Ekskluzivno:Deadpool [OPIS]

[Clicky]

Vedno sem se spraševal, kako bi bilo, če bi lahko bil oblečen v rdeče pajkice, se praskal po riti, medtem ko masivno pobijam nebodigatrebe v krvavem ognjemetu, obenem pa razmišljal o mehiški hrani in se pogovarjal s svojimi notranjimi glasovi.[PRBREAK][/PRBREAK]

 

Končno se mi je otroška želja uresničila, saj je nekaj časa nazaj na police bila postavljena igra Deadpool, i temelji na stripovskem anti-junaku izpod risarjev in piscev stripovske hiše Marvel, katere oča je Stan Lee.

 

Kot rečeno, v igri se postavimo v bele boksarce s srčki glavnega karakterja, plačanca po imenu Wade Wilson, a kakor ga vsi radi kličemo Deadpool. Deadpool, The merc with the mouth, Regeneratin' Degenerate, The Crimson comedian se je v stripih prvič pojavil leta 1991 v izvodu New mutants #98. Od takrat se je njegov lik tako kot njegova zgodba precej spremenila, glede na pisca, ki je s črnilom ustvarjal življenje plačanca. Najbolj osnoven povzetek bi šel nekako takole. Wade Wilson je bil povsem normalen plačanec, ki je lep dan izvedel, da ima raka. Ker to pač ni nekaj, kar sprejmeš zlahka, se je pridružil kanadskemu (sorry, eh?) programu Weapon X (če se ti zdi znano, jop, skozi isti program je šel stric Logan, ko se je šel adamantijevo manikuro in si nadel ime Rosomah), kjer mu je bilo rečeno, da bo dobil sposobnost zdravljenja, ki bo raka držala na povodcu ter bo tako preživel. Na tej točki je bistvena razlika med pisatelji, tako recimo v Wade Wilsons War izvemo, da je med poskusom prišlo do eksplozije, ki je povsem požgala Wadea (zatorej je večinoma prikazan popolnoma iznakažen, kadar nima na sebi rdečega spandexa), v tem trenutku pa je začelo »zdravilo« delovati in v možganih se mu je postavil mejnik, da je to njegovo primarno, zdravo stanje, tako da vedno, ko se pozdravi, izgleda kot dobro pečen zrezek. Temu je sledila tudi shizofrenija, ki je v stripih prikazana v rumenih in belih okvirčkih, ko se Deadpool pogovarja sam s sabo. Anyhoo, naš plačanec zatem nadaljuje svoje delo in ob tem veselo uporablja svoje regenerativne sposobnosti. To bi za uvod bilo nekako to, pametno pa bi bilo tudi izpostaviti, da zelo rad podira četrti zid, ergo, se zaveda, da je v stripu/igri/risanki ... in tako nameni komentarje bralcem, ostali udeleženci pa ga gledajo kot osel v nova vrata, s kom hudiča se pogovarja. Sicer pa igra nudi hiter povzetek tudi sama, če koga zanima (hint: televizija).

 

Zgodbo je spisal Daniel Way, ki je pisal Deadpoolove stripovske dogodivščine do nedavnega, ko je lovoriko predal sedanjemu piscu, po imenu Brian Posehn (nekateri ga poznate s televizije, recimo serija Just shoot me, ali pa po glasbeni atrakciji Metal by numbers). Igra se začne v Deadpoolovem stanovanju, po katerem se po kratkem uvodu lahko prosto sprehajamo in firbcamo ter odkrivamo stvari, ki jih Wade sproti komentira. Ko se odločimo, da se končno spravimo naprej, nas pred vrati čaka brhko dekletce s paketom, v katerem je scenarij za igro samo. Znajdemo se v kanalizaciji, v kateri sledi tutorial, ki ga seveda obvezno narekuje Deadpool osebno, nato pa se odpravimo naprej, postavimo napihljiv grad brez kakršnegakoli pojasnila zakaj (ja, deluje, v njem lahko »bouncamo« ). Prva naloga nas pošlje na lov za tipičnim bogatunskim nizkotnežem, za katerega pobijemo celotno stavbo, preden ga dosežemo. Med napredovanjem po levelu Deadpool konstantno komentira dogodke, vaše igranje in (ne)sposobnost ter celo postreže s kratko glasbeno točko na pesem Crazy pevke Patsy Cline. Skratka, zlobnega gospoda seveda ulovimo, kar pa vodi v preobrat v zgodbi in vse skupaj zaplete v več kot le generičen lov na glave. Ugotovimo, da naša tarča dela za dobro poznanega zlikovca iz Marvel stripov po imenu Mr. Sinister. Nenadoma je on naša nova tarča, ki jo lovimo čez celotno igro.

 

Igre ni tako lahko oceniti, posebej meni, saj mi je Deadpool najljubši stripovski karakter, ampak če gledamo popolnoma objektivno, bi izgledalo nekako takole. Igra v osnovi temelji na znani formuli. Gre za tretjeosebno platforming streljačino/sekljačino, ki nas nagradi z izboljševanjem orožja (tako bližje kontaktnih krepel kot pokalic) in sposobnosti v zameno za zbrane točke. Ne odkriva tople vode in se drži formule, ki jo redno videvamo v podobnih igrah, recimo najpogosteje jo slišimo primerjano z igralnim načinom jokajočega hudiča Devil may cry, najlažje pa jo primerjamo s še eno Marvel igro, X men origins: Wolverine (ja, teoretično je Deadpool tudi v tej igri, ampak tega ne priznavam, saj še zdaj okrevam po ogabnem prikazu karakterja, ki nima nič skupnega Deadpoolom). Če bi jo jemali čisto s tega vidika, je spodobna igra brez nekih presežkov.

 

 

Ampak. Glavna privlačnost igre same je Deadpoolov otročji humor, konstantno komentiranje, njegove šale, pun-i (inuendo, in your end-o), zabavnost zgodbe s kar nekaj WTF faktorji. Prav tako je bližje igralcem, ki so jim Marvel stripi že znani od prej, saj v igri srečamo kar konkreten nabor znanih (in manj znanih) obrazov, večje vloge pa nam predstavi kratek video, ki na hitro povzame karakter sam. Po tem, ko preigramo zgodbo, lahko postopek ponovimo na težjih težavnostih, ali pa se poizkusimo v izzivih, podobnih tistim iz Batman Arkham Asylum/City.

 

Igra ni za vsakogar in nekdo, ki mu neumen humor ni pri srcu in ne pozna protagonista, ne bo nič zamudil, če je ne preigra. Po drugi strani pa jo ostalim, ki se radi smejimo in so nam stripovske igre blizu, definitivno priporočam. Do danes sem igro preigral že neštetokrat pa še velikokrat jo bom, rekel pa bi, da je največji minus dolžina igre, saj mine kar prehitro, in pa nenaden narast težavnosti v zadnjem delu, saj utegne rahlo najesti živce tudi na nižjih težavnostih stopnjah, hkrati pa bi igra lahko izgledala malo bolje (predvsem teksture). Igra je na voljo na konzolah PS3 in X360, prav tako pa na PC-jih od junija letos.

 

 

 

 

View full article