Spet vrhunska epizoda, ob kateri te preleti srh. Se mi zdi, da lepo zapakira eno tono čustev, lepih in grdih, v to dobro uro. Borbenost, strah, obup, negotovost, upanje, osamljenost, želja po bližini, ljubezen, zvestoba, spoštovanje... In na koncu, kakor pove Bill, zadovoljstvo.
Všeč mi je, da ni skoz nažigancija in klanje zombijev, temveč da tempo niha ter predstavijo posamične podzgodbe na tako podroben način, da te potegne v ta svet in da sam občutiš to brezupje in grenkobo. Ko se ob creditsih zaveš, da dejansko nisi tam, pa občutek olajšanja in sreče. Sploh si ne predstavljam biti v tej situaciji - ohraniti upanje in voljo do življenja ob cca. 20-letni izolaciji v eni mali odročni vasici, medtem ko 24/7 okoli divjajo zombiji in roparji. Po drugi strani pa povsem razumem, kako sta lahko dve osebi ena drugi edini žarek upanja in zadosten razlog za nadaljevanje, ne glede na brezizhodno katastrofično situacijo. Zelo dobro so predstavili ta človeški aspekt preživetja v "post-apokaliptičnem" svetu.
Je pa res, da za akcijofile ali homofobe ta epizoda pač ne bo. Je bolj epizoda, ki ti da misliti oz. čutiti. In všeč mi je, da so šli bolj v to smer - grozljivk in slasherjev je dovolj, TLOU bi pa naj imel globlji pomen.