Ekskluzivno:Castlevania: Lords of Shadow - Mirror of Fate [OPIS]

[JumpingHero]

Lords of Shadow (Xbox 360, PS3) je bil definitivno eden od najbolj prijetnih presenečenj. Ne le, da je bil nova trilogija v nizu Castlevanij, serije, ki jo igralci obožujemo že vrsto let, bil je tudi poštena igra. Fantje in dečve pri Mercury Steamu so se odrešili spon preteklosti in zapovedi, po katerih je serija bila znana, ni bilo več.[PRBREAK][/PRBREAK]

 

 

 

 

Tako je bila igra povsem linearna in je eksploracijo znižala na minimum. V zameno so glavno vodilo igre postali boj ter zgodba in pri obeh elementih je LoS zasijal v najsvetlejši luči.
Po fantastičnem koncu enke zato dobivamo nadaljevanje (odvrtek) za 3DS. Ta kani povezati enko in dvojko (ta izide pozimi) ter razsvetliti igralce. Tako v igri srečamo Alucarda, Trevorja in Simona, vsi pa so družinsko ali kako drugače povezani z Gabrielom (Draculom) iz prvenca.
A kljub temu, da igra spada k seriji Lords of Shadow, se ta izdelek vrača h koreninam Castlevanij. Nič čudnega, kajti takšni lažji, manjši in zalogajčkasti projekti razvijalcem dovolijo več fleksibilnosti in poguma pri kreaciji. In kreativni so še kar bili.

 

Mirror of Fate je tokrat v 2.5D, torej od strani gledana Metroidvanija, z več poudarka na raziskovanju in majhnim občutkom globine. Trije glavni elementi tvorijo ta povezovalni del trilogije. Tepežkamo se z nasprotniki, rešujemo uganke in zremo v lične sekvence, ki nam odkrivajo zgodbo.

 

Boj je kar simpatičen in tudi zahteven, saj namesto na maso, deluje bolj na možgansko fineso. Tako recimo proti nam ne naletavajo trume nasprotnikov, ki jih koljemo kot insekte. Ne, razvijalci so raje šli na manjše obroke (največje število nasprotnikov na ekranu je 3), toda vsakič je treba premeteno kombinirati, blokirati in se izmikati, če želimo doseči sladki triumf. Jasno, težko se izmaknemo besnemu button mashingu (dva gumba sta napadalna X in Y, dočim sta A in B rezervirana za skok in uporabne predmete, hrbtna gumba pa sta namenjena prevalu in bloku), toda prej ali slej se nam z njim zatakne, ko igra začne premeteno miksati valove.

 

Uganke niso ravno najbolj svetla točka igre. Nekam malo jih je, pa tudi te, ki so, so preproste in ne zahtevajo nekega hudega lomljenja možganskih celic. Žonglirajo z dokaj znanimi prijemi, porini blok tja, pritisni stikalo, najdi ta in ta predmet. Postavljene so sicer na pravo mesto in dobro umirijo ritem in tempo, toda malce več truda pri dotičnih ne bi škodilo.

 

Sekvence so slastne. Odkrivajo nam zgodbo, ki po epskosti ne doseže prvenca (format je enostavno premajhen, da bi lahko tako odvzel sapo, kot jo je recimo konec LoS1), toda kljub temu vsebuje par zanimiv preobratov in dobro nastavi podlago za prihajajoči zaključek trilogije. Animacije ne potekajo v igrinem srčku, marveč zremo luštne cell-shaded stripovske gibljive sličice. Ni ravno ne vem kaj, toda vseeno je pristop simpatičen.

 

Takisto je kul, da ne igramo zgolj z enim likom, marveč so pod našo kontrolo štirje. Gabriel v uvodu, nakar se zvrstijo Trevor, Alucard in Simon, vsak pa ima sebi prirejene sposobnosti.
Igra je simpatična in dobro kombinira vse tri pristope, saj je grad včasih največji nasprotnik, ko je treba premagati kako oviro. Bolj kot namreč napredujemo, boljše sposobnosti odklepamo, te pa nam dajejo možnosti, da prečkamo prepade, ki jih prej nismo mogli ali pa prebijemo zidove, ki so za našega junaka prej bili preveč.
Tudi šefovje je kul in zahteva majhno naprezanje možgančkov in spretnosti, zaključek pa sledi jasno v znani obliki QTE-ja.
Toda reči, da je igra vrhunski materijal, bi vseeno bilo preveč. Je dobra, toda določene napake jo vseeno kvazijo.

 

 

Ob že prej omenjenih šibkih ugankah zmoti manjko opravil v igri, k čemur pripomore tudi kratkost. Igre je konec v nekje 5 urah, po teh petih urah pa ni ravno več opravil, ki bi nas zadržali ob igri. Lahko iščemo še skrivnosti in se pojamo do 100% kompletiranosti, a nam to odklene le 20 sekunden beden in nezadovoljiv ekstra konec. Tudi vnovično preigravanje nima ravno smisla, saj je igra tako kot enica popolnoma linearna in nezanimiva ob drugem skozihodu. Težavnostna krivulja je malce smotano razpotegnjena, tri težavnosti, ki pa so na voljo, pa bore malo vplivajo na igranje in najvišja ne kaznuje igralca dovolj za napake, ki si jih privošči. Včasih si privošči tudi nemarnosti, kot so recimo nejasnosti, kaj je treba storiti, kar botruje nerviranju in zatikanju.

 

V določenih momentih imaš občutek, kot da igraš le zaradi rdeče niti, saj nočeš tavati v temi, ko boš pozimi v svojo konzolo zadegal Castlevania: Lords of Shadow 2. Igri včasih zmanjka sape, toda že naslednja animacija te potegne nazaj v igro. Igra ni enolična, saj so si liki in dogajanje raznoliki. Toda to pripomore bore malo, saj je igre prehitro konec. Tudi konec bi lahko bil boljši, saj ne sledi kalibru celotne igre, kar se tiče zgodbe. Kot da bi jim zmanjkalo časa …
To me boli, ker določene stvari v igri so res dodelane (boj in kombinacije, ki jih odklepaš z EXP, animacije …).

 

Če bi Mirror of Fate še malce popilili, bi to bil sijoči izdelek na nivoju enice. Tako pa je plačal davek prešibkega formata, primankljaja časa in določenih nespretnosti, ki so si jih privoščili avtorji. Tako je 40€, ki ga za MoF zahtevajo, malce preveč. Toda ob kakem padcu se le vrni v svet Castlevanie, ter se s piškoti in sokom na strani le pripravi na zaključni akt, ki pride pozimi.

 

72

View full article