čeprav se sčasoma navadiš in ti postane normalno, se mi zdi, da je to dokaj nesprejemljivo tudi po last-gen standardih, ki sta jih imela PS3 in 360. Zato je OS kar malce mučen, dokler se na nalagalne čase ne privadiš, nakar na to itak otupiš, ter ti postane vseeno. Jasno, pričakujem, da bodo stvari popravili s popravki, drugače naj staknejo spolno bolezen. Nakar te dodatno shladi dokaj neenoten spletni servis. Čeprav je Miiverse ena centralnih figur Wii U-ja, ta ne vsebuje liste prijateljev. Ne. Treba se je napotiti v ločeno aplikacijo »Friend list«, ki pa je milo rečena, totalno nekoristna, tako da je še bolj bedno, da ni integrirana v miiverse, saj se v njej človek komaj kaj zadržuje. Lahko si ogledamo kaj prijatelj igra, ter se prek seznama napotimo v njegov miiverse profil. A je miiverse v vsemu hitrejši, tako v dodajanju prijateljev (v friend listi deluje idiotsko, podobno kot na Wiiju, saj se je treba »dodati« v obe smeri, v miiversu samo potrdiš prošnjo). Zato mi je totalno nejasno, kaj je Nintendo z ločevanjem želel doseči. Nato traparija, da računa ne moreš prenesti z ene konzole na drugo. Crkne ti konzola? Pošlji jo Nintendu. Živiš v Sloveniji? Vzemi robček in se obriši pod nosom. Prav tako manjkajo stvari, ki sta jih zapovedala 360/PS3 in so kratkomalo nuja. Achievementov ni, prav tako te sistem nikoli pisno ne obvesti, kdaj je prijatelj na liniji, le kratek utrip lučke na gamepadu. Party Chat? Kva to, pravi Nintendo. Povabila v igro, ki so integrirana v sistem? Isto ne. Wii U je v tem trenutku že zalit z bencinom in čaka le še vžigalico. Sta šla Wii in tablica v lokal... A Nintendo ne bi bil Nintendo, če te vsaj na kak način ne bi potegnil notri vase. Simpatičnost sistema ti nekako potepta zamere pod tepih in dejansko na forumih manjka kretenov, ki trollajo in žalijo vsakega, ki z znanjem ni na takšem nivoju kot oni. Verjetno zaradi briljatnega cenzorskega sistema, ki ga sproti prilagajajo (primer: na začetku je zaradi besede suck scenzuriral, sedaj tolerira). Hkrati vidimo, če je slehernež igral igro, ki jo komentira, ter s tem bolje lahko zaključimo, koliko je napisano mnenje validno. Nakar se ozreš bolje v predmet, ki ga oprijemajo tvoje roke. Gamepad, ki pravzaprav tvori polovico, če ne več, konzole. Gre za kvalitetno izdelan miks tablice in klasičnega kontrolerja, katerega tvori 6,2 inčen rezistiven single-touch zaslon in kupek gumbov, katere smo videli na prejšnjih kontrolerjih. Opremljen je z dvema dobrima gobicama, katerih upor je ravno pravšnji, tipke B,A,X,Y ter jasno standardni digitalen križec. Razočarajo analogni triggerji, tako da natančno odmerjanje gasa odpade, kakor je sramotna tudi baterija (zdrži 3 ure max). Igralna tablica kmalu pokaže iz kakega testa je. Pravzaprav vse na Wii U-ju je vezano na njo. Na ekranu vidiš prej omenjeni trg miijev, dokler na gamepadu izbiraš med menijem. Ko se želiš vpisati v svoj račun, password vtipkaš na touch screenu. eShop browsanje brez tablice ni mogoče. V igrah pa je implementiran pametno. Nintendoland pokaže, česa je vse zmožen, par iger pa celo podpira igranje v celoti na malem zaslonu. Več o igrah v prihajajočih opisih. Čeprav imaš na začetku malce težav z alociranjem koncentracije, se hitro navadiš, je pa res, da je gamepad kar malce preveč pomemben. To, da se ne moreš vpisati v račun brez gamepada je krneki in če je gamepad prazen, si lahko tudi konzolo vtakneš nekam. Hkrati je par rešitev bednih, recimo ta, da če meni preneseš na ekran, tega ne moreš kontrolirati s kontrolerjem marveč je treba syncati wiimote in meriti z njim nalik Wiiju ali pa z levo gobico pro controllerja. Leva gobica pro controllerja funkcionira, od gamepada pak ne. Razumi, kdor more. eShop... Je zaenkrat reven. Nabor je dosti majhen, v njem pa prednjačijo Trine 2 in Neo Assault, cena pa je le redko nižja od 10€. Napovedanih naslovov je isto za prešteti na prste ene roke. The Cave, Zen Piball 2 in to je to. Sama preglednost je na nivoju in trgovinica je vesela in prijazna, toda zopet so tu nesmisli, kot so upravljanje ekskluzivno z gamepadom in bedarija, da lahko 18+ vsebine kupujemo med 23:00 in 03:00 uro, saj je Nintendov HQ v Nemčiji, tam pa so zakoni dosti bolj rigorozni kot pri nas. Maria in zombije nam dajte.. Igrovje je v tem trenutku kar pošteno. Je par sramot, kot so FIFA 13, zaradi prej opisane neumnosti, toda ekskluzivice odtehtajo pomankljivosti. Mario in Nintendoland sta pošteni igri, v katere je vloženo veliko truda in ljubezni, ZombiU je ajd, soliden, določeni 3rd partyii pa delujejo vsaj enako kot na konzolah rivalov (CoD, AC3, Batman (ta ima nekaj težav s padcem gladkosti)). Bolj skrbi prihodnost, saj je za naslednje leto v tem trenutku napovedano vsega peščica naslovov. Bayonetta 2, LEGO City Stories, Pikmin 3, Monster Hunter 3 Ultimate, ki je pravzaprav farbica z wiija, Aliens: Colonial Marines, Wonderful 101 in Rayman.. Jasno, založniki igrajo igro »wait and see« in ko bo baza uporabnikov dovolj velika, se bodo vsekakor pridružili. A to pomeni bore malo, saj je aktualni generaciji ostalo sape le še za leto in ko bodo odšli na naslednje sisteme, bo Wii U z 3rd partyii zopet zagotovo zaostal, tako da je časa za povečanje baze le še malo. Če ta ne bo strmo narasla kmalu, se lahko z igrami iz uvoda pozdravimo. Jasno, Zelda in Mario bosta zagotovo, a verjemi mi, da imam poln kufer, da moram imeti konzolo samo zaradi dveh iger. Nintendo, spravi se v red. Paketi in cena: Wii U zaenkrat pride v treh SKU-jih. Basic, Premium in ZombiU paket. Prvi te olajša za 300, drugi za 350 in zadnji za 400 bruseljčanov. Prvi je najbolj kretenski, saj dobiš 8GB konzolo brez katerikoli dodatkov. Konzola plus gamepad in to je to. Drugi in tretji imata vse dodatke, 32GB prostora, oblečena sta črno in jih spremlja še igra. V prvem pride Nintendoland, v drugem ZombiU, dokler je tretji bogatejši še za Pro Controller. Dodatna plastika: Na Wii U lahko priklopiš ogromno dodatne plastike. Dosti nje je z Wiija, recimo Wii Remote, Nunchuck in ostalo, od Wii Fit table, Zapperja in ostalih zadev. Prav za Wii U je narejen le igrator Pro Controller. Gre za pošten kontroler, kateri zares lepo sede v roko, hkrati pa je baterija pohvalna. Polnjenje traja nekje 3 do 4 ure, dokler sok v njem izdrži 80 ur. V primerjavi z Xboxovih in PS-ovih 25 ur je to huronsko veliko. Bolj je problem v ceni in obnašanju Nintenda do tega dodatka. Kontroler je 50€, kar je primerna cena za tak igrator. Toda isto ceno drži debilen, ubožen Wii Remote, ki pa je v kakih igrah bolj privzet kot Pro kontroler. Recimo v Mariu U. Tam lahko igraš z gamepadom in Wii Remoteom, dokler se s pro controllerjem obrišeš pod nosom. S prej omenjeno situacijo v meniju in levo gobico, postane zmešnjava s kontrolerji prav debilna. Končno mnenje: Jasno mi je, da so mnogi nad konzolo vsled vloženega denarja in fanboyizma navdušeni. A jasno je, da je konzola zelo zelo daleč od popolnosti. V nekaterih segmentih trenutno zaostaja tudi za aktualno generacijo, saj so meniji počasni, zmeda s kontrolerji je velika, 3rd party kaže, da bo obrnil Nintendu hrbet že zdaj, ko bi igre lahko prihajale zanj, ni osnovnosti kot so party chat, obveščanja, kdaj so prijatelji online, restrikcije na eShopu so smešne, baterija na gamepadu je uboga, ni dosežkov, 8 oz. 32GB je bistveno premalo in cena 350€ za tako konzolo na koncu ni ravno malo, večigralske skupnosti v določenih 3rd party igrah so prav zanikrne (Call of Duty: Black Ops 2, FIFA 12, khm, 13) in določene stvari še ne delujejo, kot je recimo TVii, hkrati pa je velika verjetnost, da pri nas nikoli ne bo zaradi famoznega IP zaklepanja. Jasno je, da nekomu, ki ni imel PS3 in 360, ter se je v aktualni generaciji zabaval samo z Wiijem, ne bo težko prežvečiti teh minusov. So svetle stvari seveda. Launch nabor je končno dober, saj sta Mario U in ZombiU pošteni igri, tako kot NintendoLand, ki nudi dosti zabave. Miiverse je pozitivna izkušnja kljub vsemu, saj je forum očesu prijazen, tako kot uporabniki. Simpatično je chatati, saj kamerica v gamepadu deluje, brskalnik je prvi svoje vrste, ki deluje spodobno hitro, osrednji miiverse trg je nadvse inovativna rešitev in od gamepada lahko pričakujemo dosti pametnih in zabavnih rešitev. Toda oprostiti sistemu marsikaj, ker je pač šele začel pot, je slab izgovor. Imeli so šest let časa, da skopirajo določene stvari s PS3 in 360, tega pa niso storili, kar je neopravičljivo. Wii U bo imel manjši efekt kot Wii in tega bi se morali zavedati, zato bi sistem morali bolj dodelati pred splovitvijo na trg. In zopet, tega niso naredili. Zaplata, ki te pričaka ob prvem vžigu konzola je le še pika na i. Nakup trenutno odsvetujem. Počakaj, da Nintendo porihta sistem, ga pospeši, mu doda nekatere osnovne funkcije, hkrati pa napove vrečo iger, saj če tega ne bo naredil, lahko spakira potovalko, hkrati pa se izogni temu, da boš plačal za konzolo, na kateri boš igral le dve igri. E3 je zatorej ključna točka v 2013, ko bo moral Nintendo jurišati z vsemi topovi, saj ga bosta Sony in Microsoft tam pričakala na ošter nož novih konzol. Zatorej je najboljši moj nasvet sledeč: Bodi moder. Za razliko od mene, ki sem prvi dan laufal v Avstrijo, ter ga tam v mrzlici komaj ubodel. Ne nasedaj zgodbicam o revolucionarnosti iger, saj je tole vse prej kot revolucija in udari v mizo z zahtevo: Nintendo, games or GTFO!! Jasno, vse to je nesmiselno, če ne moreš brez novega Maria v HD. Ta je namreč izreden in morda je napisano nesmiselno za nekoga, kateremu že dobri stari brko odtehta teh težko prisluženih 350€.. MNENJA UPORABNIKOV: (po ZS-ju mi pošiljajte svoje vtise, ki pa naj se ne nanašajo na opis, za take stvari imate komentarje. Povejte, kaj menite o konzoli, hkrati pa vse strnite v čim krajšo obliko. Opis bom editiral, ter vaša mnenja dodajal k njemu. Bodite malo part of the community, no!) JAPANBOY: Zelo dober mi je nabor launch iger, me pa moti začetni update in slaba ponudba za 350€ oz. Kaj v paketu dobimo. Menim, da bo 3rd party podpora močna, veliko močnejša od tiste, ki je bila na Wii-ju.
  11. JumpingHero

    Ekskluzivno:[Wii U] Test in opis konzole

    »We are being very pointed this time. This is a Wii for you, whether you are a hardcore gamer, whether you are casual or somewhere in between. This is a Wii for you.« To so besede karizmatičnega in nadvse priljubljenega šefa Reggieja, ki je tako obarval prvo najavo Wii U-ja leta 2010, ko so takrat še belo šatuljico obelodanili na E3 2010. [PRBREAK][/PRBREAK]Hkrati ni manjkalo pompoznosti tipa, to je konzola z vsemi Nintendovimi igrami plus z vsemi najboljšimi 3rd party naslovi. Nisem čisto ziher, kaj je pod tem Reggie mislil, saj če je najboljše kar 3rd party premore Call of Duty, Need for Speed in FIFA, potem je imel prav. A dejstvo je, da so zaenkrat pravi in udarni 3rd party naslovi zaenkrat še nenapovedani. Nič Tomb Raiderja, Final Fantasya, Resident Evila, Grand Theft Auta, Metal Gear Solida (zaenkrat izostajata tako odvrtek Rising, o katerem niti ne razmišljajo kot Ground Zeroes), prave FIFA-e (FIFA 13 za U je namreč prebarvana 12), Devil May Crya, Bioshocka, South Parka in še bi lahko našteval. Za konzolo, ki verjetno ne bo žvečila iger s PS4 in Xbox Next-a, je manjek teh iger nezaslišan! Reggieju torej res ni treba vsega verjeti in verjetno je tudi sam dostikrat udaril ob svojo pisarniško mizo češ: »Kva sm oblubu!?!« Simpatičnosti navkljub je Reggie lažnjivec, ki nabija v tri krasne, hkrati pa mu manjka dosti samokritike, tako kot ostalim glavetinam v tem biznisu (na ameriški televiziji je še poudaril, da Black Ops 2 izgleda DRAMATIČNO bolje na Nintendovi konzoli. Jasno, nabija v tri krasne, toda nekateri so ziher verjeli in oddrveli po svoje božično darilce). A nič ne de, Reggie. Wii U je vseeno dober sistem, kateri je sicer pošteno luknjičast, toda vzeli bomo v zakup, da je nov prišlek šele začel pot in da bo ta vsaj šest let dolga. Je konzola dveh skrajnosti. V enem momentu si popolnoma navdušen in slinast, nakar te ohladi kupček neumnosti, da niti najmočnejši »facepalm« ne bi zadostoval. A gremo po vrsti. Happiness everywhere! Or not? Ko sva s prijateljem 30-ega novembra pobasal svoj Wii U v keson, nisem niti slutil, kaj me čaka ob prvem zagonu. Ok, update. Saj sem vedel, da je tam. Toda vsaj ena ura dolpotega in namestitve hudo ohladijo razgretega veseleža, ki komaj čaka zaigrati frišnega Maria ali Zombi U. Hkrati je to napovednik tega, kar te čaka. Namestiš vse po navodilih, narediš svojega miija, nakar evo tebe v širnih prostranstvih. In oh, kako vse luštno izgleda. Miiji preplavijo osrednji trg, tvoji pa v središču gledajo levo in desno, sladko mahajo ter se nato napotijo k eni od skupin. Ikonice prikazujejo kaj igralci širom sveta pičijo na svojem Wii U-ju, s klikom na kateregokoli Jaaza pa si lahko ogledaš njihov profil v miiversu in njihove objave v forumih. Nadve luštkano. S klikom na X dostopaš do menija, od koder se lahko napotiš v igro ali katerokoli aplikacijo (eShop, YouTube, Web Browser...) in tu nastane prvi problem. Vse namreč traja in traja. Vsakič, ko se napotiš v katerokoli aplikacijo boš namreč čakal. Po mojih meritvah se zaganjajo tam od 15 do 20 sekund in čeprav se sčasoma navadiš in ti postane normalno, se mi zdi, da je to dokaj nesprejemljivo tudi po last-gen standardih, ki sta jih imela PS3 in 360. Zato je OS kar malce mučen, dokler se na nalagalne čase ne privadiš, nakar na to itak otupiš, ter ti postane vseeno. Jasno, pričakujem, da bodo stvari popravili s popravki, drugače naj staknejo spolno bolezen. Nakar te dodatno shladi dokaj neenoten spletni servis. Čeprav je Miiverse ena centralnih figur Wii U-ja, ta ne vsebuje liste prijateljev. Ne. Treba se je napotiti v ločeno aplikacijo »Friend list«, ki pa je milo rečena, totalno nekoristna, tako da je še bolj bedno, da ni integrirana v miiverse, saj se v njej človek komaj kaj zadržuje. Lahko si ogledamo kaj prijatelj igra, ter se prek seznama napotimo v njegov miiverse profil. A je miiverse v vsemu hitrejši, tako v dodajanju prijateljev (v friend listi deluje idiotsko, podobno kot na Wiiju, saj se je treba »dodati« v obe smeri, v miiversu samo potrdiš prošnjo). Zato mi je totalno nejasno, kaj je Nintendo z ločevanjem želel doseči. Nato traparija, da računa ne moreš prenesti z ene konzole na drugo. Crkne ti konzola? Pošlji jo Nintendu. Živiš v Sloveniji? Vzemi robček in se obriši pod nosom. Prav tako manjkajo stvari, ki sta jih zapovedala 360/PS3 in so kratkomalo nuja. Achievementov ni, prav tako te sistem nikoli pisno ne obvesti, kdaj je prijatelj na liniji, le kratek utrip lučke na gamepadu. Party Chat? Kva to, pravi Nintendo. Povabila v igro, ki so integrirana v sistem? Isto ne. Wii U je v tem trenutku že zalit z bencinom in čaka le še vžigalico. Sta šla Wii in tablica v lokal... A Nintendo ne bi bil Nintendo, če te vsaj na kak način ne bi potegnil notri vase. Simpatičnost sistema ti nekako potepta zamere pod tepih in dejansko na forumih manjka kretenov, ki trollajo in žalijo vsakega, ki z znanjem ni na takšem nivoju kot oni. Verjetno zaradi briljatnega cenzorskega sistema, ki ga sproti prilagajajo (primer: na začetku je zaradi besede suck scenzuriral, sedaj tolerira). Hkrati vidimo, če je slehernež igral igro, ki jo komentira, ter s tem bolje lahko zaključimo, koliko je napisano mnenje validno. Nakar se ozreš bolje v predmet, ki ga oprijemajo tvoje roke. Gamepad, ki pravzaprav tvori polovico, če ne več, konzole. Gre za kvalitetno izdelan miks tablice in klasičnega kontrolerja, katerega tvori 6,2 inčen rezistiven single-touch zaslon in kupek gumbov, katere smo videli na prejšnjih kontrolerjih. Opremljen je z dvema dobrima gobicama, katerih upor je ravno pravšnji, tipke B,A,X,Y ter jasno standardni digitalen križec. Razočarajo analogni triggerji, tako da natančno odmerjanje gasa odpade, kakor je sramotna tudi baterija (zdrži 3 ure max). Igralna tablica kmalu pokaže iz kakega testa je. Pravzaprav vse na Wii U-ju je vezano na njo. Na ekranu vidiš prej omenjeni trg miijev, dokler na gamepadu izbiraš med menijem. Ko se želiš vpisati v svoj račun, password vtipkaš na touch screenu. eShop browsanje brez tablice ni mogoče. V igrah pa je implementiran pametno. Nintendoland pokaže, česa je vse zmožen, par iger pa celo podpira igranje v celoti na malem zaslonu. Več o igrah v prihajajočih opisih. Čeprav imaš na začetku malce težav z alociranjem koncentracije, se hitro navadiš, je pa res, da je gamepad kar malce preveč pomemben. To, da se ne moreš vpisati v račun brez gamepada je krneki in če je gamepad prazen, si lahko tudi konzolo vtakneš nekam. Hkrati je par rešitev bednih, recimo ta, da če meni preneseš na ekran, tega ne moreš kontrolirati s kontrolerjem marveč je treba syncati wiimote in meriti z njim nalik Wiiju ali pa z levo gobico pro controllerja. Leva gobica pro controllerja funkcionira, od gamepada pak ne. Razumi, kdor more. eShop... Je zaenkrat reven. Nabor je dosti majhen, v njem pa prednjačijo Trine 2 in Neo Assault, cena pa je le redko nižja od 10€. Napovedanih naslovov je isto za prešteti na prste ene roke. The Cave, Zen Piball 2 in to je to. Sama preglednost je na nivoju in trgovinica je vesela in prijazna, toda zopet so tu nesmisli, kot so upravljanje ekskluzivno z gamepadom in bedarija, da lahko 18+ vsebine kupujemo med 23:00 in 03:00 uro, saj je Nintendov HQ v Nemčiji, tam pa so zakoni dosti bolj rigorozni kot pri nas. Maria in zombije nam dajte.. Igrovje je v tem trenutku kar pošteno. Je par sramot, kot so FIFA 13, zaradi prej opisane neumnosti, toda ekskluzivice odtehtajo pomankljivosti. Mario in Nintendoland sta pošteni igri, v katere je vloženo veliko truda in ljubezni, ZombiU je ajd, soliden, določeni 3rd partyii pa delujejo vsaj enako kot na konzolah rivalov (CoD, AC3, Batman (ta ima nekaj težav s padcem gladkosti)). Bolj skrbi prihodnost, saj je za naslednje leto v tem trenutku napovedano vsega peščica naslovov. Bayonetta 2, LEGO City Stories, Pikmin 3, Monster Hunter 3 Ultimate, ki je pravzaprav farbica z wiija, Aliens: Colonial Marines, Wonderful 101 in Rayman.. Jasno, založniki igrajo igro »wait and see« in ko bo baza uporabnikov dovolj velika, se bodo vsekakor pridružili. A to pomeni bore malo, saj je aktualni generaciji ostalo sape le še za leto in ko bodo odšli na naslednje sisteme, bo Wii U z 3rd partyii zopet zagotovo zaostal, tako da je časa za povečanje baze le še malo. Če ta ne bo strmo narasla kmalu, se lahko z igrami iz uvoda pozdravimo. Jasno, Zelda in Mario bosta zagotovo, a verjemi mi, da imam poln kufer, da moram imeti konzolo samo zaradi dveh iger. Nintendo, spravi se v red. Paketi in cena: Wii U zaenkrat pride v treh SKU-jih. Basic, Premium in ZombiU paket. Prvi te olajša za 300, drugi za 350 in zadnji za 400 bruseljčanov. Prvi je najbolj kretenski, saj dobiš 8GB konzolo brez katerikoli dodatkov. Konzola plus gamepad in to je to. Drugi in tretji imata vse dodatke, 32GB prostora, oblečena sta črno in jih spremlja še igra. V prvem pride Nintendoland, v drugem ZombiU, dokler je tretji bogatejši še za Pro Controller. Dodatna plastika: Na Wii U lahko priklopiš ogromno dodatne plastike. Dosti nje je z Wiija, recimo Wii Remote, Nunchuck in ostalo, od Wii Fit table, Zapperja in ostalih zadev. Prav za Wii U je narejen le igrator Pro Controller. Gre za pošten kontroler, kateri zares lepo sede v roko, hkrati pa je baterija pohvalna. Polnjenje traja nekje 3 do 4 ure, dokler sok v njem izdrži 80 ur. V primerjavi z Xboxovih in PS-ovih 25 ur je to huronsko veliko. Bolj je problem v ceni in obnašanju Nintenda do tega dodatka. Kontroler je 50€, kar je primerna cena za tak igrator. Toda isto ceno drži debilen, ubožen Wii Remote, ki pa je v kakih igrah bolj privzet kot Pro kontroler. Recimo v Mariu U. Tam lahko igraš z gamepadom in Wii Remoteom, dokler se s pro controllerjem obrišeš pod nosom. S prej omenjeno situacijo v meniju in levo gobico, postane zmešnjava s kontrolerji prav debilna. Končno mnenje: Jasno mi je, da so mnogi nad konzolo vsled vloženega denarja in fanboyizma navdušeni. A jasno je, da je konzola zelo zelo daleč od popolnosti. V nekaterih segmentih trenutno zaostaja tudi za aktualno generacijo, saj so meniji počasni, zmeda s kontrolerji je velika, 3rd party kaže, da bo obrnil Nintendu hrbet že zdaj, ko bi igre lahko prihajale zanj, ni osnovnosti kot so party chat, obveščanja, kdaj so prijatelji online, restrikcije na eShopu so smešne, baterija na gamepadu je uboga, ni dosežkov, 8 oz. 32GB je bistveno premalo in cena 350€ za tako konzolo na koncu ni ravno malo, večigralske skupnosti v določenih 3rd party igrah so prav zanikrne (Call of Duty: Black Ops 2, FIFA 12, khm, 13) in določene stvari še ne delujejo, kot je recimo TVii, hkrati pa je velika verjetnost, da pri nas nikoli ne bo zaradi famoznega IP zaklepanja. Jasno je, da nekomu, ki ni imel PS3 in 360, ter se je v aktualni generaciji zabaval samo z Wiijem, ne bo težko prežvečiti teh minusov. So svetle stvari seveda. Launch nabor je končno dober, saj sta Mario U in ZombiU pošteni igri, tako kot NintendoLand, ki nudi dosti zabave. Miiverse je pozitivna izkušnja kljub vsemu, saj je forum očesu prijazen, tako kot uporabniki. Simpatično je chatati, saj kamerica v gamepadu deluje, brskalnik je prvi svoje vrste, ki deluje spodobno hitro, osrednji miiverse trg je nadvse inovativna rešitev in od gamepada lahko pričakujemo dosti pametnih in zabavnih rešitev. Toda oprostiti sistemu marsikaj, ker je pač šele začel pot, je slab izgovor. Imeli so šest let časa, da skopirajo določene stvari s PS3 in 360, tega pa niso storili, kar je neopravičljivo. Wii U bo imel manjši efekt kot Wii in tega bi se morali zavedati, zato bi sistem morali bolj dodelati pred splovitvijo na trg. In zopet, tega niso naredili. Zaplata, ki te pričaka ob prvem vžigu konzola je le še pika na i. Nakup trenutno odsvetujem. Počakaj, da Nintendo porihta sistem, ga pospeši, mu doda nekatere osnovne funkcije, hkrati pa napove vrečo iger, saj če tega ne bo naredil, lahko spakira potovalko, hkrati pa se izogni temu, da boš plačal za konzolo, na kateri boš igral le dve igri. E3 je zatorej ključna točka v 2013, ko bo moral Nintendo jurišati z vsemi topovi, saj ga bosta Sony in Microsoft tam pričakala na ošter nož novih konzol. Zatorej je najboljši moj nasvet sledeč: Bodi moder. Za razliko od mene, ki sem prvi dan laufal v Avstrijo, ter ga tam v mrzlici komaj ubodel. Ne nasedaj zgodbicam o revolucionarnosti iger, saj je tole vse prej kot revolucija in udari v mizo z zahtevo: Nintendo, games or GTFO!! Jasno, vse to je nesmiselno, če ne moreš brez novega Maria v HD. Ta je namreč izreden in morda je napisano nesmiselno za nekoga, kateremu že dobri stari brko odtehta teh težko prisluženih 350€.. MNENJA UPORABNIKOV: (po ZS-ju mi pošiljajte svoje vtise, ki pa naj se ne nanašajo na opis, za take stvari imate komentarje. Povejte, kaj menite o konzoli, hkrati pa vse strnite v čim krajšo obliko. Opis bom editiral, ter vaša mnenja dodajal k njemu. Bodite malo part of the community, no!) JAPANBOY: Zelo dober mi je nabor launch iger, me pa moti začetni update in slaba ponudba za 350€ oz. Kaj v paketu dobimo. Menim, da bo 3rd party podpora močna, veliko močnejša od tiste, ki je bila na Wii-ju. View full article
  12. JumpingHero

    Ekskluzivno:Crytek: Wii U vsaj tako močen kot Xbox 360

    Takle je dečki. Opis WiiU-ja je zaključen, za konec naj mi vsak, ki konzolo poseduje na ZS še pošlje stavek v katerem strne misli o WiiU-ju. Stavek naj ne bo v stilu: Ta konzola je dobra, ali pa Ful mi je všeč, ker ma dobre igrice. Malce spustite svojo kreativnost in v čim manj povejte čim več. Takoj, ko dobim vaše ZS-je, gre opis na mrežo.
  13. JumpingHero

    Ekskluzivno:[Opis] Forza: Horizon

    Jov, evo še mene v bran. Opis je iskreno prelitje subjektivnih mnenj. Kot je Bessie rekel, je vsak opis subjektiven, saj je objektivnost konec koncev nekaj kar poskušamo biti, čeprav to nikoli nismo. Kjer je človek, je subjektivnost, popolna objektivnost ne obstaja, kdor trdi drugače je nor ali pa naj obišče predavanje sociologije. Torej, za napisanim stojim, vsekakor pa dopuščam, da je nekomu ta igra po kvaliteti čisto nasprotje. Sicer ne vem, kaj te je zmotilo toda Horizon je zame, ponavljam in poudarjam, najboljša Forza, stvari, ki pa so mi bile všeč v igri pa so naštete v opisu. Verjamem, da so določene stvari, ki so bile meni všeč nekaterim čisto zanič in da sem mogoče zapretiraval z oceno, toda če bi že moral kaj spuščati, bi to bilo maksimalno 4 pike. Takisto je res, da pokrivamo zelo malo žanrov na KSiju. Tako nimamo proja, ki bi dirkačine fural in jih nato opisal, marveč moramo celo vrsto različnih iger pokriti največ trije. V dirkačinah nisem profesionalec, jih pa imam rad, toda ne toliko, da bi se lahko kosal z predaneži tipa Viper ali Metalord66, zato je opis spisan po najboljših močeh in še enkrat pravim, da sem v igri zares užival, zato tudi taka ocena.
  14. JumpingHero

    Nintendo Network ID

    Če dodajaš preko Friend liste je res bedasto narejeno, ja. Drugače je lažje, da dodaš preko miiversa, ker potem dobi drugi uporabnik notifikacijo, da si dodal in samo sprejme, brez potrebe po vnašanju ID-ja v friend listi. Matej1990, sem videl potem, da.
  15. JumpingHero

    Nintendo Network ID

    Tisti, ki imate zaklenjeno opcijo, da vam drugi pošiljamo friend requeste, prosim, da dodate nas oz. te, ki smo že navedeni v prvem postu.
×