Jump to content

Tramte

legendary users
  • Content Count

    36
  • Joined

  • Last visited

Community Reputation

0 ne-tč-ne-mš

About Tramte

  • Rank
    drži đojstik z vsemi štirimi!
  • Birthday 08/17/1986

Recent Profile Visitors

The recent visitors block is disabled and is not being shown to other users.

  1. South Park: The Stick of Truth Odkar je bila oznanjena igra po risani seriji South Park, smo njeni oboževalci trpeli, zastrigli z ušesi, še malček trpeli in predvsem čakali. Igra je imela razvijalski tobogan; najprej je pod rušo šel dobro znani založnik THQ. [PRBREAK][/PRBREAK]Potem se je izid igre neprestano prestavljal, kar ni nikoli dober znak za kvaliteten izdelek. A vseeno smo bili vzhičeni. Kako ne bi bili, celotno zgodbo sta napisala in pri sami igri kreativno sodelovala sama ustvarjalca serije, medtem ko je razvoj igre vodil studio Obsidian, znan po visoko kvalitetnih, a hroščatih ar pi đijih. Se je čakanje izplačalo? South Park: The Stick of Truth je posebne sorte žverca. V osnovi se gre za igranje domišljijskih vlog, kjer nastopamo v koži novega četrtošolca v dobro znanem mestecu South Parka, znanega pod imenom The New Kid. A Bog je v podrobnostih. Na začetku ustvarimo svoj karakter, ki ga z izbiro spola, frizure, obraznih pritiklin ter oblek oblikujemo po lastni volji. Izbire je na začetku dovolj, da sprostimo ustvarjalno žilico, kasneje pa v igri odkrijemo še dodatne frizure in kožice, ki jih lahko po mili volji menjamo. Za stvaritev lika je opcij dovolj Ko je stvaritev lika za nami, se takoj začne razpletati štorija. Kot novoprišleka v mestu nas starši naženejo iz hiše v lov za novimi prijatelji. Takoj, ko prevzamemo kontrolo nad našim karakterjem, uvidimo, da so razvijalci zadeli duh South Parka v polno. Grafično in stilsko igra ohranja vizualno kolažast izgled serije, kjer zadeve izgledajo špartansko a vseeno kvalitetno. Premikanje je tretjeosebno, z fiksno kamero z značilno leseno South Park hojo. Kontroliranje našega lika je inovativno in neproblematično, vendar pa je treba reči, da je nadzor z ploščkom boljši in lažji. Ko odracamo iz domače kamre nas dočaka prvi quest, ki nam ga naloži ena najbolj zlobnih sil v vesolju: Eric Cartman. Kot kaže se je dobro znana druščina iz serije znašla v domišljijski igri, kjer domujejo vojščaki, princese, zmaji in troli. Podobnost s serijo Game of Thrones in z igro Skyrim ni zgolj naključna. Cartman je kot kot wizard, kralj ljudi in samo oklicani vladar dežele Kingdom of Kupa Keep (KKK) v neprestani vojni z vilinci. Oboji pa stremijo pridobitvi najmočnejšega artefakta v vesolju, The Stick of Truth. Behold! The almighty Stick! Sledi izbira bojevalnega razreda, kjer nam igra ponudi štiri poklice: warrior, mage, thief ali pa, khm, jew. Vsak ima svoje odlike, warrior je seveda najmočnejši v bitki, mage ima največ urokov ter mane in tudi z jew-om ni pametno češplje zobati. Najbolj zaskrbljujoča stvar je bila ob najavi igre ta: kako bojo ustvarili boj? Kako spraviti humoristično parodijo v igro, ki ni samo neko platformično skakanje za kovančki v RPG z zadovoljivim bojem? Prekaljenemu staremu mačku Obsidianu je (zopet) uspelo. Potezni boj. Poznavalci iger Final Fantasy oz Paper Mario ste že seznanjeni s tem, a tudi novoprišleki, tudi taki, ki se prvič soočajo z RPG žanrom, boste zapopadli sistem dokaj hitro. Ko naletimo na sovraga po raziskovanja mesteca, se boj preseli na ločen zaslon. Naš karakter in kompanjon se nahajata na levi strani, neprijatelj pa na desni. V naši druščini sta lahko največ dva osebka, medtem ko je falotov lahko precej več. Izberemo veščino, ki lahko navaden ali močnejši udarec, čarovnijo (ki porablja mano) ali posebno sposobnost (ki porablja PP oz Pee Pee). Vse te naše napadalne sposobnosti pa so prepojene s straniščnim humorjem. Brc v jajca ter stampedo nasprotnika z fuzbal čelado so še najbolj nedolžne sposobnosti, pravo krohotanje se , ko uporabimo super power priklicanja božanstva kot je Mr. Slave, ki polgotne celotnega nasprotnika v svoj anus ali pa priklic Hankey-a, čarobnega božičnega kakca, ki zmaliči vse pred sabo v kakofonijo epskih proporcij. Ne, SoT ni za tiste z nežnim želodcem in brez dobrega okusa za črno, črni humor. Boj je enostaven, a globok Ko je začetnega uvajalnega dela konec, nas igra spusti iz vajeti, da delamo kar se nam zahoče. Mestece South Parka je predstavljeno z odliko. Že takoj od začetka so dostopne vse bajturine v mestu, ki jih lahko raziščemo do zadnje pike. Ste kdaj želeli brskati po Cartmanovi sobi? Kaj pa obiskati City Wok restavracijo? Kaj pa raziskati policijsko postajo? Vse to vam je na voljo kar je raj za fene serije. Vendar pa se razvijalci niso potrudili samo pri verni preslikavi lokacij iz serije na igralsko platno. Vse te lokacije vsebujejo mini sladkorčke za poznavalce South Parka. Če zavijete v sobo Cartmanove mame, boste v njenem predalu odkrili dildote in podobne perverzije, da ne omenjam kaj najdete, ko odhlačate do lokacije od Mr. Slave-a. Kot se spodobi za RPG, lahko vse nabrane in nakradene dobrine prodate za $, s katerimi nato lahko kupujete dobrine kot so napoji, armorje ter orožja. Vse to lahko nadgrajujete z raznimi dodatki, ki povečajo učinkovitost orožja ali pa jih samo prebarvate. Oprema pa seveda ni klasično srednjeveško fantazijska. Za orožja lahko uporabljate odčepnik za WC, golf palico ali pa ManBearPig šapo medtem ko za orožja na daljavo lahko uporabite košarkaško žogo, razbito steklenico ali pa umazan tampon. Na žalost lahko opremljamo samo svojega heroja Čeprav glavna štorija obstaja, nam nihče ne brani opravljanje stranskih nalog, ki vozijo svojo zgodbo. Okoliški prebivalci nam radi nalagajo različne zadače, ki nikoli niso v stilu »pojdi na drug konec mesta in pobij 5 volkov in mi prinesi njihove kože«. Vse naloge nosijo svoj pečat, vsebujejo dobro dozo smeha in so unikatne. In ta unikatnost, ta zdrava doza smeha je glavni pečat igre Stick of Truth. Že s samim naštevanjem podrobnosti bi lahko razvlekel ta opis v nedogled. Čuti se, da je špil bil narejen premišljeno in z ljubeznijo ter spoštovanjem do duha serije. Igra ga vleče in ti ga vleče vse do konca, nikoli ne zapademo v neprestano ponavljanje enega in istega, nikoli nam ni dolgčas in nikoli ne začnemo igro prejemati preveč resno, ker se tudi sama ne jemlje resno. Pridejo trenutki frustracij, ko je boj težaven in ga komaj zmagamo. Ampak, ko hočemo pasti v običajno obiranje padlih sovragov kot v vseh RPG-jih, nas Cartman opomni: »I'm not dead yet, you can't loot me!« in pademo nazaj v krohotanje. Minusi so res minimalni, kot je manko grafičnih nastavitev (lahko nastavimo le ločljivost) ter prelahka težavnost. Izkušeni mački nastavite težavnost takoj na začetku na Hardcore, drugače izziva boste deležni ne. Prdenje je ena glavnih sestavin igre South Park: The Stick of Truth prinaša svež piš vetra v zvrst RPG ter v zvrst iger na splošno. Opomni nas, da so igre tu, zato da nas zabavajo in ne, da mi zabavamo njih. Skupaj z neposiljenim humorjem ter z zabavno igralnostjo dokažejo, da ni vsaka igra po televizijski licenci drek ampak je lahko tudi drekasto zabavna. GOTY že v marcu? Could be, brah, could be. Če koga zanima še kakšen moj opis: http://gejmaj.com
  2. »Tako slab da je že dober«, je bil glavni sinonim, s katerim se je »oglaševalo« to igro po raznih spletnih forumih ter v opisih priznanih opisovalcev te naše elektronske droge. Ravno ti so podelili dotični igri zelo mešane ocene, mogoče najbolj mešane ocene špila nasploh, ki so segali od opisov katastrofalne igre do nekaj najboljšega po razrezanem kruhu. Tri leta po izvirniku prihaja razširjena edicije igre na PC in s tem v moje mastne šape. Je igra res taka posebnost? [PRBREAK][/PRBREAK] Špil že ob zagonu prikaže, da je naslov za nižjo ceno oz tako imenovani budget title. V osnovi ponuja tri nastavitve: konfiguracijo tipk za nastavitev kontrol, play za igranje ter exit, ki je pač… no izhod. Zaženeš in igraš kajne? Niti ne, treba je najprej izklopiti kakršenkoli priključen kotroler, ker ga igra ne podpira in se v primeru, da je priklopljen, popolnoma zmeša menijem. Načeloma tukaj ni problemov, navsezadnje bi se igre na PC-ju morale primarno igrati z navezo tipkovnice ter miši vendar je tukaj boleče očitno, da je špil prilagojen joypadu tako da je kontrolna shema neugodna. In neugodnost se nadaljuje, ko končno prevzameš kontrolo nad našim junakom, Francis York Morganom (kličite ga York, ker ga tako vsi kličejo). Nerodna animacija, okorno premikanje in grafična podoba dajo občutek igranja naslova izpred desetletja in ne špila iz 2013. Poleg tega so prijazni japončki zadevo predelali za PC precej šlampasto, kjer je na zaslonu celotna slika premaknjena v desno in imamo na levi lep črn rob. Res, igra se v prvih minutah trudi odvrniti od igranja in verjetno ji bo v mnogih primerih prav to uspelo. Je možno, da slabe teksture pripomorejo k vzdušju? Ampak! Če se pregrizemo čez prvi uvodni uvajalni del pridemo do presenetljivo odprtega gameplaya ter v bistvu, zanimive igre. Pozitivne lastnosti? Beri dalje. Začnimo z samo zgodbo. Štorija veli, da je v mirnem mestecu Greenvale zgodil grozljiv umor čedne mladenke in nas, FBI agenta Yorka, pošljejo raziskat zločin. York je poseben tič. Res res poseben. Nasvete kako raziskovati zločin vzema iz šloganja iz kave, verižno kadi cigarete ter lahko v enem trenutku prijazno klepeta ob kosilu in v drugem brez izgube takta opiše, kako je pri prejšnjem raziskanem zločinu iskal morilca, ki je iz žrtvenih lobanj pil rum kolo ter v njo scal. Prav tako ima partnerja Zacha, ki prebiva v njegovi glavi in je namišljen. Ali pač ne? Ne sprašujte ga o tem, ker je osebno. York-ovi monoglogi s partnerjem Zachom so zlata vredni. Kot rečeno York prispe v majhno, zaspano mestece Greenvale , kjer ga pričakajo nič hudega sluteči prebivalci. Tisi, ki boste na tem mestu začeli vleči vzporednice z serijo Twin Peaks se močno zmotili boste ne in kot v seriji, so karakterji v tej igri narejeni z odliko. Imamo tipičnega premožnega mogotca s skrivnostjo. Imamo zapeljivo galeristko. Imamo strogega šerifa. Imamo luštno partnerico kot možen ljubezenski interes. Torej vse za dober žur v tej igri. Sedaj potrebujemo samo še dober gameplay. Ki pa je šibek. Igra sestoji vglavnem iz dveh delov: gta-jevsko prevažanje po mestu do lokacije za napredovanje zgodbe ter strelskega segmenta. Prvo je narejeno precej nikakvo. Samo mesto je presenetljivo veliko in vožnja med dvema točkama zna trajati, kar popestri monolog Yorka z Zachom o filmih iz osemdesetih. Sem omenil, da je York tudi velik filmofil filmov prejšnjega stoletja? No, je. Furamo se lahko do točk za napredovanje zgodbe ali pa se udeležujemo stranskih dejavnosti. Namreč skrbeti moramo tudi za hrano ter da se vsake toliko tudi dobro naspimo, da ne omagamo. Moremo se tudi briti, da nam ne zaraste brada ter vsake toliko preobleči, drugače začnejo okoli glave letati muhe. Poleg tega lahko izpolnjujemo stranskega naloge od prebivalcev, se udeležujemo dirk ter kupujemo orožja. Tu je videti, da so si razvijalci vzeli prevelik zalogaj, ki ga niso uspeli prežvečiti. Kot primer tega: na cesti srečamo med dolgim prevažanjem mogoče tri avte. Fizike preprosto ni in s tem ne mislim slabe fizike, ni je. Zaletimo se v drug avto in se avto takoj popolnoma ustavi, brez kakršnekoli poškodbe. Ampak kljub temu imamo nastavitve za brisalce, smerokaze in avto se drugače obnaša na dežju kot po suhem. Weird rajt? Grd hrošč pokvari drugače sprejemljivo vožnjo po mestu. Čudnost se nadaljuje ko pridemo do strelskih segmentov. To je sestavljeno iz pokanja grdob v Yorkovi domišljiji. Namreč, ko agent prispe do novega raziskovalnega kraja se vhod zapre in potrebno se je prebiti skozi horde teh zlobnežev preden lahko odidemo naprej. Zadeva zna precej najedati, ker nonstop fajtamo eno in isto vrsto zlob, ki niso ne strašljive in ne izzivalne. Pač tam so in mi jih pokamo, da se čimprej prebijemo naprej. Na koncu nas pričaka megazloba, ki se jo poskušamo otresti z quicktime eventi. Ti so še posebej kaznujoči, ker nam ponudijo točno sekundo časa za odziv in ni venomer ista tipka, ki jo moramo ob primeru umrtja, pritisniti. Bedasti quicktime eventi v tej igri ne dopuščajo niti najmanjše napake. Vse skupaj se sliši precej bedno in velikokrat se človek vpraša: »Am I missing something?« Zakaj ima ta igra kulten status? Tako sem po prvih parih urah igranja hotel cel špil poslat v maloro in uninstall je bil naslednji logični korak. Ampak potem sem ga drug dan spet zagnal. In drug dan spet. Zadeva vleče zaradi zgodbe in zaradi posebnih prebivalcev mesteca Greenvale . Ter seveda glavnega karakterja Yorka, ki je eden najbolj markantnih osrednjih junakov sploh. To je včasih dovolj da preboliš vse druge pomankljaje igre. Vendar na žalost igre na PC-ju v sedanji obliki ne morem priporočiti. Zakaj ne? No tu nastopi glavni minus igre. Razumem, če se igra ne jemlje resno in skuša narediti svoj kulten status s tem »da je tako slaba, da je že dobra«. Okej štekam, res. NI pa to izgovor za dobesedno ostuden port na PC sisteme, ki je mislim da, najhujši (vsaj zame) v računalniški zgodovini. Manjko kontrolerja sem že omenil in se ga da preživeti. Je pa tudi celotna slika zamaknjena v desno ter pojavijo se težave z zvokom. Ter tale bug; ko se usedeš v avto se avtomatsko vključi zvok bremzanja, ki se ga nje da izklopuiti! Predstavljajte si, da zvok ko stisneš zavoro v dirkalniškem špilu in da se ti ta zvok v loopu ponavlja 5 minut. Živceparajoče! Glede na to, da zna vožnja kar trajati ter da so vmes zelo zabavni monologi Yorka s partnerjem, ti pa ne slišiš nič, je to zadeva, zaradi katere bi se špil moral prodajati kot beta verzija. Če ste le pripravljeni vseeno probati zadevo, le pogumno. Kdo ve, mogoče pa znate uživati v akcijsko-grozljivi-pustolovsko-fantazijsko-sandbox igri. Počakajte, da razvijalci popravijo hrošče potem pa le urno sprobati to nenavadnico! Če koga znima še kakšen PC opis, lahko odfrči na http://gejmaj.com
  3. »Tako slab da je že dober«, je bil glavni sinonim, s katerim se je »oglaševalo« to igro po raznih spletnih forumih ter v opisih priznanih opisovalcev te naše elektronske droge. Ravno ti so podelili dotični igri zelo mešane ocene, mogoče najbolj mešane ocene špila nasploh, ki so segali od opisov katastrofalne igre do nekaj najboljšega po razrezanem kruhu. Tri leta po izvirniku prihaja razširjena edicije igre na PC in s tem v moje mastne šape. Je igra res taka posebnost? [PRBREAK][/PRBREAK] Špil že ob zagonu prikaže, da je naslov za nižjo ceno oz tako imenovani budget title. V osnovi ponuja tri nastavitve: konfiguracijo tipk za nastavitev kontrol, play za igranje ter exit, ki je pač… no izhod. Zaženeš in igraš kajne? Niti ne, treba je najprej izklopiti kakršenkoli priključen kotroler, ker ga igra ne podpira in se v primeru, da je priklopljen, popolnoma zmeša menijem. Načeloma tukaj ni problemov, navsezadnje bi se igre na PC-ju morale primarno igrati z navezo tipkovnice ter miši vendar je tukaj boleče očitno, da je špil prilagojen joypadu tako da je kontrolna shema neugodna. In neugodnost se nadaljuje, ko končno prevzameš kontrolo nad našim junakom, Francis York Morganom (kličite ga York, ker ga tako vsi kličejo). Nerodna animacija, okorno premikanje in grafična podoba dajo občutek igranja naslova izpred desetletja in ne špila iz 2013. Poleg tega so prijazni japončki zadevo predelali za PC precej šlampasto, kjer je na zaslonu celotna slika premaknjena v desno in imamo na levi lep črn rob. Res, igra se v prvih minutah trudi odvrniti od igranja in verjetno ji bo v mnogih primerih prav to uspelo. Je možno, da slabe teksture pripomorejo k vzdušju? Ampak! Če se pregrizemo čez prvi uvodni uvajalni del pridemo do presenetljivo odprtega gameplaya ter v bistvu, zanimive igre. Pozitivne lastnosti? Beri dalje. Začnimo z samo zgodbo. Štorija veli, da je v mirnem mestecu Greenvale zgodil grozljiv umor čedne mladenke in nas, FBI agenta Yorka, pošljejo raziskat zločin. York je poseben tič. Res res poseben. Nasvete kako raziskovati zločin vzema iz šloganja iz kave, verižno kadi cigarete ter lahko v enem trenutku prijazno klepeta ob kosilu in v drugem brez izgube takta opiše, kako je pri prejšnjem raziskanem zločinu iskal morilca, ki je iz žrtvenih lobanj pil rum kolo ter v njo scal. Prav tako ima partnerja Zacha, ki prebiva v njegovi glavi in je namišljen. Ali pač ne? Ne sprašujte ga o tem, ker je osebno. York-ovi monoglogi s partnerjem Zachom so zlata vredni. Kot rečeno York prispe v majhno, zaspano mestece Greenvale , kjer ga pričakajo nič hudega sluteči prebivalci. Tisi, ki boste na tem mestu začeli vleči vzporednice z serijo Twin Peaks se močno zmotili boste ne in kot v seriji, so karakterji v tej igri narejeni z odliko. Imamo tipičnega premožnega mogotca s skrivnostjo. Imamo zapeljivo galeristko. Imamo strogega šerifa. Imamo luštno partnerico kot možen ljubezenski interes. Torej vse za dober žur v tej igri. Sedaj potrebujemo samo še dober gameplay. Ki pa je šibek. Igra sestoji vglavnem iz dveh delov: gta-jevsko prevažanje po mestu do lokacije za napredovanje zgodbe ter strelskega segmenta. Prvo je narejeno precej nikakvo. Samo mesto je presenetljivo veliko in vožnja med dvema točkama zna trajati, kar popestri monolog Yorka z Zachom o filmih iz osemdesetih. Sem omenil, da je York tudi velik filmofil filmov prejšnjega stoletja? No, je. Furamo se lahko do točk za napredovanje zgodbe ali pa se udeležujemo stranskih dejavnosti. Namreč skrbeti moramo tudi za hrano ter da se vsake toliko tudi dobro naspimo, da ne omagamo. Moremo se tudi briti, da nam ne zaraste brada ter vsake toliko preobleči, drugače začnejo okoli glave letati muhe. Poleg tega lahko izpolnjujemo stranskega naloge od prebivalcev, se udeležujemo dirk ter kupujemo orožja. Tu je videti, da so si razvijalci vzeli prevelik zalogaj, ki ga niso uspeli prežvečiti. Kot primer tega: na cesti srečamo med dolgim prevažanjem mogoče tri avte. Fizike preprosto ni in s tem ne mislim slabe fizike, ni je. Zaletimo se v drug avto in se avto takoj popolnoma ustavi, brez kakršnekoli poškodbe. Ampak kljub temu imamo nastavitve za brisalce, smerokaze in avto se drugače obnaša na dežju kot po suhem. Weird rajt? Grd hrošč pokvari drugače sprejemljivo vožnjo po mestu. Čudnost se nadaljuje ko pridemo do strelskih segmentov. To je sestavljeno iz pokanja grdob v Yorkovi domišljiji. Namreč, ko agent prispe do novega raziskovalnega kraja se vhod zapre in potrebno se je prebiti skozi horde teh zlobnežev preden lahko odidemo naprej. Zadeva zna precej najedati, ker nonstop fajtamo eno in isto vrsto zlob, ki niso ne strašljive in ne izzivalne. Pač tam so in mi jih pokamo, da se čimprej prebijemo naprej. Na koncu nas pričaka megazloba, ki se jo poskušamo otresti z quicktime eventi. Ti so še posebej kaznujoči, ker nam ponudijo točno sekundo časa za odziv in ni venomer ista tipka, ki jo moramo ob primeru umrtja, pritisniti. Bedasti quicktime eventi v tej igri ne dopuščajo niti najmanjše napake. Vse skupaj se sliši precej bedno in velikokrat se človek vpraša: »Am I missing something?« Zakaj ima ta igra kulten status? Tako sem po prvih parih urah igranja hotel cel špil poslat v maloro in uninstall je bil naslednji logični korak. Ampak potem sem ga drug dan spet zagnal. In drug dan spet. Zadeva vleče zaradi zgodbe in zaradi posebnih prebivalcev mesteca Greenvale . Ter seveda glavnega karakterja Yorka, ki je eden najbolj markantnih osrednjih junakov sploh. To je včasih dovolj da preboliš vse druge pomankljaje igre. Vendar na žalost igre na PC-ju v sedanji obliki ne morem priporočiti. Zakaj ne? No tu nastopi glavni minus igre. Razumem, če se igra ne jemlje resno in skuša narediti svoj kulten status s tem »da je tako slaba, da je že dobra«. Okej štekam, res. NI pa to izgovor za dobesedno ostuden port na PC sisteme, ki je mislim da, najhujši (vsaj zame) v računalniški zgodovini. Manjko kontrolerja sem že omenil in se ga da preživeti. Je pa tudi celotna slika zamaknjena v desno ter pojavijo se težave z zvokom. Ter tale bug; ko se usedeš v avto se avtomatsko vključi zvok bremzanja, ki se ga nje da izklopuiti! Predstavljajte si, da zvok ko stisneš zavoro v dirkalniškem špilu in da se ti ta zvok v loopu ponavlja 5 minut. Živceparajoče! Glede na to, da zna vožnja kar trajati ter da so vmes zelo zabavni monologi Yorka s partnerjem, ti pa ne slišiš nič, je to zadeva, zaradi katere bi se špil moral prodajati kot beta verzija. Če ste le pripravljeni vseeno probati zadevo, le pogumno. Kdo ve, mogoče pa znate uživati v akcijsko-grozljivi-pustolovsko-fantazijsko-sandbox igri. Počakajte, da razvijalci popravijo hrošče potem pa le urno sprobati to nenavadnico! Če koga znima še kakšen PC opis, lahko odfrči na http://gejmaj.com View full article
  4. Tramte

    Battlefield 4

    Kul Mam pa pripombo glede na singelplayer.. To da je znano da se špil fokusira na multiplayer in mu lahko potem crappy singelplayer opravičimo: s tem se ne strinjam. Če so ga dal noter in ga oglašujejo potem se ga lahko s vso pravico oceni tko kokr se ocenjuje denimo Dragon Age. Špil se prodaja za 60 evričev in za to ceno se upravičeno pričakuje dobro kampanjo. Drugače loh vn dajo multiplayer verzijo only in ga prodajajo za nižjo ceno (Payday 2) pa bo vse prav
  5. Steam se je razširil na 65 milijonov uporabnikov, kar pomeni da je presegel Xbox Live bazo uporabnikov. http://www.theverge.com/2013/10/30/5045830/steam-65-million-active-accounts-6-million-concurrent-users
  6. To je pa to, ko nimaš šihta pa ti je dolgčas potem se pa v take stvari spuščaš. Grabneš mikrofon, snameš program in greš delat neki takega posebnega Tko da če se me komu da poslušat, tukaj je 45 minut mojega nazalnega glasu (je pa vsaj v slovenščini tko da vam vsaj ni treba pokvekane angleščine poslušat), kjer vam pokažem nedavno izdani Deadly Premonitions za PC. Komentarji, predlogi kot vedno zaželjeni >http://www.youtube.com/watch?v=QZrxBBOHdUY
  7. "Keep that hair short!" Končno, napovednik oz dražilnik za drugo sezono odlične serije The Walking Dead >http://www.youtube.com/watch?v=ilEB4KTTOIo
  8. Ja, Dark Matter so skinili z Steama odkar se je ta kontroverzija začela. Škoda, mogoče bi fani z modi lahko dokončali špil kot se zagre
  9. Dualshock 4 je sedaj že moč kupiti na Amazonu. Uporabno za tiste, ki bi radi predčasno nabavili dodaten kontroler ali pa ga priključili na PC (kjer naj bi topot bil celo uradno podprt). http://www.amazon.com/gp/product/B00BGA9X9W?ie=UTF8&force-full-site=1&ref_=aw_bottom_links
  10. Pač pravilo dveh tednov.. Vsakič ko Microsoft izzda velik popravek za Windowse je najpametneje počakati kaka dva tedna da pokrpajo luknje, ki jih javijo drugi uporabniki.
  11. Tako. Številke na zadnji shranjeni poziciji mi kažejo, da sem obrnil 24% igre. To je manj kot četrtina preigranega paketa dejavnosti v Arkham Origins. Pa je to dovolj za verodostojno oceno igre? Je, ker sem preigral podolgem in počez že Arkham City in čeprav naj bi bila to nova igra, to v bistvu ni.[PRBREAK][/PRBREAK] Po uspešno zgruntani formuli za dobro igro po filmski licenci, so razvijalci Rocksteady prepustili krmilo za tretjo igro bolj kot ne neznanim razvijalcem WB Montreal. Medtem ko naj bi Rocksteady pospešeno pripravljali naslednjegeneracijsko nadaljevanje Batmana, nam novinci prinašajo fiks Šišmiša, ki naj bi nas držal pokonci do takrat. Ime Origins nam da vedeti, da se bo zgodba dogajala pred dogodki iz prvih dveh delov. Štorija gre o tem, da dežurni zlobec Blackmask na nas naščuva 8 morilcev, ki morajo ubiti Batmana v eni noči in za nagrado prejmejo 50.000$. Zadeve se zakomplicirajo, Blackmask v bistvu ni Blackmask, uleti Joker… in to je v bistvu to. Tukaj nastopi problem. Teh 8 morilcev je na začetku lepo predstavljenih in nekako človek misli, da se bo zgodba vrtela okoli njih. Vendar pa temu ni tako. Štorija se namreč lovi od samega začetka in je v samem bistvu narejena zelo odsekano. Pač nekaj časa se ukvarjaš z enim zlobcem, nato z njim zaključiš in ti igra (precej neorgansko) ponudi naslednjega. Veterani Arkham Citya bodo takega pripovedništva že navajeni, vendar pa je tam bil vedno prisoten nekakšen »nadšefe«, tu pa centralnega zlobneža ni skoraj do zadnje četrtine igre. Se pa pripoved jemlje bolj odraslo, se celo dotakne Batmana pod ogrinjalom (ali je on povod za trpljenje drugih) in na splošno so kinematografski kadri malce resnejši. Skoraj do te mere, da bi na zaslonu lahko od sovražnikov ugledali kaplje krvi. Skoraj … Deathstroke je eden od novih negativcev. Spopad z njim gre predvsem na tempiranost protiudarcev. Kot v prejšnjih delih nam podobe na zaslon meče Unrealov motorček tretje vrste, ki še vedno zna impresionirati. Zasneženi Gotham City je vizualno impresiven, kjer so na PC-ju vključili še dodatno možnost vklopov bonbončkov iz DirectX 11, kar pomeni da naše stopicljanje po snegu pušča odtise ter da naše ogrinjalo še posebej lepo plapola. Spet težave: vsaka igra ima hrošče, vendar so Arkham igre bile do tega bolj ali manj imune. Ne več. Dogaja se, da sovražniki kar zmrznejo in bolščijo v prazno, kot da bi jim koda zapovedala: "stoj pri miru in mogoče te Batman ne bo videl". Včasih po ravsu trupla obstanejo v zraku in podobne hecnosti. Niso pa hecni resnejši hrošči, ki onemogočijo napredovanje igre. Zgodilo se mi je, da sem vstopil v sobo in potem se mi je ob rešitvi zagonetke zaprl vhod. Moral bi napredovati skozi jašek, vendar je Batman samo visel na njem kot zaliman hrošč in se ni hotel povzpeti vanj ... rešitev je bila naložitev zadnjega shranjenega položaja. Nekaj, v čemer so Arkham igre vedno slovele, torej zvočno podajanje, zopet impresionira. Čeprav Jokerju glasilk ne posoja več Mark Hamill, je njegov nadomestek povsem na nivoju, tako da Jokerjev psihopatski nagovor preko zvočnikov še vedno povzroča srh. Animacije so vrhunske, kar se posebej izkaže v samih obračunih z negativci. Prvo srečanje z Jokerjem je dobro zastavljeno in v bistvu pokaže, kako je Joker navezan na Batmana. Kaj reči o samem igranju? Hja, tipično Batmanovsko je. WB Montreal je bil pod silnim pritiskom fanboyev prejšnjih dveh delov, zato zasnove niso pretirano spreminjali. Oziroma je spreminjali sploh. Začnimo pri samem sandbox aspektu. Kot v prejšnjem delu potujemo s pomočjo jadranja z našim ogrinjalom, se pripenjamo na stavbe, med potjo pobiramo Riddlerjeve trofeje (tu se imenujejo Enigmine »extortion data«) ter vsake toliko rešimo kakšen stranski quest. Z obstranskostmi se nisem pretirano ukvarjal, ampak majkemi, da sta dva questa praktično identična kot iz prejšnega dela. Novost, ki v bistvu to ni, je osvobajanje preglednih stolpov, ki nam potem odklene hitro potovalno točko za določen del karte, kamor nas odloži Batwing. Pilotirati ga je možno ne. Tako kot ni na spregled nobenega drugega vozila, čeprav mesto kar kliče po njemu. Roko na srce ta novost samo povzdiguje srčni utrip. Kot prvo nastopi hrošč, ki onemogoča odklenitev enega stolpa. Kot drugo pa je stolpov samo 5 in mesto niti ni dovolj veliko ala Far Cry 3, da bi zadeva sploh imela smisel. Gotham City ali Arkham City? Samo fajtanje je v osnovi isto kot prej, z dodatkom kakšnega novega, neimpresivnega pripomočka. Je pa igranje težje kot prej, tako da če ste navajeni igranja na normal in ste zmeraj pretepe zaključili brez problemov, se pripravite na izziv (težavnosti sredi igre ni moč spreminjati). Igra nas rada postavi v situacijo z več različnimi vrstami sovragov, kjer je tempiranost udarcev in protiudarcev veliko pomembnejša kot prej. Ko situacijo razrešimo, nas špil oceni z experiencom, glede na to, kako dobro smo se obnesli v ravsu. Ko izkušenjskih pik naberemo dovolj, jih vložimo v eno od treh vej napredovanja: predatorski, pretepaški ter nadgrajevanje orožja. Tu pride malo zmede, saj se orožja nadgrajujejo kar sama in jih mi sami sploh ne moremo, kar postavi pod vprašanje sam point opcije nadgraditve. Ostalo je tipično nadgrajevanje oklepa ter zdravja. Kul je, da lahko nova orožja ter pretepalne veščine sprobamo v BatVotlini, ker imamo samo za ta namen namenjen simulacijski poligon. Tu lahko opravljamo izzive, se merimo na spletnih lestvicah po uspešnosti ali pa sami ustvarimo svoje arenske nastope. Ko se ne tepemo, včasih še malo raziščemo, ker je baje Batman v nočni smeni tudi detektiv. Detektivsko delo nam je znano že iz prejšnjih delov, tu pa so ga malo nadgradili. Zelo kul opcija je, da lahko mesto zločina zavrtimo naprej in nazaj v času, tako da dejansko vidimo, kaj se je pripetilo. Zadeva takrat preklopi v nekakšen virtualen način, kjer moramo včasih iskati skrite dokaze v obliki majhnih rdečih trikotnikov. Zadeva prvič navduši, kasneje pa vsakič manj, saj zna biti iskanje trikotnikov po ekranu rahlo enolično. Hvalabogu igra ne pretirava s tem, tako posebej moreče ni. Detektivski del postreže z vsaj kakšno novostjo. Igra vsebuje še večigralski aspekt, kjer se poveže do osem igralcev. Trije pripadajo Baneovem taboru, trije Jokerjevemu, dva igralca pa sta Batman in Robin, ki poskušata s pomočjo tiholazništva ukaniti nasprotnika. Čeprav se zadeva sliši navdušujoče, so mi izkušnjo pokvarili hrošči, lag ter splošna nezloščenost tega igralnega vidika. Čuti se, da so večigralski del dodali na hitro za marketingarje, ker, če špil nima multiplayerja, očitno ne sme iz šap razvijalcev. Batman: Arkham Origins si ime Arkham dobro zasluži. Razvijalci so bili očitno mnenja, da je sama osnovna struktura igre dovolj močna, da je ni potrebno skoraj nič spreminjati. To je na nek način res, saj je spet tu ta Batmanovski užitek sedeti na gargoylu in se igrati slepe miši z nasprotnikom oz. prisostvovati v odličnih spopadih (šefeti so topot bolj zafrknjeni). Vendar pa se čuti, da je razvijalec drug, saj preprosto špil »ne vleče« tako kot prej. Del krivde za to je v tem, da je praktično vse že videno, samo malce predrugačeno. Del pa v tem, da pravzaprav vemo, kaj se bo zgodilo na koncu. Igra lepo poveže vezi z nadaljevanji, ampak osebno bi veliko raje videl igro o tem, kako je Batman sploh prišel do svojega vigilante statusa; torej, da bi se igra vrnila res na same začetke, kar naj bi navsezadnje Origins beseda pomenila. Diehard fani Arkham iger boste špil pograbili kot Bane flaško absinta, ostali pa od igre ne pričakujte novega Asyluma, ampak previdno, včasih malo nerodno evolucijo.
  12. Tako. Številke na zadnji shranjeni poziciji mi kažejo, da sem obrnil 24% igre. To je manj kot četrtina preigranega paketa dejavnosti v Arkham Origins. Pa je to dovolj za verodostojno oceno igre? Je, ker sem preigral podolgem in počez že Arkham City in čeprav naj bi bila to nova igra, to v bistvu ni.[PRBREAK][/PRBREAK] Po uspešno zgruntani formuli za dobro igro po filmski licenci, so razvijalci Rocksteady prepustili krmilo za tretjo igro bolj kot ne neznanim razvijalcem WB Montreal. Medtem ko naj bi Rocksteady pospešeno pripravljali naslednjegeneracijsko nadaljevanje Batmana, nam novinci prinašajo fiks Šišmiša, ki naj bi nas držal pokonci do takrat. Ime Origins nam da vedeti, da se bo zgodba dogajala pred dogodki iz prvih dveh delov. Štorija gre o tem, da dežurni zlobec Blackmask na nas naščuva 8 morilcev, ki morajo ubiti Batmana v eni noči in za nagrado prejmejo 50.000$. Zadeve se zakomplicirajo, Blackmask v bistvu ni Blackmask, uleti Joker… in to je v bistvu to. Tukaj nastopi problem. Teh 8 morilcev je na začetku lepo predstavljenih in nekako človek misli, da se bo zgodba vrtela okoli njih. Vendar pa temu ni tako. Štorija se namreč lovi od samega začetka in je v samem bistvu narejena zelo odsekano. Pač nekaj časa se ukvarjaš z enim zlobcem, nato z njim zaključiš in ti igra (precej neorgansko) ponudi naslednjega. Veterani Arkham Citya bodo takega pripovedništva že navajeni, vendar pa je tam bil vedno prisoten nekakšen »nadšefe«, tu pa centralnega zlobneža ni skoraj do zadnje četrtine igre. Se pa pripoved jemlje bolj odraslo, se celo dotakne Batmana pod ogrinjalom (ali je on povod za trpljenje drugih) in na splošno so kinematografski kadri malce resnejši. Skoraj do te mere, da bi na zaslonu lahko od sovražnikov ugledali kaplje krvi. Skoraj … Deathstroke je eden od novih negativcev. Spopad z njim gre predvsem na tempiranost protiudarcev. Kot v prejšnjih delih nam podobe na zaslon meče Unrealov motorček tretje vrste, ki še vedno zna impresionirati. Zasneženi Gotham City je vizualno impresiven, kjer so na PC-ju vključili še dodatno možnost vklopov bonbončkov iz DirectX 11, kar pomeni da naše stopicljanje po snegu pušča odtise ter da naše ogrinjalo še posebej lepo plapola. Spet težave: vsaka igra ima hrošče, vendar so Arkham igre bile do tega bolj ali manj imune. Ne več. Dogaja se, da sovražniki kar zmrznejo in bolščijo v prazno, kot da bi jim koda zapovedala: "stoj pri miru in mogoče te Batman ne bo videl". Včasih po ravsu trupla obstanejo v zraku in podobne hecnosti. Niso pa hecni resnejši hrošči, ki onemogočijo napredovanje igre. Zgodilo se mi je, da sem vstopil v sobo in potem se mi je ob rešitvi zagonetke zaprl vhod. Moral bi napredovati skozi jašek, vendar je Batman samo visel na njem kot zaliman hrošč in se ni hotel povzpeti vanj ... rešitev je bila naložitev zadnjega shranjenega položaja. Nekaj, v čemer so Arkham igre vedno slovele, torej zvočno podajanje, zopet impresionira. Čeprav Jokerju glasilk ne posoja več Mark Hamill, je njegov nadomestek povsem na nivoju, tako da Jokerjev psihopatski nagovor preko zvočnikov še vedno povzroča srh. Animacije so vrhunske, kar se posebej izkaže v samih obračunih z negativci. Prvo srečanje z Jokerjem je dobro zastavljeno in v bistvu pokaže, kako je Joker navezan na Batmana. Kaj reči o samem igranju? Hja, tipično Batmanovsko je. WB Montreal je bil pod silnim pritiskom fanboyev prejšnjih dveh delov, zato zasnove niso pretirano spreminjali. Oziroma je spreminjali sploh. Začnimo pri samem sandbox aspektu. Kot v prejšnjem delu potujemo s pomočjo jadranja z našim ogrinjalom, se pripenjamo na stavbe, med potjo pobiramo Riddlerjeve trofeje (tu se imenujejo Enigmine »extortion data«) ter vsake toliko rešimo kakšen stranski quest. Z obstranskostmi se nisem pretirano ukvarjal, ampak majkemi, da sta dva questa praktično identična kot iz prejšnega dela. Novost, ki v bistvu to ni, je osvobajanje preglednih stolpov, ki nam potem odklene hitro potovalno točko za določen del karte, kamor nas odloži Batwing. Pilotirati ga je možno ne. Tako kot ni na spregled nobenega drugega vozila, čeprav mesto kar kliče po njemu. Roko na srce ta novost samo povzdiguje srčni utrip. Kot prvo nastopi hrošč, ki onemogoča odklenitev enega stolpa. Kot drugo pa je stolpov samo 5 in mesto niti ni dovolj veliko ala Far Cry 3, da bi zadeva sploh imela smisel. Gotham City ali Arkham City? Samo fajtanje je v osnovi isto kot prej, z dodatkom kakšnega novega, neimpresivnega pripomočka. Je pa igranje težje kot prej, tako da če ste navajeni igranja na normal in ste zmeraj pretepe zaključili brez problemov, se pripravite na izziv (težavnosti sredi igre ni moč spreminjati). Igra nas rada postavi v situacijo z več različnimi vrstami sovragov, kjer je tempiranost udarcev in protiudarcev veliko pomembnejša kot prej. Ko situacijo razrešimo, nas špil oceni z experiencom, glede na to, kako dobro smo se obnesli v ravsu. Ko izkušenjskih pik naberemo dovolj, jih vložimo v eno od treh vej napredovanja: predatorski, pretepaški ter nadgrajevanje orožja. Tu pride malo zmede, saj se orožja nadgrajujejo kar sama in jih mi sami sploh ne moremo, kar postavi pod vprašanje sam point opcije nadgraditve. Ostalo je tipično nadgrajevanje oklepa ter zdravja. Kul je, da lahko nova orožja ter pretepalne veščine sprobamo v BatVotlini, ker imamo samo za ta namen namenjen simulacijski poligon. Tu lahko opravljamo izzive, se merimo na spletnih lestvicah po uspešnosti ali pa sami ustvarimo svoje arenske nastope. Ko se ne tepemo, včasih še malo raziščemo, ker je baje Batman v nočni smeni tudi detektiv. Detektivsko delo nam je znano že iz prejšnjih delov, tu pa so ga malo nadgradili. Zelo kul opcija je, da lahko mesto zločina zavrtimo naprej in nazaj v času, tako da dejansko vidimo, kaj se je pripetilo. Zadeva takrat preklopi v nekakšen virtualen način, kjer moramo včasih iskati skrite dokaze v obliki majhnih rdečih trikotnikov. Zadeva prvič navduši, kasneje pa vsakič manj, saj zna biti iskanje trikotnikov po ekranu rahlo enolično. Hvalabogu igra ne pretirava s tem, tako posebej moreče ni. Detektivski del postreže z vsaj kakšno novostjo. Igra vsebuje še večigralski aspekt, kjer se poveže do osem igralcev. Trije pripadajo Baneovem taboru, trije Jokerjevemu, dva igralca pa sta Batman in Robin, ki poskušata s pomočjo tiholazništva ukaniti nasprotnika. Čeprav se zadeva sliši navdušujoče, so mi izkušnjo pokvarili hrošči, lag ter splošna nezloščenost tega igralnega vidika. Čuti se, da so večigralski del dodali na hitro za marketingarje, ker, če špil nima multiplayerja, očitno ne sme iz šap razvijalcev. Batman: Arkham Origins si ime Arkham dobro zasluži. Razvijalci so bili očitno mnenja, da je sama osnovna struktura igre dovolj močna, da je ni potrebno skoraj nič spreminjati. To je na nek način res, saj je spet tu ta Batmanovski užitek sedeti na gargoylu in se igrati slepe miši z nasprotnikom oz. prisostvovati v odličnih spopadih (šefeti so topot bolj zafrknjeni). Vendar pa se čuti, da je razvijalec drug, saj preprosto špil »ne vleče« tako kot prej. Del krivde za to je v tem, da je praktično vse že videno, samo malce predrugačeno. Del pa v tem, da pravzaprav vemo, kaj se bo zgodilo na koncu. Igra lepo poveže vezi z nadaljevanji, ampak osebno bi veliko raje videl igro o tem, kako je Batman sploh prišel do svojega vigilante statusa; torej, da bi se igra vrnila res na same začetke, kar naj bi navsezadnje Origins beseda pomenila. Diehard fani Arkham iger boste špil pograbili kot Bane flaško absinta, ostali pa od igre ne pričakujte novega Asyluma, ampak previdno, včasih malo nerodno evolucijo. View full article
  13. >http://www.youtube.com/watch?v=HIHH_PNwcVE Primerjava med PS4 verzijo ter PS3... Se vidi da je bila igra delana za obe konzole naenkrat saj je razlika samo v malce ostrejših teksturah na PS4 verziji..
  14. Tisti, ki imate prednaročeno konzolo, ljubosumen sem na polno... Dejstvo je, da se next gen 2k14 proti sodobni grafično razlikujeta kot noč in dan.
  15. Malce berem prve vtise (igra je odklenjena v Avstraliji)... Zaenkrat vzpodbudno:
×
×
  • Create New...