Skoči na vsebino

Išči po skupnosti

Prikazujem rezultate za oznake 'opis'.



Več iskalnih možnosti

  • Išči po oznakah

    Oznake loči z vejico.
  • Išči po avtorju

Vrste vsebin


Forumi

  • Igralne konzole vseh generacij
    • Multiplatform
    • Q&A o konzolah
    • CurrentGen konzole
    • PreviousGen konzole
    • Prenosne igralne konzole
  • Največje in najboljše franšize. Ever.
    • Streljačine
    • Dirkačine
    • Športne
    • ZF gemišt
    • Pustolovščine gemišt
  • PC računalniki in gejming
    • PC računalniki 24/7
    • PC online nažiganje, MMO & MMORPG
  • Lajf
    • NSFW!
    • Razno
  • KSi tekmovanja
    • KSi eSports igre
  • Klansko klanje
    • [BAR] Battlefield All Rebels klan
  • Mali oglasi
    • Brezplačni mali oglasi
  • O KSi
    • Odprti oddelek
  • Dogodki
    • Čajanke
    • Gaming dogodki

Koledarji

  • izidi iger
  • dogodki
  • PSN
  • PS+
  • Games with Gold

Kategorije

  • Novice s scene
  • Opisi & recenzije
  • Skupnost KSi



Filltriraj po številu...

Najdeno 12 rezultatov

  1. Dirt 4

    Dobil sem priložnost preigrat Dirt 4, najnovejšo igro iz serije Dirt od Codemastersa. Sem ljubitelj dirkaških simulacij vendar ne toliko te kategorije motošporta (rally). Do sedaj sem igral le nekaj rally iger, kot so legendarni Colin Mcrae Rally 2, CMR4, Dirt in Dirt 3 (Le zaradi takratne popularnosti Ken Blocka in Gymkhane). V zbirki imam še Dirt Rally, vendar pa mu nisem posvečal preveč pozornosti (praktično nič). Pri Dirt 4, pa sem le nabral nekaj ur igranja. Dirt 4 je 6. igra iz serije “Dirt” in 12. igra iz serije Colin Mcrae Rally. Je tako imenovana “Simcade” igra, kar pomeni, da je mešanica simulacije in arkadnih elementov. Igra ti takoj na začetku ponudi 2 opciji (Gamer ali Simulation). Pri prvi izbiri gre za bolj arkadni način igre, ki je bolj primerna za občasne “dirkače” in “začetnike”, pri drugi pa je simulacija v ospredju in je bolj primerna za izkušenejše igralce oz. tiste, ki bi radi čim bolj pristno izkušnjo. Igra nas takoj po izbiri igralnega načina vrže na kratko rally etapo, kjer takoj spoznamo obnašanje avta in nas po končani etapi oceni in predlaga primerno težavnost umetne inteligence (nasprotnikov). Težavnost lahko sami po želji spreminjate in s tem lahko pridobite več bonus točk (večja kot je težavnost, bolj smo nagrajeni). Po uvodni etapi pa sledi “urjenje” v offroad akademiji “DirtFish”, kjer nas naučijo ve od osnovnih pa vse do bolj kompleksnih svari. To urjenje lahko preskočite kadarkoli, je pa priporočljivo, da se gre skozi, saj potem bolje razumemo obnašanje dirkalnika. Moteča stvar pri Dirtfish akademiji je, da ti ne postavijo ciljev, ko izvajaš vajo. Po demonstraciji je potrebno, da ponovimo vajo in dejansko se samo vozimo v krogu (oz. kakršnokoli vajo že izberemo). Ni nekih ciljev postavljenih, kot so npr. v seriji Gran Turismo, ko pridobivamo licence. Vaja dela mojstra Odklenjena prva licenca po uspešno opravljenji akademiji Po končanem urjenju pa lahko izbiramo med več različnimi disciplinami “offroad” dirkanja. Od klasičnega Rally-a, Landrush tekmovanja (Buggyi), RallyCross in Historic Rally. Pri Rally opciji je 5 različnih destinacij (ZDA, Wales, Španija, Švedska in Avstralija) in vsaka ima svoje značilne geografske in podnebne vplive. Landrush tekmovanja se odvijajo na zaprtih puščavskih progah in lahko izbiramo med 3-mi različnimi destinacijami. RallyCross (uradno licenciran s strani FIA) je zelo zabavna disciplina. Gre za mešanico asfaltnih in “offroad” površin na isti progi. Historic Rally pa kot že ime pove, gre za Rally s klasičnimi dirkalniki. Različne kategorije, ki jih postopoma odklepamo Dnevni, tedenski in mesečni izzivi Pri karieri so dodali možnost, da ustvarimo lastno ekipo in najamemo različno osebje (od dirkalnih inženirjev do mehanikov). S pridobivanjem denarnih nagrad lahko nadgrajujemo njihovo sposobnost in infrastrukturo. Pridobivamo pokrovitelje itd. Sicer ne gre toliko v detajle je pa definitivno dobrodošla novost in da nek čar karieri. Team Konzole SLOth, katero ponosno zastopa voznik Lazy Sloth Upravljanje osebja Poleg kariere so pa še na voljo večigralski način v vseh disciplinah, različni tekmovalni izzivi s strani Dirt skupnosti (dnevni, tedenski in mesečni izzivi). Potem imamo še “Freeplay”. V tem načinu lahko ustvarimo lastna prvenstva. Zanimiva zadeva pri tem je, da lahko ustvarimo tudi lastne etape. V teoriji nešteto različnih variacij prog, ki jih igra zgenerira s pomočjo 2 drsnih gumbov (dolžina in zahtevnost). Kljub temu, da se zadeva sliši dobro in da naj bi bilo nešteto različnih prog, dobiš čez čas občutek, da si en in isti ovinek zvozil že 10x. Potem je še JoyRide opcija, kjer si lahko damo duška na Dirtfish poligonu. Lahko izbiramo med mini igrami oz. izzivi ali pa se prosto zdivjamo. V igri je več kot 50 različnih avtomobiliov. Med njimi tudi te legende iz 80ih in 90ih let, ki jih lahko vidite na zgornjih slikah. Grafika v igri ne impresionira. Ne izgleda slabo, ni pa med najlepšimi igrami. Se mi zdi, da je predhodnik izgledal bolje (Dirt Rally 2015). So določene scene kjer igra izgleda lepo in tudi vremenski efekti so narejeni odlično (megla, efekt dežja, sneg…). Zvok in zvočni efekti so se mi zdeli fantastično narejeni. Brnenje turbo motorja, pokanje izpuha, sikanje turbine, ki hlasta po zraku. Tudi pri trčenjih, pa naj bo to z nasprotniki ali z drevesom pri 130 km/h (ne da bi vedel, kako se sliši v resnici), se je zdelo prepričajoče. Potem so še zvočni efekti pokvarjenega avta (počena guma, brenčanje v menjalniku …). Glasovni ukazi kopilota so tudi jasni in se je dostikrat treba zelo zanašat na njegov glas (ko so slabši vremesnki pogoji). Vremenski efekti odlično narejeni. Fizika oz. igralnost v igri je dobra. Sam sem igral samo v Simulation načinu v kombinaciji z Logitech G29 volanom. Lepo občutiš razliko med različnimi vrstami avtomobilov in različnimi podlagami. Sprednji pogon je veliko bolj podkrmiljen, pri avtomobilih z zadnjim pogonom moraš biti veliko bolj nežen pri dodajanju plina. Potem obnašanje avta na suhem makadamu in na mokrem … Vendar se mi je zdela igra kljub na Sim načinu in vsemi pomagali na off, nekoliko prelahka (arkadna). Poškodbeni model v igri bi lahko bil bolj "grob". Dirt 4 je dobra igra, z zadovoljivo grafiko, odličnimi grafičnimi efekti, veliko različnih avtomobilov, zabavno kariero in zadovoljivo fiziko. Vebine je dosti in vas bo kar nekaj časa zabavala. Igralnost se bo zdela bolj izkušenim voznikom Sim racing žanra nekoliko prelahka, tudi poškodbeni model bi lahko bil malo bolj “grob”, vendar kljub tem malenkostim se mi zdi, da je dobra igra, primerna tako za začetnike kot za bolj izkušene.
  2. The Surge - opis igre za PS4

    Je kdo zainteresiran za opis igre The Surge na PS4? The Surge nekako velja za Sci-Fi Dark Souls igro in je od istih razvijalcev kot je bila igra Lords of the Fallen. Opis bi naj zgledal nekako takole: opis Sniper: Ghost Warrior 3 V zameno seveda obdrži igro zase, saj bi jo dobil v digitalni obliki (koda).
  3. Sniper: Ghost Warrior 3

    Sniper Ghost Warrior 3 je igra, ki sem se je potihem zelo veselil. Kot ljubitelj stealth žanra in te tematike (ostrostrelci), sem se z veseljem spravil v preigravanje, vendar kmalu ugotoviš, da ni to to ... Igra se začne na rusko-ukrajinski meji, kjer spoznamo glavnega protagonista Jon North, ki je skupaj z bratom Robertom na misiji. Njihova naloga je uničiti staro zalogo biološkega orožja, preden pride v neprave roke. Misija je uspešna, vendar jih na koncu čaka zaseda in po čisti sreči, tebi uspe preživeti, brat Robert pa izgine. 2 leti pozneje je Jon poslan v Gruzijo, kjer ima nalogo zatreti gruzijske separtiste, hkrati pa je še vedno v iskanju zavzetega brata. Prvi del zgodbe je totalno nezanimiv. Razen tistega preobrata v uvodni misiji, se ne dogaja praktično nič zanimivega vse dokler nismo nekje na polovici igre, kjer spoznamo še tretjo vojaško skupino imenovano "Society 23". Nekakšna privatna vojska z zelo napredno vojaško opremo. Tam postanejo zadeve bolj zanimive, vendar vseeno preveč klišejsko, da bi lahko rekel, da je zgodba dobra. Jon je strokovnjak za sledenje in analiziranje sledi. To je nekakšna novost v igri. Ko sem začel igrat, sem takoj rekel, da igra deluje kot nekakšen Far Cry. Kar je seveda dobro, vendar je igra daleč od nivoja, na katerem je Far Cry serija. V igri imamo poleg glavnih misij še različna nasprotna oporišča, ki jih lahko zavzamemo, interesne točke, kjer se ponavadi skrivajo zbirateljski predmeti ali pa reševanje gruzijskih civilistov izpod rok separtistov. Leva slika prikazuje interesne točke v oporiščih, katere odkrijemo z dronom. Desna slika pogled skozi daljnogled ostrostrelske puške. Na voljo nam je tudi dron, s katerim preiščemo lokacijo, označimo nasprotnike in izberemo željen pristop, kako se lotit misije ali pa zavzeti oporišče. Dron tudi označi interesne točke, tako, da takoj vidiš, kje je dobra pozicija za ostrostrelstvo, kje so različni vhodi v oporišče itd. To mi je bilo pri igri zelo všeč. Mehanika streljanja je dobra. Zmotilo me je prepočasno nastavljanje daljnogleda na ostrostrelski puški (nastavitev za razdaljo od tarče in zoom). Glede na to, da včasih moraš biti hiter, da ti nasprotnik ne uide, bi to morali narediti veliko bolj tekoče. Če se naveličaš "kampiranja", pa so pri roki sekundarno orožje ter pištola. Streljanje s tem orožjem tudi deluje brez problemov in je včasih bolj zanimivo "čistit" s pištolo, ki ima dušilec. Pogled na mapo in različna območja na mapi. Če se želimo premakniti na drugo območje je potrebno počakati na 5 min loading screen (slika na desni prikazuje samo 2/4 območja). Igra je zelo mila kar se padcev tiče. Lahko se vržeš z vrha gore, pa ti ne bo nič. Vožnja je srednja žalost. Komande delujejo prepočasi. Obračanje vozila traja celo večnost (očitno še niso slišali za servo). Zvok med vožnjo pa je OBUPEN. Totalno osnoven zvok, pri katerem sem imel občutek, kot da nima nobene veze z načinom vožnje. Samo, da nekaj špila. Morda bi bilo bolje za njih, da bi dali namesto Buggya električni "Golf kart". Najhuje pa je, da če zapelješ na kakšno neravnino, tako grdo vseka, kot da bi ti en zraven glave tolkel po ponvi. Totalni poraz, kar se vožnje in zvoka tiče. Tudi v SGW3 imamo tako imenovani "bullet cam", ki se za razliko od Sniper Elite serije razlikuje v tem, da nima "X-ray vision" . Grafično igra ni nič posebnega. Določene scene so res lepo narejene, ostalo pa ni omembe vredno. Je pa omembe vredno nekonstanten "frame rate". Še 30 sličic na sekundo niso zmožni držat in to v letu 2017. Padanje "frame rate-a" je konstantno. Najbolj moteče pa je, da vsakič, ko pogledamo skozi daljnogled puške, "frame-i" padejo. Pri takšni igri, kjer je hitrost pomembna tega ne bi smelo biti. Prav tako, čisto izgubiš orientacijo pri menjavi med "normalnim" pogledom in pogledom skozi daljnogled. Slika 1: Posnetek zaslona v domači bazi, kjer lahko izbiramo naslednje misije, urejamo in izbiramo orožje, craftamo naboje in gadgete ... Slika 2: Imamo tudi "skill tree", ki je razdeljen v 3 kategorije. Vendar vse deluje nekoliko preplitko. Slika 3: Meni, v katerem izbiramo orožja in pripomočke. Slika 4: Modificiranje orožja. Lahko spreminjamo daljnoglede, velikost nabojnika, dodamo dušilec, stojalo in kamuflažo. Več kot dovolj za moj okus. Najslabše del igre je pa definitivno tehnična plat. Igra ima toliko problemov, da ne vem, kaj so tisti njihovi testerji testirali, preden so igro izdali. Kje naj začnem. Največja kritika pri večini je čas nalaganja, ki traja vsaj 4 minute. To v letu 2017 enostavno ni sprejemljivo. Čakat 4-5 min, da te spusti v igro, te ja vse mine. In potem, ko ti uspe priti v igro, se po 15-ih minutah igranja igra sesuje ali pa zamrzne ... KATASTROFA! Igra se mi je sesula/zmrznila vsaj 10x (potem sem nehal šteti). Med nalaganjem je samo ena pesem. Prvič ko jo slišiš je še zanimiva. Nekakšna ruska dramatična pesem, ki ti gre potem pošteno na živce. V avtomobilu je na voljo radijska postaja, ki vrti samo eno pesem ... Lahko ugibate katero (LoadingScreen.mp3). Potem sem imel težavo z gumbom za "hitro tekanje". Karakter ni hotel ostati v šprintu, brez da bi držal L3 gumb. Izginjanje orožja pri prestavljanju med primarnim in sekundarnim orožjem. Potem to njihovo reklamiranje, da je igra "open world" ... ne ravno. Igra je razdeljena na 4 območja, v katerih se lahko prosto gibamo. Če želimo zapustiti regijo v kateri se nahajamo nas pa čaka 5 minutni loading screen. Nekatere misije so že tako zasnovane, da si primoran zapusti regijo. Igra ima vse potrebne sestavine, da bi lahko bila "dobra", vendar jim ni uspelo izpeljati tega tako kot bi se spodobilo. Nezanimiva zgodba, povprečna vizualna podoba, ogromno tehničnih težav in samo single player ... Enostavno slab in nedokončan izdelek, ki ga žal ne morem priporočiti nobenemu. Quality Assurance ... Hvala Videotopu za igro!
  4. Warcraft: Začetek

    Opis filma je spisal uporabnik @Clicky, ki se je udeležil Videotopove predpremiere filma v Kinu Bežigrad. Film o eni najbolj znanih gamerskih franšiz je bil dolga leta v začaranem peklu produkcije, podobno kot zelo uspešni Deadpool pred njim (kateri je plezal na plano kar od leta 2004 do letos), dokler niso odgovorni končno dali zelene luči za snemanje filma Warcraft. Film, ki temelji na zgodbi video iger istega imena je pretekli teden končno dosegel kino dvorane, vprašanje pa je, če je bil vreden čakanja? Zgodbo o boju med Hordo in Allianco smo v slovenskih kinih videli med prvimi državami na svetu. Film nam najprej predstavi svet orkov, ki želijo preko portala, za čigar delovanje mora čarovnik Gul’dan darovati duše ujetnikov, preiti na nek neznan svet. Ker imajo omejeno moč za delovanje portala, najprej skozenj zakorakajo le najmočnejši izmed bojevnikov, za katere so določili, da so tega vredni. Med njimi je tudi Durotan z njegovo nosečo spremljevalko, ki služi kot glavna vloga filma s strani orkov. Tukaj nastopi en izmed problemov zgodbe, saj film ne razloži dobro zakaj točno orki migrirajo na drug svet. Ko prestopijo v Azeroth, začnejo z uničevanjem vasi in iskanjem čim večjega števila ujetnikov, katerih duše bodo služile kot gorivo za prestop celotne horde iz njihovega umirajočega sveta na ta novi svet. Seveda tega zaščitniki Azerotha ne bodo dopustili in tako pride do boja med Orki, vključno z Durotanom in vitezom Azerotha, Lotharjem. Zgodba predstavi še druge pomembne like, med drugimi Garono, mešanko med orki in ljudmi, Medivha, čarovnika in zavetnika ljudi in pa Khadgarja, nadarjenega učenca čarovništva, ki je zapustil šolanje. Zapleti se razvijejo precej predvidljivo in tako nam film ponudi združenje nepričakovanih partnerjev, šibko in precej nesmiselno kvazi romanco, očiten zaplet zgodbe in pa konec filma, ki več kot očitno drži odprta vrata za snemanje drugega filma. Zgodba sama je dokaj osnovna in daje jasen občutek, da je le uvod, ki želi predstaviti svet filmskega Warcrafta. Naloga filma je pridobiti dovolj novega občinstva ter hkrati zadovoljiti ljubitelje, ki bodo še najbolj kritični do videnega. Tako, kot Batman VS Superman, si v tem vidiku postavi pretežko nalogo, saj je pri obeh rezultat vsiljena predstavitev glavnih likov s premalo predzgodbe, zgodba stlačena v časovni okvir filma in pa na čase zbegan potek zgodbe. Film je precej težko oceniti, saj niha od slabih do dobrih točk. Zgodba se kar drži izvirnika iz iger, čeprav so sem in tja večje ali manjše spremembe, ki bodo ljubitelje zelo zmotile, postreže pa nam s kar nekaj tako imenovanimi “easter eggi”, kot se spodobi za film, ki temelji na prednarejenim vesoljem z obstoječo bazo ljubiteljev in privržencev. Igralci po večini dobro predstavijo svoje vloge, osebno me je zmotila le Garona, ki je glede na to, da ima v sebi orkovsko kri, bila precej lesena. Morda med najbolj impresivnimi deli filma je CGI, saj film izgleda resnično dobro do najmanjših detajlov in premikov mišic na orkih. Dobra stran Warcrafta je, da bodo v ogledu uživali tako znanci, kot tisti, ki popolnoma nič ne vedo o igrah, saj ima pridih pustolovščin v stilu Gospodarja Prstanov, od gledalca pa ne pričakuje obširnega predznanja. Morda bi celo lahko rekli, da bodo ob ogledu bolj uživali pravzaprav slednji, saj se ne bodo obremenjevali s spremembami v znanih stvareh. Če upoštevam tako pozitivne in negativne stvari, se veselim nadaljevanja. Film je bil zabaven ogled in ga brez problema priporočam tudi drugim. Za povabilo bi se rad zahvalil Videotopu in Konzole Slovenija, pri katerih so mi omogočili ogled filma na predpremieri v vedno odličnem Kinu Bežigrad. K.Š. Slike iz dogodka: Predpremiera filma Warcraft
  5. Until Dawn

    Jasno je kot beli dan, da igra Until Dawn spada med grozljivke. Ampak tokrat ne gre za grozljivko v čisto pravem smislu besede ala Outlast, Resident Evil,... Njeno grozljivost namreč na zelo dopadljiv način razbijejo liki v igri. Ti s svojimi temačno-komičnimi in na čase prav bizarnimi, tipično najstniškimi vložki, za kratek čas odženejo grozljivost in dodajo neko unikatnost in posebnost igri. Tako igra zraven redno povečanega srčnega utripa, vsake toliko postreže tudi z rahlim nasmeškom na licu, ampak ob tem nikakor ne zanemari grozljivosti. Grozljivi deli so izpeljani v nulo! Zame ima svoje prav unikatno mesto med PlayStation zbirki iger. Tako tudi tistim, ki grozljivk sicer nimajo radi, zna biti igra prav prijetno presenečenje. ZGODBA: Zgodba je sestavljena iz uvoda in desetih poglavij. Epizodno napredovanje mi je bilo všeč že pri ostalih igrah (Alan Wake, Tell Tale,...), tako da tukaj nimam pripomb. Tako točno veš kdaj se konča katero poglavje in lahko brez težav prekineš igranje v pravem trenutku za odmor. Povzetki na začetku lepo obnovijo kje si ostal in kaj si do sedaj že počel. Na prvi pogled je zgodba precej transparentna in si misliš da veš kako približno bi se lahko odvila... dokler ne začneš igrati drugega dela, kjer se vsa ugibanja razvodenijo. Ob tem prehodu zgodbe, ti gredo misli nekako takole: mind=blown, kako?, WTF?!, ampak... kaj za vraga se tukaj dogaja? Ob igranju sem imel pomisleke, da bo od sedaj naprej šlo samo še navzdol. Sem nekako po tiho upal, da bo zgodba ostala nekje v sklopu trenutne tematiki, ampak a-a. In niti malo mi ni žal, da se spremeni. Igra nato prestavi iz prve v drugo prestavo in tukaj se šele začne resno igranje z vso razlago čudnega dogajanja v igri. Če povem kaj več, bom po moje že kvaril. Konec koncev je bila zadeva namerno izpuščena tudi v vseh trailerjih. Tako da treba igrat in videti na lastno pest. 8 likov - liki so si različni med seboj. Res mišunga različnih karakterjev. Nekateri ti hitro prirastejo k srcu, spet drugi so usojeni, da ti gredo na živce (Je tako Emily?). Kot razvijalci radi poudarijo, je možno da vsi liki preživijo ali umrejo ali pa nekaj vmes, odvisno od tvojih odločitev. Sam sem uspel v prvem preigravanju rešiti 7 likov (cilj mi je bil vse), ampak sem bil z enim likom malce preveč radoveden in sem naivno naredil nekaj kar očitno ne bi smel. Ko se ponovno spomnim kaj sem naredil, si milim da mi je čisto prav, ker nihče pri zdravi pameti ne bi tega storil. Všeč mi je kako preživetje likov ni odvisno samo od gole sreče pri odločitvah, ampak od logičnih odločitev ki jih sprejmeš. Če spremljaš pogovore, opazuješ odzive oseb in bereš najdeno gradivo, potem lažje narediš pravilne (dobre ali slabe) odločitve. In te odločitve imajo svoj smisel. Nekatere odločitve, no, na primer da samo povem da so včasih brezglave ups, svojeglave. Nekatere so bistvene, spet druge postranskega pomena. Nekatere so časovno (kratko!) omejene, spet pri drugih lahko vmes spiješ kavico, se posvetuješ s pravnikom, opraviš WC potrebo in nato po res tehtnem premisleku izbereš svojo odločitev (in po možnosti nato failaš po celi liniji ). Določene odločitve niso takoj vidne, ampak komaj po par ur igranja. Včasih je tudi pametno storiti popolnoma nič in ignorirati ponujen odziv. Aja, pa ne bit preveč radovedni, je lahko namreč smrtonosno. Kot je možno razbrati, so te odločitve pomemben del zgodbe in igranja. Preko njih se gradi tvoja custom made zgodba. Žal je podobno kot pri veliki večini podobnih iger, vse skupaj samo obljuba, ki žal izpolni bore malo. Tako po ponovnem igranju ugotoviš, da odločitve ne povzročijo nekih hudih preobratov v zgodbi. Osnova vedno ostane enaka. V veliki večini gre le za odločitve kdo umre in kdo preživi, ter za dodatne razlage, ki dopolnijo manjkajoče luknje v zgodbi. Določenih prizorov ne vidiš in tudi ne igraš(!), če ne narediš točno določenih odločitev. Ravno zaradi tega je po moje nujno vsaj še eno igranje z drugačnimi odločitvami. Potem se sestavi celotna zgodba in vsaka nejasnost dobi svojo razlago. Ob drugem preigravanju priporočam tudi vklop global status-a v nastavitvah. Ta prikaže v procentih kako so se igralci po svetu odločali. Nekatere reakcije so zelo zanimive. Jup, tudi knjiga s kamasutro se najde v tej teenage grozljivki. No, k pridobitvi celotne slike zgodbe bistveno pripomore tudi radovednost. V igri lahko najdemo razne zapiske, knjige, dokaze in toteme. Všeč mi je kako dobro je celotno zbiranje vključeno v zgodbo, tako da res pridodajo zraven in niso samo zaradi dopolnitve časa. Tudi kako se med seboj sproti skozi napredovanje zgodbe prepletajo in dopolnjujejo. Najpomembnejši so totemi, ti ti pomagajo pri odločitvah. Nekateri te opozarjajo na potencialno nevarnost, spet drugi ti dajo namige kako naj odigraš kateri prizor. Priporočam najdbo vseh totemov, ki nato odklenejo predzgodbo igre. Gre za nekakšen uvod uvoda. Obiski pri psihologu so na prvi pogled čisto random vstavki ob koncu poglavij. No, psiholog, ti v resnici "pomaga" pri igri. Njegova ovrednotenja so podlaga za nastavitev strahu v igri. Nekateri se bojijo podgan, drugi ščurkov, spet nekateri strašil, drugi klovnov, itd. Na podlagi tvojih iskrenih odgovorov, bi igra naj dobila še bolj strašen učinek. Ampak jaz tega nisem zaznal. Je pa res da me ničesar od ponujenega ni strah v pravem smislu. Škoda tudi da ti izbrani strahovi nimajo večjega vpliva v igri. Dejansko moraš poštudirat kje je sploh kaj od izbranega bili videno. Škoda. Sem upal da bo kaj bolj udarnega od tega. Po moje je to izpuščena priložnost. Mogoče pa v UD 2? Edino njegove obrazne grimase so mi bile ekstremno pretirane. Ampak po drugi strani dodajo srhljivo noto in proti koncu vidiš da mogoče vseeno pašejo zraven. Konec je zelo dobro narejen. Lepo stopnjujejo grozljivost, če le pravilno odigraš konec (hint: reši vse osebe). Je pa malo odrezav, ker sem pričakoval, da bo še kaj dalje, glede na prejšnje pogovore med liki. GRAFIKA: Igra izgleda zgleda lepo. Takoj se vidi visok proračun, ki jim je bil na voljo in vsa podpora. Veliko pove že to, da razvijalcem ni bilo treba iz nule razvijati grafičnega pogona. Igro namreč poganja predelan Killzone Shadow Fall pogon od Guerilla Games. Ne pa pričakovati Killzone SF dih jemajoče grafike! Horror vzdušja so v nulo! Uporabljeni so vsi horror efekti iz filmov in drugih iger: utripanje luči, padanje snega, megla, prašni delci v tunelih, igranje glasbene skrinjice,... potem pa še nadnaravni pojavi: padanje knjig iz polic, padanje slik iz sten, čudni zvoki v gozdovih, čudno obnašanje živali in seveda duhovi. Svetloba je zelo dobro narejena! Svetenje z baklo, svetilko, vžigalnikom,... zelo realistično. Od božjih žarkov, do igranja senc. Tudi ko se na primer dve senci prekrivata, na stičišču nimata enakega odtenka. Obrazi, koža, puh na jaknah, pleteni puloverji,... - narejeni odlično. Če ne počneš ničesar par sekund, kamera zumira direktno v detajlni fris lika. Se vidi da je bilo veliko truda vloženega v to. Animacije: ko obračaš lik, se obrača celotno telo z glavo in celo pogled - oči. Ko so liki poškodovani, spremenijo način hoje in obrazne mimike. Dobro vidne sledi v snegu. Določeni detajli so super. Na primer tam kjer si z enim likom že hodil po snegu, greš čez čas z drugim in stopinje v snegu so viden od prejšnje hoje. Natanko tam kjer si hodil so že stopinje. No, žal to ne velja vedno... Bug? In ko sem že pri bugih, tudi teksture lahko fašejo bug nizke resolucije tekstur. Na primer tekst v najdenih knjigah/pismih postane ne berljiv. Ne vem točno kako, ampak mislim da zaradi stand-by moda na PS4. Če ugasneš igro in jo ponovno zaženeš je vse OK. Framerate bi lahko bil bolj stabilen. Sedaj kar precej niha in na čase precej pade. Na srečo nikoli kadar gre za odločujoče trenutke. Tako da gameplay na srečo ne trpi na ta račun. V tem pogledu bi definitivno lahko bila bolj dodelana igra. Nice... jeans? ZVOK: Zvočni efekti so bistveni v grozljivkah in tudi to so zadeli v nulo. Škrtanje ob hoji po snegu, zvok drgnjenja dreves v gozdu zaradi vetra. Potem na primer hodiš po hiši in so zraven glasbe v igri dodani efekti tihega nerazločnega šepetanja. Glasba v igri! Tip je car! Oglejte si njegov video v bonus contentu, ki se odklene ob koncu vsakega preigranega poglavja in je spoiler free. Odlična glasba v uvodu: >http://youtu.be/IDqsJy8igc0 Amy Van Roekel - O Death Nekdo mora obiskati ortodonta in dermatologa. GAMEPLAY: Grozljivost temelji na jump scare-ih, to je vidno že takoj ob zagonu igre: SCE -> Supermassive games -> smrtna tišina in nato *BOOOM* Until Dawn. Ene parkrat sem si moral menjat gate. Ti nenadni skoki na zaslon z zvočnimi učinki niso nič novega, ampak vedno delujejo če so le dobro narejeni. In ja, so ZELO dobro narejeni. Veš da se bodo pojavili, ampak ne veš kdaj. Zelo dobra ideja je uporaba PS kamere ob teh trenutnih, ki ovekoveči tvojo reakcijo ob dogodku (Cheap Shots). Se splača vklopit funkcijo v meniju in pogledat posnete filmčke po igranju. Pri meni je padlo par sočnih, pa sem to komaj ugotovil ob gledanju filmčka. Seveda so zanalašč dodali tudi takšne brez presenečenj. Pričakuješ da bo nekaj skočilo in takrat se odvije dialog v smislu: "Le kaj si mislil da bo tukaj?" Lepa! Psiho igrice. Na primer počasno plezanje po lestvi, kjer ne vidiš na vrh, nato pa možno presenečenje na vrhu ali pa tudi ne. Romantika dobi čisto nov pomen. Igra se prikazuje preko fiksnih kamer, tako kot na primer God of War. Je pa razlika ta, da lahko malenkost premikamo kot pogleda in včasih tako razkrijemo nekaj kar sicer ne bi videli. Te fiksne kamere definitivno dodajo h grozljivosti, ker ne vidiš vsega (Hmmm... le kaj se skriva za tem vogalom? BOOOO!!!). Po moje zelo dobro sedejo v takšno zvrst igre. Tako da to odločitev razumem. Postavitve so na čase odlične in prikažejo ene najlepših prizorov v igri, ki jih sicer sploh ne bi videl v tretjeosebnih oz. prvoosebnih pogledih. Postavitve kamer so tudi zelo razgibane (čisto na tleh, čisto na stropu, izza dreves, izza prezračevalnih jaškov na stropu,... In ko se večkrat sprehajaš po isti poti, te včasih pričaka tudi drug kot kamere, kar razgiba že videno lokacijo. Res pa je da znajo te kamere včasih biti malo nerodne za premikanje lika v pravo smer. Igralna mehanika je enostavna (razen res včasih tesnih QTE sekvenc): Leva gobica je hoja, desna pa upravljanje pogleda lika (predvsem kar se tiče svetenja s svetilko, baklo, petrolejko,...), opravljanje odločitev (alternativa je tudi z nagibanjem kontrolerja) in občasno tudi za druge gibe v sekvencah (ti jasno pove igra kdaj in kako). Desni štirje PS gumbi na kontrolerju (križec, krogec, trikotnik in kvadrat) so rezervirani za QTE sekvence. Njihovo poznavanje položaja na kontrolerju je bistveno za preživetje likov. QTE sekvence so različnih hitrosti. Bolj tvegana je izbrana pot, hitrejše so sekvence. Sam sem vedno izbiral najhitrejše in najtežje poti, pa mi ti gumbi niso delali težav. Če se ne motim nisem v prvem preigravanju niti enkrat failal. No, in potem je tukaj vsaj zame presenečenje: "Stay still/Don't move". Zame osebno najtežji del igranja. Ta je enostavno hudičev... Ko se pojavi, je potrebno kontroler držati čisto pri miru. Dovoljena odstopanja pa so ZELO majhna. Ne gleda se le premikanje v koordinatnem sistemu, pač pa tudi kot nagibanja! In ta je zame poguben. Ko sem hotel popraviti položaj kontrolerja (ne priporočam, beri dalje zakaj), sem le še poslabšal situacijo. Aja, fora je tudi, da to niso samo kratka trajanja. Ob pomembnejših dogodkih, trajajo tudi po par sekund s tem da ti vedno bolj v frist molijo umm... motečo vsebino z neprijetnimi zvočnimi efekti. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, so razvijalci v teh sekvencah na polno uporabljali funkcijo vibriranja... Thanks a lot! /s R1 je za hiter dostop do statusa in zbiralne kolekcije. R2 je v kombinaciji z desno gobico uporabljen za ogledovanje predmetov in upravljanje s stikali, gumbi,... L1 je pa "hitro" premikanje. Gre samo za malenkost hitrejšo hojo, ampak vseeno pride prav in po moje je prava odločitev da ne gre za hitrejše gibanje. Potem izničiš grozljivost, ker imaš občutek bežanja. Primer uporabe touchpada na kontrolerju. Samo igranje ni hitro, je pa zato ves čas napeto. Če nisi na preži, potem zna bit da se bo slabo končalo za igrani ali pa neigrani lik. Všeč mi je tudi kako te ne silijo časovno (razen seveda QTE). Sovražim ko kaj časovno omejijo in moraš v določenem času priti nekam in med tem ne moreš raziskovat. OSTALO: Igra me od vsega najbolj spominja na risanko Scooby-Doo. Od iger pa še najbolj na Beyond: Two Souls. Grobo gledano ima podoben gameplay (precej hoje, raziskovanja, QTE sekvence, pritisni ta gumb in nato z gobico naredi tole,...), zgodba s slično tematiko, dobra grafika (viden visok proračun), emocije (predvsem žalost ob smrt v UD ),... Pa vendar sta si igri vseeno precej drugačni. Nenazadnje gre pri UD za drugačno zvrst igre - grozljivko z bistveno hitrejšim tempom zgodbe. Podobnosti so vidne tudi z igro Alan Wake - epizodno dogajanje, horror, temačna atmosfera, igranje s svetlobnimi efekti,... Until Dawn me je spomnil celo na Uncharted 1. Ne bom kvaril kako, igrajte in boste videli povezavo v zgodbi. Nekateri pravijo da gre za The Walking Dead z visokim proračunom. Ne vem no, jaz ju nikakor ne bi enačil. Po moje sta si ekstremno različni igri. Kar me je hitro zmotilo ob igranju je zakaj ne moreš hoditi prosto po stopnicah. Ko si enkrat na njih je on-the-rails sistem. Lahko greš samo gor ali dol, ne moreš se pa pomikati levo/desno. No, vseeno ti še ostane obračanje pogleda. Zanimivo je kako prvič igraš počasi in pregledaš vsak kotiček. Ves čas si na trnih in že na začetku pričakuješ veliko. Odločitve izbiraš preudarno in se bojiš za svoj lik in za svoje srce. V drugo pa ves efekt strašnosti močno odpade. Ravno zato je pomembno, da je prvo igranje spontano. Torej tako kot misliš da je prav. Ne gledat vodičev in trofej! Potem pride igra do polnega izraza. Manjka sekira, le kaj bi lahko šlo narobe? Kar se tiče pre-order DLC-ja... Ta misija je totalni nateg. Del (sicer nepomembni) igre so odstranili, samo da ga nato zapakirajo kot bonus ob prednaročilu. Ain't cool! Ampak nič novega v igračarski industriji. Potem je tukaj še uradna aplikacija igre, ki je žal totalno brezvezna. Nič ni zanimivega pri njej. Nič ne pove novega. Glih toliko da se lahko pohvalijo da jo imajo. Sem pričakoval več. Škoda denarja za njen razvoj. Zgleda pa sicer lepo. Če odštejem teh par kritik, ki so picajzlaste, je igra odličen nov IP. Mislim da je Sony zadel v nulo s to nenavadno mešanico grozljivke z najstniškim pridihom. Nekako Scooby-Doo ustvarjen v igro za odrasle. Jaz sem totalno padel not in sem z lahkoto preigral vse do platinum trofeje. Če se zgodi nadaljevanje, bi rad le, da izide v krajšem času, kot je ta prvi del.
  6. Če sta do sedaj obe epizodi navdušili, pa je to žal prva, ki je razočarala (hint: vseeno beri dalje, ker konec je pa najboljši do sedaj! ). Kaj naredi to epizodo tako nezanimivo in dolgočasno? Tole: Lokacije so že vse videne (razen bazena), enako velja za osebe. Tudi samo dogajanje je nezanimivo z (vsaj na prvi pogled) nič pomembnimi odločitvami. Ugank praktično ni, samo par krat zavrtiš čas nazaj in je vse rešeno. Niti glasbenih vložkov ni, tako kot pri prejšnjih dveh epizodah. Resnično čisto nič novega ali zanimivega se ne zgodi in to po moje uniči celotno epizodo. Skratka res zelo dolgočasna epizoda, ki se vleče zelo dolgo. Začne pa se takole: Pozno zvečer v dijaškem domu... LED lučka na mobitelu pride vedno prav (tudi v igrah) Čas za raziskovanje na lastno pest, ker odgovorni ne opravljajo svojega dela: Chloe like a boss Po napornem raziskovanju paše malo zaplavati: Ja, tudi film Jaws je omenjen v dialogu. Pri Chloe doma: BFF pic! Čas za razmišljanje: Ponovno raziskovanje pri najljubši zajtrkovalnici: Nazaj v dijaški kampus: In ko že veš da se epizoda bliža koncu in ker je tako slaba se konca že veseliš. Nato pa Max odkrije novo moč! Kar naenkrat se pojavi kontra efekt: epizoda postane zanimiva! Tale nova moč se začne zelo dobro ujemati z dogajanjem pred tem. In ko preigraš zadnji prizor, se zavrti filmček: Konec tako močno obrne vse na glavo, da je čisto mind blowing. Karkoli več povem bo spoiler, tako da kar sami preigrat in videt. Po videnem nato hočeš igrati dalje in izvedeti več, ampak ne moreš, ker se epizoda žal konča. Torej edina zanimiva zadeva je tale konec. Le ta fenomenalno premeša karte za naprej in je rešilna bilka epizode. Čakam... PS: Preveč zalivanja škodi rožam. Zanimalo me je tudi kako se igra odvija glede na prejšnje odločitve in sem malce poškilil na YT. Zadeva je enaka kot pri Telltale igrah (The Walking Dead, The Wolf Among Us,...). V igri imaš občutek kot da bistveno vplivaš na potek dogajanja, čeprav v resnici ne. Zgodba poteka popolnoma enako, samo določeni detajli in predvsem dialogi se spremenijo. Tako da ponovno igranje nima nekega smisla.
  7. Odlično nadaljevanje serije! Je bolj temačna epizoda z bolj težko tematiko, kar nakazuje že barva v meniju. Na začetku je povzetek prejšnje epizode, da se sploh spomniš o čem se je šlo. Nujna zadeva za vse te epizodne oblike iger. Nato pa se začne... s cutsceno in glasbo. In to ponovno zelo dobro glasbo! >http://youtu.be/aNYjOVo5IEw?list=PLaSQREdOVdpKy-_rlzy_0hVB2hHhKYC2W Glasba je res odlična! In kako dobro so jo vpeljali v igro. Ena najboljših implementacij v igrah. V cutsceni začne igrat glasba in ko je cutscene konec le ta lepo preide kot da se predvaja na radiu v sobi. In ta prehod je noro dobro narejen. Prvotno je glasba prostorsko nelocirana (klasični stereo), nato pa se izvede prehod, da točno veš od kod v prostoru prihaja. Že v prvem delu mi je bila slična implementacija zelo všeč in tudi tokrat niso razočarali. No, če je glasba odlična, pa je lip-sync ponovno obupno zanič. Žal je bilo povedano da v tej sezoni ni za pričakovati izboljšav: KLIK! Škoda. Tako kot v prejšnji epizodi, tudi tokrat touchpad na DS4 odpre "Maxov meni": njen osebni dnevnik osebe v igri s kratkimi opisi fotografije ki jih zajemaš skozi zgodbo (veljajo kot trofeje) Hinti pri fotografijah. Gre za predoglede fotografij, ki jih je potrebno posnet za trofeje. Cheezzz! najdbe ob raziskovanju Čemu služijo ne vem točno, jih pa lahko prebiraš. SMSi Pun intended! Dnevnik in SMSi sto dobro dopololnilo k zgodbi. Razjasnijo kar ti je morda ušlo, hkrati pa celo povedo še kaj več. Pa še za hinte (kako naprej) v igri sta uporabna. Gledano kot celota, je tale epizoda boljša kot prva. Osebe so že poznane tako da več kdo o kom govori, zgodba se nadaljuje in mističnost je še vedno prisotna ravno v pravšnji meri. Kot glavno prednost te epizode bi izpostavil, da je veliko več dogajanja in manj branja. Predvsem konec izstopa. Where is Rachel? Mean girls Uganke s previjanjem časa so boljše, žal pa so še vedno preveč osnovne. Bi raje videl malenkost več zahtevnosti/kompleksnosti. Zmotilo me je tudi tole: Do sedaj še nič nisem čutil vpliva prejšnjih odločitev na potek dogajanja. Imam občutek da kar koli bi izbral bi se zadeva zelo podobno odvijala kot se sedaj. Spet je prisoten samo občutek kot da vplivaš na neko odločitev. Tako kot pri Telltale. Fora je, da pri Telltale igrah nimaš možnosti zavrteti časa nazaj, zato ne veš kaj se zgodi če izbereš drugo odločitev (razen če ponovno preigraš). Pri Life is Strange, pa mehanika igranja temelji na vrtenju časa nazaj. Tako lahko veliko bolj natančno predvidiš kakšne posledice bo imela katera odločitev. Prejšnje odločitve niso nikakor bistveno spremenile poteka dogajanja. Par vrstic teksta in obrazna mimika oseb se spremeni in to je to. Nič bistvenega. Je pa res, da so odločitve v tej drugi epizodi dosti močnejše/večje (vsaj tak občutek dobiš ). Random screens Hkrati pa je to vrtenje nazaj zelo dobra mehnika. Lahko spremeniš svoj odgovor pri dialogih in nato vidiš kako se zadeva drugače odvije. Tako si lahko pri odločitvah vedno izbereš točno ta odgovor, ki tebi najbolj odgovarja. Kljub temu pa odločitve predstavljajo zahtevno odločitev, ker niso popolnoma črno-bele.Škoda edino da pri stranskih dialogih sučeš čas nazaj in izbiraš druge opcije odgovorov in vprašanj, da dobiš morda boljši odgovor. Ampak ga le v redkih primerih dobiš. Večinoma se ponovi prejšnji - že slišan odgovor. No. Še vedno ni bilo nič povedano zakaj imaš moč previjanja časa nazaj. Spoznaš pa skozi dogajanja malo bolje kako delujejo oz. njihove omejitve. Igra doživi svoj vrhunec pri koncu. Res odlično narejeno. Se počutiš prav nemočnega. Grafični stil je ponovno dih jemajoč. V drugi epizodi so še lepši prizori kot v prvi: Hipsterka s polaroidom. In še čisto nazajdnje: trailerji za to igro so zelo pokvarljivi za dogajanje v igri. Predvsem tale za drugo epizodo. Enostavno pokažejo preveč dogajanja iz igre in potem ni presenečenja. Naslednjega raje sploh ne bom pogledal. Sicer pa kar tako naprej z vedno boljšimi epizodami. Coming soon...
  8. Gre za prvo izmed 5ih epizod, z naslovom Chrysalis (fun fact: chrysalis je fancy izraz za bubo metulja). Prvih 30 minut igre sem tako ali tako že vedel na pamet zaradi YT filmčkov trial verzije (objavljeno nekje v zgornjih postih). V tem časi se spoznaš s sila preprosto mehanika igranja. Vsa potrebna navodila so na skromnih treh straneh (več o tem kasneje): Nato je prišlo do trenutka, ko se trial konča in je potrebno kupiti polno igro (posamično ali pa v seasson pass obliki). To je PS4 Store stran, ki se odpre ko želiš kupiti epizodo/seasson pass (enako se zgodi če greš v igri pod "Additional content": Bravo SonyCE EU. K sreči je na PS4 podprt multitasking in lahko hitro odjadraš na dejansko PS Store delujočo stran igre in nabaviš kar rabiš: Takoj ko kupiš epizodo/seasson pass, se ti igra odklene in lahko takoj nadaljuješ z igranjam točno od tam kjer se trial konča. Pazite le na to kateri seasson pass nabavite (poglej par postov nazaj)! Kupim seasson pass in po nadaljnjih 1h igranja sem se čisto po resnici povedano, vprašal ali je pravilno da sem nabavil season pass. Prvo uro in pol mi je bilo ZELO dolgčas. Ogromno je raziskovanja in branja (monologi glavne osebe Max in njen dnevnik), akcije in dialogov pa je bore malo, pa še ti kaj so so nezanimivi in (še?)ne vplivajo na potek zgodbe. Oseb je že takoj na začetku (pre)več in vse spoznaš po hitrem postopku, tako da takoj pozabiš njihova imena in obraze. Skratka dolgočasen pristop do osnovnih informacij za nadaljnji potek zgodbe. No, potem pa se igra naenkrat odpre in te "posrka noter". Več je dogajanja, spoznaš ex-prijateljico in se vse kar počneš se navezuje nanjo - dejanja dobijo nek smisel. Od tu dalje sem pa začel resnično uživati z igranjem. Zgodba: Kar se tiče osnovne zgodbe igre: takoj veš da se bo vse skupaj vrtelo okoli izginule šolarke Rachel. Njeni plakati o izginotju so povsod in vsi dialogi s sosošolci vsebujejo vsaj eno opcijo vprašanja glede Rachel. Skozi igro ne moreš mimo besede Rachel. Vse skupaj pa je tudi mistično zaradi Maxovih videnj in sposobnosti vrtenja časa nazaj. In sem spet pri gameplayu... Vrtenje časa nazaj je dobra ideja v takšnih stilih iger z dialogi. Nič ne bi imel proti, če bi jo včasih imel na voljo tudi pri Telltale igrah, da malenkost popraviš svoj odgovor. No, pri LiS pa igra temelji na tej mehaniki. Tako lahko pridobiš dodatne odgovore pri dialogih. V določenih primerih gredo še dalje in se vrtenje časa navezuje celo na uganke, odločitve, trofeje,... celo potek zgodbe. Upam da bodo odločitve iz te prve epizode igrale pomembnejšo vlogo v prihajajočih delih. Do sedaj so bile bolj tako-tako. Nisem dobil občutka da sem vsaj malo spremenil potek igre. Nekatere odločitve trenutno sploh niso imele smisla in so bile čisto izven konteksta (npr. peticija za nadzorne kamere). Osnovni gameplay in mehanika previjanja časa: http://youtu.be/u3Wd8YP3lZ8 Grafični stil s temi retro filtri mi je zelo všečen, na čase pa izpade kot da sem igral PS3 igro: teksture nizke ločljivosti in pop-up teksture. Nič kaj drastičnega, pa vendar moteče. Potem pa še glavni minus kar se grafične podobe tiče: animacija odpiranja ust... KATASTROFA! Kaj so tukaj študirali jaz ne vem. Fora je, da se vsi dialogi izvajajo z obrazom na blizu. Ustnice se robotsko odpirajo in zapirajo in še to z vidno zamudo glede na zvok dialoga. Skratka čisto razštelano in zame zelo moteče. Ali bi se odločili za dobro sinhronizacijo ali pa za bolj stilizirano animacijo. Takšna kot je sedaj pa je ravno nekje vmes in zame moteča. Pohvala gre tudi glasbi v igri: pa tudi na Spotify se dobi celotna lista: KLIK! Zanimivo je kako so implementirali kdaj se začnejo določene sladbe: ko si Max nadene slušalke, ko vklopiš glasbeni stolp,... Aja, potem pa je tukaj še Collectible mode, kjer ne vplivaš na odločitve, ampak je mišljen le da pobereš vse kar se da zbrati. V primeru te igre je to slikati s fotoaparatom. So pa malo tricky, ker tudi če vse preiščeš izpustiš kakšno fotografijo. Včasih ti ponudi opcijo samo kadar si postavljen v pravi smeri. Da sem igro preigral sem porabil cca dobre 4h. Poizkusil sem raziskati vse kar se je dalo in iti skozi vse dialoge. Par krat sem tudi spremenil svoje odločitve pri dialogih. Prebral sem vse kar ima Max zapisano v dnevniku (nekakšni povzetki zgodbe in tvojih odločitev). Na koncu prve epizode se enako kot pri zadnjih Telltale igrah izpišejo tvoje odločitve, ki jih lahko primerjamo s svetom ali prijatelji. Kljub sprva počasnosti igre, mi ni žal nakupa, ker ima nekaj kar te pritegne in komaj čakam drug del. Jaz mislim da bodo z zgodbo odšli v mistične vode. Drug del bi naj izšel enkrat marca. Also: Max je hipsterka (vedno uporablja polaroidni fotoaparat) s socialnimi motnjami... kdo hudiča se ne poslovi od svojega najboljšega prijatelja pred odhodom v drug oddaljen kraj. http://youtu.be/xrfVaPNMCM8?list=PLaSQREdOVdpKy-_rlzy_0hVB2hHhKYC2W
  9. The Order: 1886

    Igra preigrana in platinasta trofeja dobljena... že zdavnaj! Zdaj pa sem se končno spravil nakrampat skupaj material in zapisati povzetek. Meni je igra še vedno všeč in mi ni žal nakupa. Aja, to da je igra kratka, me je še najmanj motilo. Bolj ji zamerim druge težave v spodnjem opisu. Igro sem igral nekje 10h na normal težavnost, stem da sem res obrnil skorajda vsak skrit kotiček v igri in prebral vsak cajtng in poslušal sem vse zvočne zapiske kar se je v igri dalo. Tisti ki jo preigra v 5h, mora dobesedno samo zleteti skozi igro, kar spet nima smisla... Dodatno sem pokuril še 1-2h za platinum trofejo, pa še to samo zaradi tega, ker nikjer ni vidno kaj si že pobral in kaj ne. Tukaj je dober YT video vsega kar se da v igri pobrat: Platinum trofeja je po moje prelahka in tudi druge trofeje padajo kot po tekočem traku. Skorajda gešenk trofeje. Zgodba je čisto solidna. Takšna viteška z zarotami. Ni pa nikakor kak presežek in bi se jo dalo bolje izvesti. Določeni deli se odvijajo počasi, spet drugi gredo prehitro "skozi". Najbolj jim zamerim konec. Kaj točno so tukaj študirali ne vem... Mene je pustil ravnodušnega. Sem pričakoval nekaj epskega, tako pa me je razočaral po zgodbeni in tudi po gameplay plati. Zame ni zadovoljiv konec. Škoda. Če me že igra sili k pritiskanju gumbov, potem naj imajo vsaj nek smisel. Zakaj hudiča ne moreš odločati o svojih dejanjih? Kaj če nočem pritisniti na gumb? Konec je idealno zasnovan za to. Igra te prisili da klikaš gumbe in ti sploh ne da druge izbire. Največja uganka pa mi je zakaj hudiča ni nič kaj več povedanega o njihovih magičnih napitkih (Blackwater)?!? The Order: 1885/7? Škoda zakaj niso bolj razvili zgodbe in bi tako mimogrede še podaljšali gameplay, ki je marsikoga odvrnil od nakupa. Glede vizualnosti igre, definitivno popravljam svoje mišljenje. The Order: 1886 je najlepša igra na PS4. Vizualno je 10/10. Upam da bo tudi Uncharted vsaj takšen. Atmosfera v igri je vrhunska! Precej scen je takšnih, da se zaustaviš in se naslajaš ob lepotah. Obrazne animacije in izrazi so . Več o teh impresivnih vizualnih dosežkih v tem članku: Digital Foundry dissects PS4's most impressive visual showcase Kot sem že prvotno omenil, sem bil zelo pozitivno presenečen nad gameplayem, še posebej strelno mehaniko. Ne vem točno zakaj, ampak mi je bilo streljanje v tej igri zelo všeč. V igri se pojavi tudi stealth-only sekcija, ki dobro razbije monotonost streljanja in je dobro narejena. >http://youtu.be/yhy3ZYyTNtg Orožja so kul. Orožja, ki jih uporablja The Order, so močnejša od ostalih in predstavljajo pri igranju prednost. Ko se le da sem jih uporabljal. So lastnoročna pogruntavščina Nikole Tesle. Tesla vs Edison Najbolj zanimive in močne nasprotnike predstavljajo volkodlaki, ampak je žal premalo bojev z njimi. Bi si jih želel več in z večjim številom hkrati. Med človeškimi nasprotniki pa predstavljajo trn v peti čeladarji s šibrovkami. Ti imajo neverjetno agresiven pristop, njihova orožja pa te lahko ob enem strelu spravijo na vse štiri. Definitivno popestrijo boje. Opazovanje predmetov v roki je sicer kul prvih 3x, nato pa več ni zanimivo. Morali bo dodati nekaj zraven. Mogoče komentar lika ali kaj podobnega. Trenutno vse skupaj deluje kot da je v igri zato, da pač nekaj zbiraš oz. da dobiš trofejo. Za na konec lahko pa povem še to, da ne vem kdaj sem igral AAA igro, ki je tako ZELO dobro spolirana. Nisem zasledil niti enega samega buga. Day-one patch je bil velik samo skromnih 40MB. Ves čas igra teče na stabilnih 30FPS in sem med celotnim igranjem zasledil samo en upad frejmov, pa še to med močno eksplozijo. Ostali bi si lahko vzeli tole igro za vzor! Easter eggs! Zraven že od Bessie-a naštetih, sem opazil še tegale: Daxter (iz Jak and Daxter) in Kratosovo orožje! Moja ocena bi bila 8/10. Priporočam!
  10. Life is Strange

    Čisto iskreno je tudi ta igra rahlo strange. Je in hkrati ni mistična. Gre za prvo izmed 5ih epizod, z naslovom Chrysalis (fun fact: chrysalis je fancy izraz za bubo metulja). Prvih 30 minut igre sem tako ali tako že vedel na pamet zaradi YT filmčkov trial verzije (objavljeno nekje v zgornjih postih). V tem časi se spoznaš s sila preprosto mehanika igranja. Vsa potrebna navodila so na skromnih treh straneh (več o tem kasneje): Nato je prišlo do trenutka, ko se trial konča in je potrebno kupiti polno igro (posamično ali pa v seasson pass obliki). To je PS4 Store stran, ki se odpre ko želiš kupiti epizodo/seasson pass (enako se zgodi če greš v igri pod "Additional content": Bravo SonyCE EU. K sreči je na PS4 podprt multitasking in lahko hitro odjadraš na dejansko PS Store delujočo stran igre in nabaviš kar rabiš: Takoj ko kupiš epizodo/seasson pass, se ti igra odklene in lahko takoj nadaljuješ z igranjam točno od tam kjer se trial konča. Pazite le na to kateri seasson pass nabavite (poglej par postov nazaj)! Kupim seasson pass in po nadaljnjih 1h igranja sem se čisto po resnici povedano, vprašal ali je pravilno da sem nabavil season pass. Prvo uro in pol mi je bilo ZELO dolgčas. Ogromno je raziskovanja in branja (monologi glavne osebe Max in njen dnevnik), akcije in dialogov pa je bore malo, pa še ti kaj so so nezanimivi in (še?)ne vplivajo na potek zgodbe. Oseb je že takoj na začetku (pre)več in vse spoznaš po hitrem postopku, tako da takoj pozabiš njihova imena in obraze. Skratka dolgočasen pristop do osnovnih informacij za nadaljnji potek zgodbe. No, potem pa se igra naenkrat odpre in te "posrka noter". Več je dogajanja, spoznaš ex-prijateljico in se vse kar počneš se navezuje nanjo - dejanja dobijo nek smisel. Od tu dalje sem pa začel resnično uživati z igranjem. Zgodba: Kar se tiče osnovne zgodbe igre: takoj veš da se bo vse skupaj vrtelo okoli izginule šolarke Rachel. Njeni plakati o izginotju so povsod in vsi dialogi s sosošolci vsebujejo vsaj eno opcijo vprašanja glede Rachel. Skozi igro ne moreš mimo besede Rachel. Vse skupaj pa je tudi mistično zaradi Maxovih videnj in sposobnosti vrtenja časa nazaj. In sem spet pri gameplayu... Vrtenje časa nazaj je dobra ideja v takšnih stilih iger z dialogi. Nič ne bi imel proti, če bi jo včasih imel na voljo tudi pri Telltale igrah, da malenkost popraviš svoj odgovor. No, pri LiS pa igra temelji na tej mehaniki. Tako lahko pridobiš dodatne odgovore pri dialogih. V določenih primerih gredo še dalje in se vrtenje časa navezuje celo na uganke, odločitve, trofeje,... celo potek zgodbe. Upam da bodo odločitve iz te prve epizode igrale pomembnejšo vlogo v prihajajočih delih. Do sedaj so bile bolj tako-tako. Nisem dobil občutka da sem vsaj malo spremenil potek igre. Nekatere odločitve trenutno sploh niso imele smisla in so bile čisto izven konteksta (npr. peticija za nadzorne kamere). Osnovni gameplay in mehanika previjanja časa: http://youtu.be/u3Wd8YP3lZ8 Grafični stil s temi retro filtri mi je zelo všečen, na čase pa izpade kot da sem igral PS3 igro: teksture nizke ločljivosti in pop-up teksture. Nič kaj drastičnega, pa vendar moteče. Potem pa še glavni minus kar se grafične podobe tiče: animacija odpiranja ust... KATASTROFA! Kaj so tukaj študirali jaz ne vem. Fora je, da se vsi dialogi izvajajo z obrazom na blizu. Ustnice se robotsko odpirajo in zapirajo in še to z vidno zamudo glede na zvok dialoga. Skratka čisto razštelano in zame zelo moteče. Ali bi se odločili za dobro sinhronizacijo ali pa za bolj stilizirano animacijo. Takšna kot je sedaj pa je ravno nekje vmes in zame moteča. Pohvala gre tudi glasbi v igri: pa tudi na Spotify se dobi celotna lista: KLIK! Zanimivo je kako so implementirali kdaj se začnejo določene sladbe: ko si Max nadene slušalke, ko vklopiš glasbeni stolp,... Aja, potem pa je tukaj še Collectible mode, kjer ne vplivaš na odločitve, ampak je mišljen le da pobereš vse kar se da zbrati. V primeru te igre je to slikati s fotoaparatom. So pa malo tricky, ker tudi če vse preiščeš izpustiš kakšno fotografijo. Včasih ti ponudi opcijo samo kadar si postavljen v pravi smeri. Da sem igro preigral sem porabil cca dobre 4h. Poizkusil sem raziskati vse kar se je dalo in iti skozi vse dialoge. Par krat sem tudi spremenil svoje odločitve pri dialogih. Prebral sem vse kar ima Max zapisano v dnevniku (nekakšni povzetki zgodbe in tvojih odločitev). Na koncu prve epizode se enako kot pri zadnjih Telltale igrah izpišejo tvoje odločitve, ki jih lahko primerjamo s svetom ali prijatelji. Kljub sprva počasnosti igre, mi ni žal nakupa, ker ima nekaj kar te pritegne in komaj čakam drug del. Jaz mislim da bodo z zgodbo odšli v mistične vode. Drug del bi naj izšel enkrat marca. Also: Max je hipsterka (vedno uporablja polaroidni fotoaparat) s socialnimi motnjami... kdo hudiča se ne poslovi od svojega najboljšega prijatelja pred odhodom v drug oddaljen kraj. http://youtu.be/xrfVaPNMCM8?list=PLaSQREdOVdpKy-_rlzy_0hVB2hHhKYC2W View full članek
  11. Until Dawn

    Jasno je kot beli dan, da igra Until Dawn spada med grozljivke. Ampak tokrat ne gre za grozljivko v čisto pravem smislu besede ala Outlast, Resident Evil,... Njeno grozljivost namreč na zelo dopadljiv način razbijejo liki v igri. Ti s svojimi temačno-komičnimi in na čase prav bizarnimi, tipično najstniškimi vložki, za kratek čas odženejo grozljivost in dodajo neko unikatnost in posebnost igri. Tako igra zraven redno povečanega srčnega utripa, vsake toliko postreže tudi z rahlim nasmeškom na licu, ampak ob tem nikakor ne zanemari grozljivosti. Grozljivi deli so izpeljani v nulo! Zame ima svoje prav unikatno mesto med PlayStation zbirki iger. Tako tudi tistim, ki grozljivk sicer nimajo radi, zna biti igra prav prijetno presenečenje. ZGODBA: Zgodba je sestavljena iz uvoda in desetih poglavij. Epizodno napredovanje mi je bilo všeč že pri ostalih igrah (Alan Wake, Tell Tale,...), tako da tukaj nimam pripomb. Tako točno veš kdaj se konča katero poglavje in lahko brez težav prekineš igranje v pravem trenutku za odmor. Povzetki na začetku lepo obnovijo kje si ostal in kaj si do sedaj že počel. Na prvi pogled je zgodba precej transparentna in si misliš da veš kako približno bi se lahko odvila... dokler ne začneš igrati drugega dela, kjer se vsa ugibanja razvodenijo. Ob tem prehodu zgodbe, ti gredo misli nekako takole: mind=blown, kako?, WTF?!, ampak... kaj za vraga se tukaj dogaja? Ob igranju sem imel pomisleke, da bo od sedaj naprej šlo samo še navzdol. Sem nekako po tiho upal, da bo zgodba ostala nekje v sklopu trenutne tematiki, ampak a-a. In niti malo mi ni žal, da se spremeni. Igra nato prestavi iz prve v drugo prestavo in tukaj se šele začne resno igranje z vso razlago čudnega dogajanja v igri. Če povem kaj več, bom po moje že kvaril. Konec koncev je bila zadeva namerno izpuščena tudi v vseh trailerjih. Tako da treba igrat in videti na lastno pest. 8 likov - liki so si različni med seboj. Res mišunga različnih karakterjev. Nekateri ti hitro prirastejo k srcu, spet drugi so usojeni, da ti gredo na živce (Je tako Emily?). Kot razvijalci radi poudarijo, je možno da vsi liki preživijo ali umrejo ali pa nekaj vmes, odvisno od tvojih odločitev. Sam sem uspel v prvem preigravanju rešiti 7 likov (cilj mi je bil vse), ampak sem bil z enim likom malce preveč radoveden in sem naivno naredil nekaj kar očitno ne bi smel. Ko se ponovno spomnim kaj sem naredil, si milim da mi je čisto prav, ker nihče pri zdravi pameti ne bi tega storil. Všeč mi je kako preživetje likov ni odvisno samo od gole sreče pri odločitvah, ampak od logičnih odločitev ki jih sprejmeš. Če spremljaš pogovore, opazuješ odzive oseb in bereš najdeno gradivo, potem lažje narediš pravilne (dobre ali slabe) odločitve. In te odločitve imajo svoj smisel. Nekatere odločitve, no, na primer da samo povem da so včasih brezglave ups, svojeglave. Nekatere so bistvene, spet druge postranskega pomena. Nekatere so časovno (kratko!) omejene, spet pri drugih lahko vmes spiješ kavico, se posvetuješ s pravnikom, opraviš WC potrebo in nato po res tehtnem premisleku izbereš svojo odločitev (in po možnosti nato failaš po celi liniji ). Določene odločitve niso takoj vidne, ampak komaj po par ur igranja. Včasih je tudi pametno storiti popolnoma nič in ignorirati ponujen odziv. Aja, pa ne bit preveč radovedni, je lahko namreč smrtonosno. Kot je možno razbrati, so te odločitve pomemben del zgodbe in igranja. Preko njih se gradi tvoja custom made zgodba. Žal je podobno kot pri veliki večini podobnih iger, vse skupaj samo obljuba, ki žal izpolni bore malo. Tako po ponovnem igranju ugotoviš, da odločitve ne povzročijo nekih hudih preobratov v zgodbi. Osnova vedno ostane enaka. V veliki večini gre le za odločitve kdo umre in kdo preživi, ter za dodatne razlage, ki dopolnijo manjkajoče luknje v zgodbi. Določenih prizorov ne vidiš in tudi ne igraš(!), če ne narediš točno določenih odločitev. Ravno zaradi tega je po moje nujno vsaj še eno igranje z drugačnimi odločitvami. Potem se sestavi celotna zgodba in vsaka nejasnost dobi svojo razlago. Ob drugem preigravanju priporočam tudi vklop global status-a v nastavitvah. Ta prikaže v procentih kako so se igralci po svetu odločali. Nekatere reakcije so zelo zanimive. Jup, tudi knjiga s kamasutro se najde v tej teenage grozljivki. No, k pridobitvi celotne slike zgodbe bistveno pripomore tudi radovednost. V igri lahko najdemo razne zapiske, knjige, dokaze in toteme. Všeč mi je kako dobro je celotno zbiranje vključeno v zgodbo, tako da res pridodajo zraven in niso samo zaradi dopolnitve časa. Tudi kako se med seboj sproti skozi napredovanje zgodbe prepletajo in dopolnjujejo. Najpomembnejši so totemi, ti ti pomagajo pri odločitvah. Nekateri te opozarjajo na potencialno nevarnost, spet drugi ti dajo namige kako naj odigraš kateri prizor. Priporočam najdbo vseh totemov, ki nato odklenejo predzgodbo igre. Gre za nekakšen uvod uvoda. Obiski pri psihologu so na prvi pogled čisto random vstavki ob koncu poglavij. No, psiholog, ti v resnici "pomaga" pri igri. Njegova ovrednotenja so podlaga za nastavitev strahu v igri. Nekateri se bojijo podgan, drugi ščurkov, spet nekateri strašil, drugi klovnov, itd. Na podlagi tvojih iskrenih odgovorov, bi igra naj dobila še bolj strašen učinek. Ampak jaz tega nisem zaznal. Je pa res da me ničesar od ponujenega ni strah v pravem smislu. Škoda tudi da ti izbrani strahovi nimajo večjega vpliva v igri. Dejansko moraš poštudirat kje je sploh kaj od izbranega bili videno. Škoda. Sem upal da bo kaj bolj udarnega od tega. Po moje je to izpuščena priložnost. Mogoče pa v UD 2? Edino njegove obrazne grimase so mi bile ekstremno pretirane. Ampak po drugi strani dodajo srhljivo noto in proti koncu vidiš da mogoče vseeno pašejo zraven. Konec je zelo dobro narejen. Lepo stopnjujejo grozljivost, če le pravilno odigraš konec (hint: reši vse osebe). Je pa malo odrezav, ker sem pričakoval, da bo še kaj dalje, glede na prejšnje pogovore med liki. GRAFIKA: Igra izgleda zgleda lepo. Takoj se vidi visok proračun, ki jim je bil na voljo in vsa podpora. Veliko pove že to, da razvijalcem ni bilo treba iz nule razvijati grafičnega pogona. Igro namreč poganja predelan Killzone Shadow Fall pogon od Guerilla Games. Ne pa pričakovati Killzone SF dih jemajoče grafike! Horror vzdušja so v nulo! Uporabljeni so vsi horror efekti iz filmov in drugih iger: utripanje luči, padanje snega, megla, prašni delci v tunelih, igranje glasbene skrinjice,... potem pa še nadnaravni pojavi: padanje knjig iz polic, padanje slik iz sten, čudni zvoki v gozdovih, čudno obnašanje živali in seveda duhovi. Svetloba je zelo dobro narejena! Svetenje z baklo, svetilko, vžigalnikom,... zelo realistično. Od božjih žarkov, do igranja senc. Tudi ko se na primer dve senci prekrivata, na stičišču nimata enakega odtenka. Obrazi, koža, puh na jaknah, pleteni puloverji,... - narejeni odlično. Če ne počneš ničesar par sekund, kamera zumira direktno v detajlni fris lika. Se vidi da je bilo veliko truda vloženega v to. Animacije: ko obračaš lik, se obrača celotno telo z glavo in celo pogled - oči. Ko so liki poškodovani, spremenijo način hoje in obrazne mimike. Dobro vidne sledi v snegu. Določeni detajli so super. Na primer tam kjer si z enim likom že hodil po snegu, greš čez čas z drugim in stopinje v snegu so viden od prejšnje hoje. Natanko tam kjer si hodil so že stopinje. No, žal to ne velja vedno... Bug? In ko sem že pri bugih, tudi teksture lahko fašejo bug nizke resolucije tekstur. Na primer tekst v najdenih knjigah/pismih postane ne berljiv. Ne vem točno kako, ampak mislim da zaradi stand-by moda na PS4. Če ugasneš igro in jo ponovno zaženeš je vse OK. Framerate bi lahko bil bolj stabilen. Sedaj kar precej niha in na čase precej pade. Na srečo nikoli kadar gre za odločujoče trenutke. Tako da gameplay na srečo ne trpi na ta račun. V tem pogledu bi definitivno lahko bila bolj dodelana igra. Nice... jeans? ZVOK: Zvočni efekti so bistveni v grozljivkah in tudi to so zadeli v nulo. Škrtanje ob hoji po snegu, zvok drgnjenja dreves v gozdu zaradi vetra. Potem na primer hodiš po hiši in so zraven glasbe v igri dodani efekti tihega nerazločnega šepetanja. Glasba v igri! Tip je car! Oglejte si njegov video v bonus contentu, ki se odklene ob koncu vsakega preigranega poglavja in je spoiler free. Odlična glasba v uvodu: >http://youtu.be/IDqsJy8igc0 Amy Van Roekel - O Death Nekdo mora obiskati ortodonta in dermatologa. GAMEPLAY: Grozljivost temelji na jump scare-ih, to je vidno že takoj ob zagonu igre: SCE -> Supermassive games -> smrtna tišina in nato *BOOOM* Until Dawn. Ene parkrat sem si moral menjat gate. Ti nenadni skoki na zaslon z zvočnimi učinki niso nič novega, ampak vedno delujejo če so le dobro narejeni. In ja, so ZELO dobro narejeni. Veš da se bodo pojavili, ampak ne veš kdaj. Zelo dobra ideja je uporaba PS kamere ob teh trenutnih, ki ovekoveči tvojo reakcijo ob dogodku (Cheap Shots). Se splača vklopit funkcijo v meniju in pogledat posnete filmčke po igranju. Pri meni je padlo par sočnih, pa sem to komaj ugotovil ob gledanju filmčka. Seveda so zanalašč dodali tudi takšne brez presenečenj. Pričakuješ da bo nekaj skočilo in takrat se odvije dialog v smislu: "Le kaj si mislil da bo tukaj?" Lepa! Psiho igrice. Na primer počasno plezanje po lestvi, kjer ne vidiš na vrh, nato pa možno presenečenje na vrhu ali pa tudi ne. Romantika dobi čisto nov pomen. Igra se prikazuje preko fiksnih kamer, tako kot na primer God of War. Je pa razlika ta, da lahko malenkost premikamo kot pogleda in včasih tako razkrijemo nekaj kar sicer ne bi videli. Te fiksne kamere definitivno dodajo h grozljivosti, ker ne vidiš vsega (Hmmm... le kaj se skriva za tem vogalom? BOOOO!!!). Po moje zelo dobro sedejo v takšno zvrst igre. Tako da to odločitev razumem. Postavitve so na čase odlične in prikažejo ene najlepših prizorov v igri, ki jih sicer sploh ne bi videl v tretjeosebnih oz. prvoosebnih pogledih. Postavitve kamer so tudi zelo razgibane (čisto na tleh, čisto na stropu, izza dreves, izza prezračevalnih jaškov na stropu,... In ko se večkrat sprehajaš po isti poti, te včasih pričaka tudi drug kot kamere, kar razgiba že videno lokacijo. Res pa je da znajo te kamere včasih biti malo nerodne za premikanje lika v pravo smer. Igralna mehanika je enostavna (razen res včasih tesnih QTE sekvenc): Leva gobica je hoja, desna pa upravljanje pogleda lika (predvsem kar se tiče svetenja s svetilko, baklo, petrolejko,...), opravljanje odločitev (alternativa je tudi z nagibanjem kontrolerja) in občasno tudi za druge gibe v sekvencah (ti jasno pove igra kdaj in kako). Desni štirje PS gumbi na kontrolerju (križec, krogec, trikotnik in kvadrat) so rezervirani za QTE sekvence. Njihovo poznavanje položaja na kontrolerju je bistveno za preživetje likov. QTE sekvence so različnih hitrosti. Bolj tvegana je izbrana pot, hitrejše so sekvence. Sam sem vedno izbiral najhitrejše in najtežje poti, pa mi ti gumbi niso delali težav. Če se ne motim nisem v prvem preigravanju niti enkrat failal. No, in potem je tukaj vsaj zame presenečenje: "Stay still/Don't move". Zame osebno najtežji del igranja. Ta je enostavno hudičev... Ko se pojavi, je potrebno kontroler držati čisto pri miru. Dovoljena odstopanja pa so ZELO majhna. Ne gleda se le premikanje v koordinatnem sistemu, pač pa tudi kot nagibanja! In ta je zame poguben. Ko sem hotel popraviti položaj kontrolerja (ne priporočam, beri dalje zakaj), sem le še poslabšal situacijo. Aja, fora je tudi, da to niso samo kratka trajanja. Ob pomembnejših dogodkih, trajajo tudi po par sekund s tem da ti vedno bolj v frist molijo umm... motečo vsebino z neprijetnimi zvočnimi efekti. Da je vse skupaj še bolj zanimivo, so razvijalci v teh sekvencah na polno uporabljali funkcijo vibriranja... Thanks a lot! /s R1 je za hiter dostop do statusa in zbiralne kolekcije. R2 je v kombinaciji z desno gobico uporabljen za ogledovanje predmetov in upravljanje s stikali, gumbi,... L1 je pa "hitro" premikanje. Gre samo za malenkost hitrejšo hojo, ampak vseeno pride prav in po moje je prava odločitev da ne gre za hitrejše gibanje. Potem izničiš grozljivost, ker imaš občutek bežanja. Primer uporabe touchpada na kontrolerju. Samo igranje ni hitro, je pa zato ves čas napeto. Če nisi na preži, potem zna bit da se bo slabo končalo za igrani ali pa neigrani lik. Všeč mi je tudi kako te ne silijo časovno (razen seveda QTE). Sovražim ko kaj časovno omejijo in moraš v določenem času priti nekam in med tem ne moreš raziskovat. OSTALO: Igra me od vsega najbolj spominja na risanko Scooby-Doo. Od iger pa še najbolj na Beyond: Two Souls. Grobo gledano ima podoben gameplay (precej hoje, raziskovanja, QTE sekvence, pritisni ta gumb in nato z gobico naredi tole,...), zgodba s slično tematiko, dobra grafika (viden visok proračun), emocije (predvsem žalost ob smrt v UD ),... Pa vendar sta si igri vseeno precej drugačni. Nenazadnje gre pri UD za drugačno zvrst igre - grozljivko z bistveno hitrejšim tempom zgodbe. Podobnosti so vidne tudi z igro Alan Wake - epizodno dogajanje, horror, temačna atmosfera, igranje s svetlobnimi efekti,... Until Dawn me je spomnil celo na Uncharted 1. Ne bom kvaril kako, igrajte in boste videli povezavo v zgodbi. Nekateri pravijo da gre za The Walking Dead z visokim proračunom. Ne vem no, jaz ju nikakor ne bi enačil. Po moje sta si ekstremno različni igri. Kar me je hitro zmotilo ob igranju je zakaj ne moreš hoditi prosto po stopnicah. Ko si enkrat na njih je on-the-rails sistem. Lahko greš samo gor ali dol, ne moreš se pa pomikati levo/desno. No, vseeno ti še ostane obračanje pogleda. Zanimivo je kako prvič igraš počasi in pregledaš vsak kotiček. Ves čas si na trnih in že na začetku pričakuješ veliko. Odločitve izbiraš preudarno in se bojiš za svoj lik in za svoje srce. V drugo pa ves efekt strašnosti močno odpade. Ravno zato je pomembno, da je prvo igranje spontano. Torej tako kot misliš da je prav. Ne gledat vodičev in trofej! Potem pride igra do polnega izraza. Manjka sekira, le kaj bi lahko šlo narobe? Kar se tiče pre-order DLC-ja... Ta misija je totalni nateg. Del (sicer nepomembni) igre so odstranili, samo da ga nato zapakirajo kot bonus ob prednaročilu. Ain't cool! Ampak nič novega v igračarski industriji. Potem je tukaj še uradna aplikacija igre, ki je žal totalno brezvezna. Nič ni zanimivega pri njej. Nič ne pove novega. Glih toliko da se lahko pohvalijo da jo imajo. Sem pričakoval več. Škoda denarja za njen razvoj. Zgleda pa sicer lepo. Če odštejem teh par kritik, ki so picajzlaste, je igra odličen nov IP. Mislim da je Sony zadel v nulo s to nenavadno mešanico grozljivke z najstniškim pridihom. Nekako Scooby-Doo ustvarjen v igro za odrasle. Jaz sem totalno padel not in sem z lahkoto preigral vse do platinum trofeje. Če se zgodi nadaljevanje, bi rad le, da izide v krajšem času, kot je ta prvi del. View full članek
  12. The Order: 1886

    Igra preigrana in platinasta trofeja dobljena... že zdavnaj! Zdaj pa sem se končno spravil nakrampat skupaj material in zapisati povzetek. Meni je igra še vedno všeč in mi ni žal nakupa. Aja, to da je igra kratka, me je še najmanj motilo. Bolj ji zamerim druge težave v spodnjem opisu. Igro sem igral nekje 10h na normal težavnost, stem da sem res obrnil skorajda vsak skrit kotiček v igri in prebral vsak cajtng in poslušal sem vse zvočne zapiske kar se je v igri dalo. Tisti ki jo preigra v 5h, mora dobesedno samo zleteti skozi igro, kar spet nima smisla... Dodatno sem pokuril še 1-2h za platinum trofejo, pa še to samo zaradi tega, ker nikjer ni vidno kaj si že pobral in kaj ne. Tukaj je dober YT video vsega kar se da v igri pobrat: Platinum trofeja je po moje prelahka in tudi druge trofeje padajo kot po tekočem traku. Skorajda gešenk trofeje. Zgodba je čisto solidna. Takšna viteška z zarotami. Ni pa nikakor kak presežek in bi se jo dalo bolje izvesti. Določeni deli se odvijajo počasi, spet drugi gredo prehitro "skozi". Najbolj jim zamerim konec. Kaj točno so tukaj študirali ne vem... Mene je pustil ravnodušnega. Sem pričakoval nekaj epskega, tako pa me je razočaral po zgodbeni in tudi po gameplay plati. Zame ni zadovoljiv konec. Škoda. Če me že igra sili k pritiskanju gumbov, potem naj imajo vsaj nek smisel. Zakaj hudiča ne moreš odločati o svojih dejanjih? Kaj če nočem pritisniti na gumb? Konec je idealno zasnovan za to. Igra te prisili da klikaš gumbe in ti sploh ne da druge izbire. Največja uganka pa mi je zakaj hudiča ni nič kaj več povedanega o njihovih magičnih napitkih (Blackwater)?!? The Order: 1885/7? Škoda zakaj niso bolj razvili zgodbe in bi tako mimogrede še podaljšali gameplay, ki je marsikoga odvrnil od nakupa. Glede vizualnosti igre, definitivno popravljam svoje mišljenje. The Order: 1886 je najlepša igra na PS4. Vizualno je 10/10. Upam da bo tudi Uncharted vsaj takšen. Atmosfera v igri je vrhunska! Precej scen je takšnih, da se zaustaviš in se naslajaš ob lepotah. Obrazne animacije in izrazi so . Več o teh impresivnih vizualnih dosežkih v tem članku: Digital Foundry dissects PS4's most impressive visual showcase Kot sem že prvotno omenil, sem bil zelo pozitivno presenečen nad gameplayem, še posebej strelno mehaniko. Ne vem točno zakaj, ampak mi je bilo streljanje v tej igri zelo všeč. V igri se pojavi tudi stealth-only sekcija, ki dobro razbije monotonost streljanja in je dobro narejena. >http://youtu.be/yhy3ZYyTNtg Orožja so kul. Orožja, ki jih uporablja The Order, so močnejša od ostalih in predstavljajo pri igranju prednost. Ko se le da sem jih uporabljal. So lastnoročna pogruntavščina Nikole Tesle. Tesla vs Edison Najbolj zanimive in močne nasprotnike predstavljajo volkodlaki, ampak je žal premalo bojev z njimi. Bi si jih želel več in z večjim številom hkrati. Med človeškimi nasprotniki pa predstavljajo trn v peti čeladarji s šibrovkami. Ti imajo neverjetno agresiven pristop, njihova orožja pa te lahko ob enem strelu spravijo na vse štiri. Definitivno popestrijo boje. Opazovanje predmetov v roki je sicer kul prvih 3x, nato pa več ni zanimivo. Morali bo dodati nekaj zraven. Mogoče komentar lika ali kaj podobnega. Trenutno vse skupaj deluje kot da je v igri zato, da pač nekaj zbiraš oz. da dobiš trofejo. Za na konec lahko pa povem še to, da ne vem kdaj sem igral AAA igro, ki je tako ZELO dobro spolirana. Nisem zasledil niti enega samega buga. Day-one patch je bil velik samo skromnih 40MB. Ves čas igra teče na stabilnih 30FPS in sem med celotnim igranjem zasledil samo en upad frejmov, pa še to med močno eksplozijo. Ostali bi si lahko vzeli tole igro za vzor! Easter eggs! Zraven že od Bessie-a naštetih, sem opazil še tegale: Daxter (iz Jak and Daxter) in Kratosovo orožje! Moja ocena bi bila 8/10. Priporočam! View full članek

KSi KONZOLE SLOVENIJA

Konzole Slovenija je gotovo eden najstarejših, slovenskih spletnih portalov na sceni. Prebijamo se skozi evolucijo igričarske industrije že več kot desetletje. Ob tem kritično gledamo na dogajanje v industriji in pobiramo čeljusti ob (r)evoluciji igričarstva na sploh in se prepiramo z lastnim mladežem, ki nam izmika kontrolerje. =)

ŠEFI IN ŠEFiCE

Vodstvo vedno bolj modrih kozlov sestavlja mini šopek igričarjev, ki se lahko pohvalijo z zajetno bero igričarske kilometrine. Na naših sexi hrbtkih se je tekom let zlomilo vse, kar se zlomit da, največ pa zlatih palic. Preživeli smo praktično vse in ostali bomo nesmrtni! Prihajamo praktično iz cele Slovenije. Mugšot sledi...

OGLAŠEVANJE

Vsakršno oglaševanje brez soglasja vodstva je nadležno in diši po fukfehtarjenju. Ni zaželeno! V duhu dobrega in zdravega gospodarstva, kjer si vsak udeleženec zasluži kos kruha, polagamo na srce vsem nadebudnim, tudi tistim prekaljenim biznis mačkom, da nas pocukajo za rokav in se dogovorimo o sodelovanju. Po princupu; Bier für alle!

SODELOVANJE

Šihta na teh straneh dobil skoraj gotovo ne boš. A nikar ne obupuj, na koncu predora vedno gori luč! V kolikor pa te igričarstvo zanima, bi rad spisal kakšen dober review, zlasti v angleškem jeziku, pa mirno pocukaj za rokav vodstvo. Najmanj, kar garantiramo je špil v trajni lasti. Ni slabo!

×