JumpingHero

System seller. `Nuff said.

Je tale teden glih za glih prečkala 60mio. prodanih enot. Congrats to PS3, I guess.

Vse skupaj ali samo letos?

Čak, sej se šališ ane? A je tvoj komentar ironičen? 1. Skyrim je na nuli z inovacijo. A mormo razložit kaj pomeni inovacija? 2. Ok, res bo, daljši je od 5h. 3. Se ne ponavljajo? Am sorry stari, ampak Skyrim se več ali manj ponavlja. Je širok špil ampak dosti votlin in blodnjakov je copy-paste. Špil se ponavlja. 4. Ammm ja, Skyrim se vleče brez napredka. Povej mi, v čem je Skyrim toliko napredoval od Morrowinda in Obliviona? Notri so zmaji in drugo okolje, ostalo je domala enak špil. Ne rečem, da igra ni dobra, ampak tvoj komentar je pa malo strel v prazno.

Naj napovejo še kak FF za 3DS, pa sem happy.

Ker nisem fanboy serije (mi je pa ful všeč), mi odgovori če je možno. Kolikor vidim, je edina *nezaključujoča* era tista z child Link zmagovalcem iz Ocarine. Je možno, da dobimo Zeldo, kjer bosta in Vati in Ganon skupaj, če se odločijo recimo za WiiU nadaljevati Shadow Ero?

Zdaj pa povej, a si vedu, da je to tkole!?

Da je PSN poln krasnih naslovčkov za bakšiš, ve vsak. No, upam. Ampak ena serija je še posebej izstopajoča. PixelJunk serija je z nami že od leta 2008. PixelStudio je leta 2008 pričaral prvi tower-defense špil na tej generaciji konzol, začenši s PixelJunk Monsters. Nadaljevali so z dodatkom Encore in šmrkom v PixelJunk Eden, nakar so pot nadaljevali v Shooterju 1 in 2. No, njihov zadnji izdelek je Sidescroller in čeprav ni najboljši iz serije, je vseeno zelo vreden preigranja. PixelJunk Sidescroller je retro shooter, kjer z ladjico potujemo z leve proti desni in odstranjujemo vse ovire na poti. Z zgodbo se igra ne trudi (Shooter jo je imel nekaj malega), a to poizkuša odpraviti s čistokrvno igralnostjo. Igra je razdeljena na tri večje nivoje, vsak nivo pa je razdeljen na štiri nivoje, kjer so trije navadni, četrti pa je boss fight. Ko opraviš vse, se odklene še zadnji nivo, kjer imamo zaključni boss fight, ki je eden najbolj genialnih nivojev, ki sem jih odigral v špilih te sorte. In kako se kot sam špil odreže? Zelo dobro! Na voljo so tri orožja: machine gun, ki z nadgradnjami začne streljati v vse smeri; laser gun, ki lahko tolče čez več nasprotnikov in z nadgradnjami tolče v štiri smeri (gor, dol, levo, desno); in bombe, ki spuščajo metke proti tlom in tisto, kar je zadeto, ne preživi. Z nadgradnjami ne povečujemo samo smeri strelov, marveč tudi moč. Kar se tiče dizajna, je vse 5. Valovi nasprotnikov so raznoliki in metkov se izstreli dosti, tako da je potrebna tudi prstična spretnost. Checkpointi so razpostavljeni zelo pametno in ravno toliko narazen, da pošteno zašvicaš, preden prideš do njega. Sidescroller ni ravno lahek špil, saj bo nevešči imel ogromno težav že na casual, kar je priporočljiva težavnost za prvi skozihod za vsakega (!). Normal je že hudičevo težak, medtem ko sta Hard in Brutal tu le za najbolj vztrajne. Ne manjka tudi boja na lestvicah, tako kot ne tudi odličnega soundtracka. Zgodba zase so še šefi. Ti so res vzeti iz najbolj genialnih umov in prav milina je občudovati njihov izgled in kako menjajo vzorce. Nikoli niso zateženi, vedno veš, kaj je treba storiti, a nikoli niso prelahki, da bi moral vsaj 5x umreti, da bi sploh pogruntal, kaj ti je treba storiti. Včasih težko razločiš izstrelke in nasprotnike od tvojh, kar te dostikrat košta. Vseeno pa umreš z nasmeškom na licu. Popoln špil seveda ni. Njegov največji minus je ta, da so nasprotniki in ozadja dostikrat preveč podobne barve, tako kot njihovi metki. Špil od tebe zahteva zelo natančno premikanje in ko ne vidiš metkov, je vse lahko hudičevo zateženo. Dosti se igra napaja tudi iz Shooterja, saj se vidi, da avtorji niso poizkušali iznajti novih sovražnikov, marveč so dosti copy-pasteali. Skorajda vse, razen bossov. Ne gre pohvaliti niti dolžine, saj lahko z malo vztrajnosti prideš čez špil že v dveh urah in pol, čeprav je res, da igra bolj kot končanje spodbuja tekmovanje na lestvici. PixelJunk je odlična jed, še posebej pri ceni 7€. Nudi dosti zabave, tudi v dvoje, in zadnji nivo ti ostane urezan v spomin. Nekaj momentov ga skvari in včasih potegne kakšen živček, a to ne uniči zares samosvojega špila. Res je, da to ni špil, zaradi katerega boš nabavil PS3, in ne bo prepričal, da začneš ceniti male mojstrovine, če jih do zdaj nisi. A če imaš oči odprte tudi za njih in če PS3 poseduješ, je tole dragulj, ki ga ne bi smel izpustiti. 83 View full article

It`s Call of Duty time!!!! Again ... Torej! Black Ops je zgodovina, Activisionov voz gre naprej in vsi smo veselo pričakovali zaključek moderne trilogije. Vedeli smo, da bomo dobili eksploziven vrtiljak, tisti multiplayer, nad katerim toliko ljudi bevska, dokler ga na drugi strani toliko ljudi hvali. In ja, vedeli smo, da bo to dobri stari Call of Duty. V dobrem in slabem. Kako se je odrezal tokrat? Hja, morda bi odgovor: »Tako kot lansko leto« niti ne bil napačen. A nekaj različnosti in predvsem napakic (!!!) ga dela drugačnega. MW3 je holivudijada. Veliko helikopterjev, zastav in patriotizma. In absurdov. Rusija napade cel svet. Smeh. MW3 začne točno tam, kjer se je MW2 zaključil. »Soup« Mctavish je smrtno ranjen in brez pravilne pomoči ga čaka smrt. Še vedno je obkoljen s kompanjonoma Priceom in Nikolaiem, a tokrat so vsi trije v vlogi izobčencev. Svetu ni prizanešeno, saj je tretja svetovna vojna v polnem teku in kdo drug, kot naši junaceljni, lahko zaustavijo zlobnega genija Makarova. Ko ujamemo zgodbovne niti, nam špil takoj pove, kje se bomo tokrat podili. Namesto da bi se lovili po puščavah, gozdovih, zasneženih poljih, nas igra raje popelje v metropole. Dubai, New York, Praga, London, Pariz ... In spektakularnih scen ne manjka. Viste so, helikopterji so, ma vse je. Ja ... Če MW3 umestimo na nekakšno skalo spektakularnosti, je zagotovo pri vrhu. Morda tudi na vrhu. Zopet stopimo v škornje večih junakov, čeprav je največji poudarek nekako na prej omenjeni trojici, dokler so ostali bolj nekakšen porivalec voza naprej. Služijo namenu, a detajlno o njih ne izvemo nič. In ko zgodbo damo na stran, dobimo igro. Tisto, zaradi česar jo igramo. A potegne, vprašaš? Pf, kako da ne? Igra je dolga nekje 6, 7 ur in vrtiljak, skozi katerega gremo, je neverjeten. Le redkokdaj ti igra pusti premor, saj se prvo »ganjamo« s helikopterji med New Yorškimi stolpnicami, nato v zero-g gravity sceni frčimo po letalu. Zajemaš sapo, želiš priti k sebi, a igri ni dovolj: posadi te v avto, nakar se ganjaš po podzemni, zopet prevzameš kontrolo nad letalom AC-130. Si misliš ok, zdaj bo malo zgodba, da si spočijem. Ne, avtorji te posadijo v center Prage med upornike in samo moment kasneje ti na glavo pada svetovno znani Eifflov stolp, nakar sedeš še malo v tank in proti koncu še zaživiš sanje, se preoblečeš v juggernauta in narediš splošni raztur. Ja. Mw3 je božji vrtiljak eksplozivnosti in s sigurnostjo lahko rečem, da boš v šestih urah tega CoD-a doživel več, kot v marsikaterih drugih špilih, ki trajajo dvakrat dlje. Ampak! Morda je ravno to področje, kjer MW3 popusti pred prejšnjimi MW-ji. Da so vsi te dogodki posledica skripte, nam je vsem jasno. A MW3 hudičevo že zapretirava z njo. Dejansko so momenti, kjer se že vprašaš, pa kaj jaz tu delam? Namerno sem šel preigravat nekatere sekvence in nisem pritiskal nič, da ja vidim, če sploh imam kaj vpliva na igro. MW3 je dejansko odskriptiran, preskriptiran, naskriptiran v vseh pogledih. V MW2 je bilo dosti momentov, kjer je bilo dosti odvisno od tvojega »skilla«. Tu so redki momenti taki. Pravzaprav gre igra še dlje, streljanje na sovražnike je postranskega pomena. Pomembno je doseči točko, na kateri se bo igra premaknila naprej. Če boš ti na poti do njej odstranil enega, dva ali tristo nasprotnikov je nepomembno. Ali boš odstranil taktično, z nožem potiho, ali boš s šrotarico prepihal mu glavo ... Nepomembno. Dostikrat je smešno, ko igra od tebe zahteva, da si tih, nakar zalaufaš do nasprotnika, mu pošlješ metek v čelo, edino kar fašeš, pa je opozorilo: »Don`t do that again!« Ok stari, ne bom, obljubim. Nakar narediš isto in si spet le opozorjen. Wahoo! Kar se tiče kampanje, MW3 rahlo klecne. Pravzaprav se moraš vprašati, kaj bi ti sploh želel od igre. Bi želel samo goli spektakel, ki se samodejno odvija naprej in kjer 6 ur strmiš v eksplozije, ali pa bi rad zaposlitev čutov in filing interaktivnosti, da imaš vpliv na nekaj? Zame je verjetno odgovor: »Nekaj vmes«. In zato sem kampanjo tako lajkal, kot hejtal. A verjemi mi, da še nisem spoznal človeka, ki je kampanjo res totalno lajkal! Kot bi bila le motivator za najpomembnejši del igre. Multiplayer. In kaj reči o multiplayeru? Na zapadu ništa novog, bi bil najkrajši opis njega. Če si bil ljubitelj CoD-a prej, boš tudi sedaj, če ga nisi mogel povohat, se ne trudi, kajti kljub določenim spremembam je to še vedno tisti CoD. Spremenili so določene stvari, recimo killstreake in pointstreake, ki se delijo na tri sekcije. Prva sekcija je stari killstreak, kjer killaš kolikor gre, nakar na določeno število killov dobiš helikopter ali določene stvari, ki ti pomagajo pri killanju. Druga je support in je zanjo značilno, da se kljub smrti ne prekine in da je s stealth bomberjem na repertoarju malce premočna in zato mnogokrat najljubša izbira. Tretja sekcija pa nas na določeno število zaporednih killov obdari s perki in se streak ob smrti prekine. To je pravzaprav edina prava novost. Vse ostalo je po starem. Dodan je mod, imenovan Kill Confirmed, in mi je od vseh še najbolj ljub, a mislim, da je tudi edini. Zatorej ne vem, kaj lahko še o multiplayerju povem. Je domala enak prejšnim, s kozmetičnimi novostmi, in če si v prejšnjih klicih dolžnosti porabil tisoče ur, boš enako storil tudi tu. Poudariti gre dejstvo, da ima X360 različica z MP malce težav, kar Infinity Ward počasi odpravlja, čeprav počasi. PS3 verzija s tem nima težav, a na žalost ne podpira split-screena z dvema različnima accountoma. Vsaka verzija ima zato svoje pluse in minuse ... Mislim, da je čas, da povlečemo črto. Kakšen je MW3? Lansko leto sem opisal Black Ops in se postavil na nevtralno igrišče in dal tebi, bralcu, priložnost, da sam sebi poveš, kateri ti je ljubši. Tokrat si tega luksuza ne privoščim. Opredeljen sem trdno in čeprav sem dobil tisto, kar sem pričakoval, lahko rečem, da MW3 pred prejšnjimi CoD-i rahlo počepne. Napredka ni, v določenih pogledih so celo nazadovanja, saj je dosti stvari, ki jih je Treyarch popravil, Infinity Ward pa je ignorantsko naredil korak nazaj in po petih CoD-ih bi si želel malo globlje vrednosti, take, kot jo je nazadnje postavil tretji CoD. A v splošnem ni slab. Je soliden, pravzaprav tak, kot predhodniki. Morda smo le siti? Ja, sit sem Vietnama, moderne vojne in vsega. Vrnite mi drugo svetovno vojno, vrnite mi one man army špile. Pogrešam jih že. 77 View full article

Fak, pol so hudičevo serious about it. Bomo vidli, bomo vidli, upam da kak bombastičen third party naslov najavijo, pa pokažejo zmogljivost konzole še malo bolj.

Dej fak model, kje si tega se spomnu! Ker špil, če odšteješ grafiko, še danes preseže cel kup streljačin, gre res za tisto čisto zabavno streljačino stare dobe, kjer so realnost, soborci in rdeči zasloni, ko si ranjen, popolnoma odveč. Samo čisto strejfanje, med packi, nepozabno okolje, nori sovražniki, orožja... Takih špilov ni več. Pika. PC golden era, ni kej. Škoda, ker so debili morali narest cash-in dvojko, ki ni bila niti do kolen temu legendarnemu špilu. Od današnjih špilov mu je danes še najbolj blizu Serious Sam 3.

Tole. Ne štekam, zakaj takoj niso šli s tem naprej, ampak so šli spreminjat, konec koncev na wiiju vse deluje super.

Tako evropski Sony, Nintendo in Microsoft, so eni navadni zabušanti. Konstantno dobivamo manj od amerjev + 10x bolj posran design websitev kot spletnih trgovin in njihovih vsebin. Do nedavnega, ko si šel v evropski PSN si dobil bruh, ko si primerjal z tistim od amerjev. No, dizajn so popravili, ostaja le še cel kup vsebine, ki je v EU storu ni. Pri Nintendu ista štala. Polovico tega, kar mi nimamo, amerji imajo za svoje kovance. Wallpaperji, ki so 10x bolj kul od naših, predmeti takisto in če bi živel v UK, bi dobil čir na želodcu, ker si ne bi mogel privoščiti zadev, ki jih v US lahko nabavijo, dokler bi meni ostale drobtinice. Naj tole lepo uvedejo, pa jim vse oprostim. Še najmanj razlike je pri Microsoftu, ki vse nekako ima uravnoteženo + ne dela direktne konverzije €=$, a pogrnejo na drugih zadevah. Sem pa zato neizmerno užival, ko smo dobili Xenoblade in ostala dva FRP-ja, dokler so amerji jokali, mater sem se počutil močnega.

Se oproščam za dezinformacijo.

Kolikor sem jaz videl na čopovi. Stane 50€ in nimajo special editiona.

Donkey Kong Country Returns manka. Drugače pa fino povzeto.

Iz tvojih ust v božja ušesa.

Upam, da ko so rekli the best third party content, niso mislili samo na špile, ki jih servirajo EA (Need for Speed bla bla). Final Fantasy, Resident Evil, Silent Hill, Battlefield (ok, EA), Half Life, Call of Duty, naslednik kakega Dark Soulsa, Elder scrolls serija, Metal Gear serija. Upam da bodo šli bolj v te vode in vse to pripeljali, ne samo par naslovov od EA.

You serious?

Prva ne-desetka prihaja s strani Gametrailersa in sicer z oceno 9.1.

Drake`s Deception se dogaja dve leti po dogodivščinah v dvojki in zopet se karizmatični Nathan najde v težavah že na samem začetku. V barskem pretepu jih fašejo vsi pomalem, nakar se serija prvič po 4 letih odloči, da nam ga malce bolj predstavi. Pokaže nam njegovo preteklost, začetek sodelovanja s Sullyem in predzgodbo tega, kar se bo dogajalo v naslednjih 8 urah. Ključnega pomena v zgodbi je tokrat Francis Drakeov prstan, katerega Nate nosi že od enice okoli vratu. Le-ta je pomemben faktor v puzli, ki pokaže, kje je nekaj, kar je bilo očesu skrito davno tega. [PRBREAK][/PRBREAK] Začnemo v Londonu, nakar obiščemo Francijo, Sirijo in drugo polovico preždimo v Yemnu (ki se deli še na kaj, recimo na pokopališče ladij, puščavo). Prav vsaka lokacija od teh pa je videzno zares ubijalska. Viste, arhitektura, prav vse je dodelano v potankosti. Ja, Uncharted 3 je najlepša igra za Playstation 3. To brez dvoma lahko rečem in samo še Final Fantasy versus XIII je tisti, ki ga lahko sname od tam. Da ne govorimo o sinkronizaciji ustnic, podrobnosti obrazov ... To je igra, pri kateri iščeš čeljust pod mizo in brez sramu bi se lahko dičila tudi na najmodernejših računalnikih. A sama grafika ni končni produkt. Je le orodje, da nam dostavi ene najbolj prepričljivih oseb, kar sem jih kdaj videl v igrah. Ples čustev, heca, govora ... Skoraj bi rekel resnične osebe. Pa niso, so izmišljene osebe. Ampak noben ne bi imel nič proti, ker so zares deci in babe na mestu. Nate je zafrkant, Sully šminker, Elena orenk ženska, brez pretiravanja pri oblinah. Ma, vzamem jo takoj. Že v Uncharted 2 je napredek bil očiten, Uncharted 3 ti daje vedeti, da v naslednji generaciji manj spoznani z igrami ne bodo ravno mogli več z lahkoto ločiti virtualne od resničnih oseb. Še posebej, če bo en predstavnik Uncharted 4. A vse to je le en od segmentov, na katere U3 pošteno stavi. Naslednji je igranje. Gibanje je poznano od prej. Dokaj gibčni Nate se lahko skriva v zaklonu, strelja preko ramena, pleza, plava, vse česar smo ga navadili vprejšnjih delih. A gibe, ki jih ima na repertoarju, uporablja v zares neverjetnem vrtincu dogodkov. Pod nogami se mu rušijo tla, fant izleti iz avijona, ladja mu se postavi na bok, nakar mu pod nogami pokajo stekla. Uncharted 3 ti res le redko pusti dihati. Pohvaliti gre tempo, saj veš, da ko se dogaja, se dogaja. Le redko boš vsaj za 5 sekund prišel do sape. Zdaj se vse ruši, komaj se akrobatsko rešuješ, priletiš čez vrata, nakar te za njimi že čakajo nasprotniki, ki ti pošiljajo svinec. Umakneš jih, ne narediš dveh korakov, že se vse zopet začne podirati. A vsakemu takemu delu sledi kakšen pošten filmski del ali pa igra malce ustavi dogajanje ter ti postreže s poštenim razgledom, da se ja ustaviš in si rečeš, "ej, to je to". Le redko se Drake vede tečno, recimo, da se postavi za napačen zid, se opoteka in pade v prepad. Zna se zgoditi, a Tomb Raider to ni. Streljanje je gladko, natančno, brez frustracij, dokler so težavnosti (Very Easy, Easy, Normal, Hard, Crushing) krasno razporejene in prav vsaka te sili, da v boju iščeš nove rešitve. Pohvale vredni so tudi neobičajni trofeji, ki te v primeru, da si jih želiš vse, silijo, da poizkusiš vse, kar ti je igra pripravljena dati. Pohvaliti pa gre tudi uganke. Teh je tokrat več kot v dvojki in samega streljanja je manj kot v prejšnjih delih, tako da se vse skupaj zdi nekam lepše uravnoteženo. A ni le število tisto, ki šteje, marveč so zares vrhunske. Par jih je prav luštnih in ko jih končaš, si prav obdan z zadovoljstvom. Takega filinga ne premore vsak špil. Kot že prej omenjeno, igra traja okoli 8 ur in je razporejena v 22 poglavij (lahko tudi več, če si zainteresiran v skrivnosti). Par jih je malce nepotrebnih oz. razpotegnjenih, a velika večina igre je tako zdrava, da tisto niti malce ne more pokvariti okusa. Sedaj boš, tisti, ki to bereš, rekel, tako hvališ, potem zagotovo ocena 95, ane? No, ne ravno. Problem ji predstavlja morda ravno tisti del, ki ji največ da. Eksplozivnost in pretiravanje. Par delov je pretiranih celo za igro, saj je Nate dostikrat že skoraj mrtev, nakar ga čudežno reši to in tisto. Določene scene so že prevečkrat videne v enici in dvojki, tako da še preden prideš do nje, veš, kaj se mu bo sedaj zgodilo. In nasploh je nekam vse podobno, če gledamo vrstni red dogajanja. Uvod, predstavitev negativca, iskanje sledi, Nate vse naredi, negativci poberejo sadove njegovega uspeha, nakar pot na zadnjo lokacijo, kjer je nato zaključni showdown. Saj ne, da me moti, a dejansko je pot nekako rutinska. Prav tako, ko se ruši vse pod teboj, veš, da na vse, kar bo stopil, ne bo ravno trda podlaga. Včasih se želiš rešiti iz določenega dela čim prej, fantu pa se podre na vsakem koraku tisoč in ena stvar, tako da si ob koncu malce že izmučen. Del, ki se nahaja nekje med 70-80% špila, je nekam utrujen (pokopališče ladij in crash site v puščavi sta malce predolga), čeprav špil hitro prestavi v višjo hitrost in zaključi eksplozivno. Za konec pa nam ne dostavi nekaterih odgovorov na vprašanja, čeprav nas zanimajo. Prav tako protagonisti vlečejo tehtnico dol, saj so čudovite, razdelane, kot prej omenjeno že domala resnične osebe, dokler antagonisti ostanejo nekje v sivini, brez da bi ti dali vedeti, v kakšnem odnosu so, kdo so, njihova preteklost. Nekam podobno Lazareviču iz dvojke, bi rekel. Multiplayer ne poizkuša ravno inovirati, je čisto klasičen, čeprav bi imel dosti več streliva, če ga sploh ne bi bilo, konec je takisto nekam medel, kratek in ne zaključi zgodbe vseh likov. A ne glede na vse. U3 je res igra, vredna svojega denarja. Že dolgo namreč nisem imel igre, po kateri bi se mi po koncu še vedno nekateri dogodki vrteli v glavi. Določeni pogovori, lokacije, boji, ta in tista animacija. V 8 urni odpravi sem morda dobil več, kot sem celo leto prej. Za ta špil ti rečem samo to: »Kupi, končaj in si jo zapomni!« 90 View full article

Ocena v Jokerju je povsem na mestu. Špil ima hude težave s tempiranjem, hkrati pa kot je napisal ne gre več za eksplozivni spektakel, marveč za limonado likov. Kampanja ni na nivoju enice, kaj šele dvojke. Tudi coop je veliko manj prilagojen in bolj smotan od recimo dvojke in enke. Špil rešijo Horde 2.0 in še kaj, ampak 90 material to zdaleč ni.

Bi se znalo zgodit ja. Če se spomniva E3 2004, ko so prvič pokazali DS in kakšen je bil ob launchu. Tudi redizajn konzolice ne bi bil slab, saj mi "avtobus" slog ni ravno všeč (torej da jo je v daljavo dosti. ). Res upam, da bo po moči konzolica res na nivoju, da se tudi naslednika PS-a in Xboxa zabijeta v malo močnejši zid.

Pa če bi cena takoj bila 170€

kasneje naj bi tudi eshop bil dostopen preko drugih platform in ne samo na 3ds. Lajkam.