Ekskluzivno:Batman: Arkham Origins [OPIS]

[Tramte]

Tako. Številke na zadnji shranjeni poziciji mi kažejo, da sem obrnil 24% igre. To je manj kot četrtina preigranega paketa dejavnosti v Arkham Origins. Pa je to dovolj za verodostojno oceno igre? Je, ker sem preigral podolgem in počez že Arkham City in čeprav naj bi bila to nova igra, to v bistvu ni.[PRBREAK][/PRBREAK]

 

 

Po uspešno zgruntani formuli za dobro igro po filmski licenci, so razvijalci Rocksteady prepustili krmilo za tretjo igro bolj kot ne neznanim razvijalcem WB Montreal. Medtem ko naj bi Rocksteady pospešeno pripravljali naslednjegeneracijsko nadaljevanje Batmana, nam novinci prinašajo fiks Šišmiša, ki naj bi nas držal pokonci do takrat.

 

Ime Origins nam da vedeti, da se bo zgodba dogajala pred dogodki iz prvih dveh delov. Štorija gre o tem, da dežurni zlobec Blackmask na nas naščuva 8 morilcev, ki morajo ubiti Batmana v eni noči in za nagrado prejmejo 50.000$. Zadeve se zakomplicirajo, Blackmask v bistvu ni Blackmask, uleti Joker… in to je v bistvu to.

 

Tukaj nastopi problem. Teh 8 morilcev je na začetku lepo predstavljenih in nekako človek misli, da se bo zgodba vrtela okoli njih. Vendar pa temu ni tako. Štorija se namreč lovi od samega začetka in je v samem bistvu narejena zelo odsekano. Pač nekaj časa se ukvarjaš z enim zlobcem, nato z njim zaključiš in ti igra (precej neorgansko) ponudi naslednjega. Veterani Arkham Citya bodo takega pripovedništva že navajeni, vendar pa je tam bil vedno prisoten nekakšen »nadšefe«, tu pa centralnega zlobneža ni skoraj do zadnje četrtine igre. Se pa pripoved jemlje bolj odraslo, se celo dotakne Batmana pod ogrinjalom (ali je on povod za trpljenje drugih) in na splošno so kinematografski kadri malce resnejši. Skoraj do te mere, da bi na zaslonu lahko od sovražnikov ugledali kaplje krvi. Skoraj …

 

Deathstroke je eden od novih negativcev.
Spopad z njim gre predvsem na tempiranost
protiudarcev.

 

Kot v prejšnjih delih nam podobe na zaslon meče Unrealov motorček tretje vrste, ki še vedno zna impresionirati. Zasneženi Gotham City je vizualno impresiven, kjer so na PC-ju vključili še dodatno možnost vklopov bonbončkov iz DirectX 11, kar pomeni da naše stopicljanje po snegu pušča odtise ter da naše ogrinjalo še posebej lepo plapola. Spet težave: vsaka igra ima hrošče, vendar so Arkham igre bile do tega bolj ali manj imune. Ne več. Dogaja se, da sovražniki kar zmrznejo in bolščijo v prazno, kot da bi jim koda zapovedala: "stoj pri miru in mogoče te Batman ne bo videl". Včasih po ravsu trupla obstanejo v zraku in podobne hecnosti. Niso pa hecni resnejši hrošči, ki onemogočijo napredovanje igre. Zgodilo se mi je, da sem vstopil v sobo in potem se mi je ob rešitvi zagonetke zaprl vhod. Moral bi napredovati skozi jašek, vendar je Batman samo visel na njem kot zaliman hrošč in se ni hotel povzpeti vanj ... rešitev je bila naložitev zadnjega shranjenega položaja.

 

Nekaj, v čemer so Arkham igre vedno slovele, torej zvočno podajanje, zopet impresionira. Čeprav Jokerju glasilk ne posoja več Mark Hamill, je njegov nadomestek povsem na nivoju, tako da Jokerjev psihopatski nagovor preko zvočnikov še vedno povzroča srh. Animacije so vrhunske, kar se posebej izkaže v samih obračunih z negativci.

 

Prvo srečanje z Jokerjem je dobro
zastavljeno in v bistvu pokaže, kako
je Joker navezan na Batmana.

 

Kaj reči o samem igranju? Hja, tipično Batmanovsko je. WB Montreal je bil pod silnim pritiskom fanboyev prejšnjih dveh delov, zato zasnove niso pretirano spreminjali. Oziroma je spreminjali sploh.

 

Začnimo pri samem sandbox aspektu. Kot v prejšnjem delu potujemo s pomočjo jadranja z našim ogrinjalom, se pripenjamo na stavbe, med potjo pobiramo Riddlerjeve trofeje (tu se imenujejo Enigmine »extortion data«) ter vsake toliko rešimo kakšen stranski quest. Z obstranskostmi se nisem pretirano ukvarjal, ampak majkemi, da sta dva questa praktično identična kot iz prejšnega dela. Novost, ki v bistvu to ni, je osvobajanje preglednih stolpov, ki nam potem odklene hitro potovalno točko za določen del karte, kamor nas odloži Batwing. Pilotirati ga je možno ne. Tako kot ni na spregled nobenega drugega vozila, čeprav mesto kar kliče po njemu. Roko na srce ta novost samo povzdiguje srčni utrip. Kot prvo nastopi hrošč, ki onemogoča odklenitev enega stolpa. Kot drugo pa je stolpov samo 5 in mesto niti ni dovolj veliko ala Far Cry 3, da bi zadeva sploh imela smisel.

 

Gotham City ali Arkham City?

Samo fajtanje je v osnovi isto kot prej, z dodatkom kakšnega novega, neimpresivnega pripomočka. Je pa igranje težje kot prej, tako da če ste navajeni igranja na normal in ste zmeraj pretepe zaključili brez problemov, se pripravite na izziv (težavnosti sredi igre ni moč spreminjati).

 

Igra nas rada postavi v situacijo z več različnimi vrstami sovragov, kjer je tempiranost udarcev in protiudarcev veliko pomembnejša kot prej. Ko situacijo razrešimo, nas špil oceni z experiencom, glede na to, kako dobro smo se obnesli v ravsu. Ko izkušenjskih pik naberemo dovolj, jih vložimo v eno od treh vej napredovanja: predatorski, pretepaški ter nadgrajevanje orožja. Tu pride malo zmede, saj se orožja nadgrajujejo kar sama in jih mi sami sploh ne moremo, kar postavi pod vprašanje sam point opcije nadgraditve. Ostalo je tipično nadgrajevanje oklepa ter zdravja.

 

Kul je, da lahko nova orožja ter pretepalne veščine sprobamo v BatVotlini, ker imamo samo za ta namen namenjen simulacijski poligon. Tu lahko opravljamo izzive, se merimo na spletnih lestvicah po uspešnosti ali pa sami ustvarimo svoje arenske nastope.

 

Ko se ne tepemo, včasih še malo raziščemo, ker je baje Batman v nočni smeni tudi detektiv. Detektivsko delo nam je znano že iz prejšnjih delov, tu pa so ga malo nadgradili. Zelo kul opcija je, da lahko mesto zločina zavrtimo naprej in nazaj v času, tako da dejansko vidimo, kaj se je pripetilo. Zadeva takrat preklopi v nekakšen virtualen način, kjer moramo včasih iskati skrite dokaze v obliki majhnih rdečih trikotnikov. Zadeva prvič navduši, kasneje pa vsakič manj, saj zna biti iskanje trikotnikov po ekranu rahlo enolično. Hvalabogu igra ne pretirava s tem, tako posebej moreče ni.

 

Detektivski del postreže z vsaj
kakšno novostjo.

 

Igra vsebuje še večigralski aspekt, kjer se poveže do osem igralcev. Trije pripadajo Baneovem taboru, trije Jokerjevemu, dva igralca pa sta Batman in Robin, ki poskušata s pomočjo tiholazništva ukaniti nasprotnika. Čeprav se zadeva sliši navdušujoče, so mi izkušnjo pokvarili hrošči, lag ter splošna nezloščenost tega igralnega vidika. Čuti se, da so večigralski del dodali na hitro za marketingarje, ker, če špil nima multiplayerja, očitno ne sme iz šap razvijalcev.

Batman: Arkham Origins si ime Arkham dobro zasluži. Razvijalci so bili očitno mnenja, da je sama osnovna struktura igre dovolj močna, da je ni potrebno skoraj nič spreminjati. To je na nek način res, saj je spet tu ta Batmanovski užitek sedeti na gargoylu in se igrati slepe miši z nasprotnikom oz. prisostvovati v odličnih spopadih (šefeti so topot bolj zafrknjeni). Vendar pa se čuti, da je razvijalec drug, saj preprosto špil »ne vleče« tako kot prej. Del krivde za to je v tem, da je praktično vse že videno, samo malce predrugačeno. Del pa v tem, da pravzaprav vemo, kaj se bo zgodilo na koncu. Igra lepo poveže vezi z nadaljevanji, ampak osebno bi veliko raje videl igro o tem, kako je Batman sploh prišel do svojega vigilante statusa; torej, da bi se igra vrnila res na same začetke, kar naj bi navsezadnje Origins beseda pomenila.

 

Diehard fani Arkham iger boste špil pograbili kot Bane flaško absinta, ostali pa od igre ne pričakujte novega Asyluma, ampak previdno, včasih malo nerodno evolucijo.

View full article

Urejano Oktober 28, 2013 od Tramte