Clicky

Evo še mau za slint kmau ena tale škatlca pr men

nov tech specs PS4 trailer >http://www.youtube.com/watch?v=Q_EC4dBsZRQ

men so iz gameworld rekl d ni za bat, ga dobim novembra

jz še zdj mau skeptičn na to gleam, in doklr mi ne sporočijo s trgovine d so me nategnl upam na najbolše. mam že skor odplačanga in tole bo rage fest še

Pobje k se igrate gusarje na X konzolah, this just in. Dodatna vsebina bo ostala na Sony konzolah http://www.shopto.net/news/44507/Sonyexclusive-ACIV-Black-Flag-DLC-will-never-reach-other-platforms

Iz Ubisoftovih delavnic smo dobili nov del serije Assassin's Creed in tokrat prvič šli časovno nazaj, namesto naprej, kot smo bili do sedaj navajeni. Igramo Edwarda Kenwaya, dedka našega prejšnjega protagonista Connorja iz AC3. Ampak naj vas to ne zavede, saj v igri ne igramo osivelega morilca, ki lovi templjarje s hojico iz bambusa, temveč imamo nadzor nad Edwardom v njegovih najboljših letih. Edward, svetlolasi mladenič valižanskega porekla, nikoli ni bil zadovoljen z minimalno plačo, s katero je komaj preživljal sebe in svojo soprogo. V želji po boljšem življenju za oba se odloči, da bo večji dohodek poiskal z nekajletno pomočjo v mornarici. To staršem njegove soproge ni sprejemljivo, zato ga le-ta zapusti, on pa se spusti v piratske vode, kjer nelegalno dela kopije filmov in iger. Erm ... pardon, kjer pluje po širnem morju, si prilašča tovor nepazljivih ladij in umiva zobe z rumom. Stvari pa se začnejo zapletati, ko v lovu za ogromnim dobičkom v boju ubije člana skrivnega reda Assassinov in vzame njegov plašč, da bi lahko v njegovem imenu prevzel nagrado v zameno za določen predmet. Na tej točki se igra dobro začne. Edward namreč predmet dostavi Templjarjem, kar zelo olajša njihov lov na Assassine (kar seveda po njegovem ni njegov problem, saj mu je pomemben le žvenket kovancev v mošnji) in se s tem nehote tudi sam vključi v boj dveh redov, poleg tega pa kraljeva mornarica pospešeno začne loviti pirate kot potepuške pse. V vsem skupaj ima seveda Edward veliko vlogo, poleg tega pa občasno dobimo tudi vpogled v njegovo preteklost, kako se je izšla situacija z njegovo ženo. Če si želimo oddahniti od glavnih nalog, ki ženejo zgodbo naprej, nam Black Flag nudi več kot pester nabor dodatnega materiala. Iz Assassin's Creed 3 se vrne lov na divje živali, iz katerih lahko naredimo boljšo opremo (več zdravja, več orožja, nabojev) ali preprosto prodamo njihove dele, kot pa se spodobi za obdobje v katerem igramo, se to področje razširi tudi na mokra bojišča. Tako lahko recimo v čolnu s harpuno lovimo morske pse, kar je še posebej atmosferično, če to počnemo v najtemnejši noči, in pa kite (zanimivost: ob napovedi kitolova v Black Flag je paniko zagnala PETA, češ, da ne bi smeli dodajati kitolova kot atrakcijo, čeprav je v tistih časih to bil dobičkonosen posel, ki ni bil tabu tema, temveč precej pogost. Seveda vsi vemo, da je groza, če ubijemo ubogega nedolžnega kita, med tem ko pa lahko pobijemo celotno mesto brez najmanjšega moralnega problema). Morje pa nam prinese več kot samo lov na živalice. Med raziskovanjem z našo ladjo (Jackdaw) redno srečujemo španske in angleške ladje različnih tipov, težavnosti boja in velikosti, katere lahko z daljnogledom preverimo, če se splača napasti, saj tako vidimo kakšen in koliko tovora nosijo ter kako veliko je tveganje v boju. Na podlagi tega ladjo lahko potopimo ali jo zavzamemo in se odločimo, kaj narediti z njo in njeno posadko. Poleg ladij so občasno na obalah postavljene utrdbe, ki jih lahko osvojimo in si tako olajšamo plovbo po bližnjih delih morja, ki so bili prej večje tveganje (rdeča cona, kot jo poznamo iz prejšnjih AC-jev na kopnem). Če pa nam tudi to ni dovolj, se pa lahko spravimo na legendarne ladje, za katere priporočam konkretno nadgradnjo Jackdawa, saj v nasprotnem primeru lahko zelo hitro potonete na obisk k stricu Davey Jonesu. Morje pa nam nudi tudi točke, kjer se s pomočjo »zvona« lahko potopimo na dno in tam odpiramo skrinje. V teh delih nam delo lahko otežita primanjkovanje zraka, proti kateremu so občasno na voljo sodi z zrakom za enkratno uporabo, in pa morski psi, pred katerimi se skrivamo po rastlinju, tako kot na kopnem pred nasprotniki. Če nismo ravno morski tip človeka, lahko dodatne naloge dobimo tudi na kopnem. Iz starejših AC-jev se vrne golobnjak, preko katerega dobimo navodila, kateri osebi moramo prikrajšati življenjsko dobo, lahko pa se lotimo tudi posebnih nalog, s katerimi pomagamo redu Assassinov. Ampak tudi to še ni vse. Če pridno raziskujemo otočke, včasih najdemo truplo, ob katerem leži načrt (tipa x marks the spot), ki nam pokaže lokacijo zakopanega zaklada, ki nam odklene nadgradnjo najmočnejših posodobitev opreme (topovi, harpune ...). Po vseh teh napornih dneh si lahko privoščimo rahel oddih in se tako v taverni napijemo, kar nam zamegli vid, ali pa se lotimo namiznih iger z naključnimi NPC-ji. Seveda pa Assassin's Creed ni Assassin's Creed, če ne bi imel kilaže stvari za zbiranje, od steklenic s pismi, skrinj, delcev Animusa do besedil pesmi, katere potem vaša posadka prepeva na ladji. Razvijalci so očitno ugotovili, kaj je ljudem všeč in kaj ne. Tako v Black Flag ponovno srečamo stvari, ki so jih iz prvih AC-jev opustili. Pred sovragi se ponovno lahko skrivamo na strehah, kjer je občasno kup rastlinja v ogradi, na ulicah so shrambe, v katero se lahko skrijemo in vanjo potegnemo mimoidoče bodoče truplo, ponovno lahko najamemo predstavnice nežnejšega spola, ki zamotijo stražarje ali pa najamemo pirate, ki nam pomagajo v boju. Skrivamo se lahko v vodnjakih ali na klopeh in pa v podrasti in grmičevju, ki je po večini razporejeno ravno prav, da lahko neslišno opravimo nalogo, obvezno pa morajo biti seveda tudi občasni vozovi s senom. Med tekanjem po mestih Edward občasno rad poboža kakšno muco (da ne bo pomote, dobesedno živalsko muco, kot v AC3 namreč lahko pozornost namenimo domačim živalim, ki se sprehajajo okoli). Poleg znanih stvari pa AC4 prinese nekaj novosti. Tokrat recimo ljudje, ki jih vržemo v vodo, ne umrejo takoj in lahko priplavajo na kopno. Dodanih je bilo nekaj novih potez, kot recimo, če zašprintamo v dva stražarja, ki stojita en pred drugim, Edward najprej odstrani prvega in se takoj spravi naprej na drugega v eni, tekoči potezi. Pojavijo se ostrostrelske enote, ki iz visokih točk rade otežijo naše skrivanje in jih je temu primerno pametno najprej odstraniti. Ko smo ravno pri skrivanju, AC4 končno veliko bolj spodbuja skrivanje in neslišno odstranjevanje tarč kot prejšnjih nekaj delov (sicer pri določenih nalogah lahko prinorimo in masivno pobijemo vse kar hodi, ampak izid ni enak v nagradi). Novost je tudi ocenjevanje misij. Ob povzetku po nalogah imamo opcijo ocenjevanja z 1-5 zvezdic, kar sklepam, da Ubisoftu pokaže povprečno, kaj imajo raje igralci. Tokrat je Ubisoft očitno želel zbližati igralce, saj je prvič predstavljen tudi sharing med prijatelji na konzoli. Določene lokacije skrinj in konvojev ladij ob najdbi igra deli z vašimi kolegi, ki si tudi lastijo AC4. Poleg vsega pa je v igri veliko manjših detajlov, ki igro naredijo zanimivejšo. Za primer, recimo, Edward natakne kapuco, ko se skriva, bojuje ali je v neznanem območju, kadar pa je na ladji ali v domačem pristanišču, pa jo sname. Fina se mi tudi zdi poteza Ubisofta, da vaša konzola prepozna, če ste igrali prejšnje Assassin's Creede in vam takoj na začetku zato odklene obleke Altairja, Ezia in Connorja. Vrne se tudi področje serije Assassin's Creed, za katerega pa osebno nisem blazno navdušen. Govorim namreč o delih v sedanjosti. Čeprav je AC3 zelo dokončno zaključil zgodbo Desmonda Milesa, nas Black Flag občasno (in obvezno) postavi v sedanjost, kjer v prvi osebi igramo novega uslužbenca podjetja Abstergo, ki je zakrinkano kot podjetje, ki skrbi za zabavo. Zadolženi smo za raziskovanje spomina Edwarda Kenwaya, ampak kaj hitro se razvije, da ni to naša edina vloga. En izmed uslužbencev nam neizbežno ukazuje, da vdiramo v sisteme podjetja (s pomočjo novih hacking metod, kjer uporabimo nekaj naših sivih celic ali pa v stilu Froggerja) in s tem odkrivamo prej neznane zaplete. V teh delih mi je vsaj všeč, da nepričakovano lahko vidimo nekaj znanih obrazov iz prejšnjih iger. Po podjetju se lahko prosto gibamo in iščemo listke s kodami ter vdremo v katerikoli računalnik želimo. Ponovno nam je na voljo tudi večigralski način, ki se ni prav veliko spremenil, odkar je bil predstavljen v Brotherhood. Na voljo so nam 4 različni načini igranja: - Artifact: V bistvu verzija Capture the (Black?) Flag, kjer se dve ekipi podita po mapi in skušata zavzeti nasprotnikovo zastavo in jo dostaviti v domačo bazo. V tem načinu je skrivanje dokaj nesmiselno in nepotrebno, razen če je ekipa dobro usklajena in obramba ščiti domačo zastavo s pomočjo gibanja kot NPC-ji. - Domination: Cilj igre je zavzemanje in držanje treh točk na mapi. Tu je pametno minimalno očitno gibanje, ki se ne sklada s potezami NPC-jev, saj lahko veliko dosežemo s skrivanjem. - Manhunt: Ena ekipa se skrije (v skrivalnih točkah ali z mešanjem med NPC-ji), druga ekipa pa jo mora poiskati in pobiti. - Wanted: V bistvu Free For All način, kjer vsak posameznik dobi nalogo, da ubije naključnega drugega igralca. V primeru, da ne odstranimo naše tarče, ampak nekoga drugega, nam to samo škodi, saj si tako uničimo krinko. Seveda pa nobena igra ni popolna. Tako ima tudi Black Flag določene, čeprav ne kritične, težave. Pojavljajo se tipični problemi, ki so značilni za open world igre, še posebej Assassin's Creed, kot recimo glitchi ob navigaciji po bolj odročnih predelih, polomljene animacije ob ubojih (recimo cela roka čez glavo, namesto samo rezila, ker je Edward na višji točki kot žrtev ali na drugačnem terenu). Rahlo začnejo najedati naloge, kjer prisluškujemo in moramo ostati v dometu pogovora, kar ni težko, ampak jih je mogoče rahlo preveč. Največji problem za moje pojme pa je odsotnost velikih in pogosto naseljenih mest. Spomnim se iz prvih Creedov, kjer si lahko pretekel celotno mesto po strehah, ne da bi se enkrat dotaknil tal, česar je vedno manj, kar je še posebej očitno v Assassin's Creed 3, saj so mesta redkeje poseljena, stavbe pa so bolj narazen. V Black Flag je edino veliko mesto Havana, najbližje temu pa je Kingston, ki je sicer ogromen, ampak ne zelo poseljen. Ampak v redu, temu niso krivi razvijalci, temveč obdobje, v katerem so posamezne igre, saj ne moremo recimo pričakovati velemest sredi Karibskega otočja v 1700ih. Poleg tega nimam večjih pritožb, opazil sem samo manjše probleme, ki sploh ne vplivajo na gameplay sam, ampak bolj grizejo tiste, ki malo bolj pogledamo okoli. Recimo, ko z ladjo pristanemo v pristanišču, to izvedemo skregano s fiziko bočno. Če imamo vključene podnapise, ker živimo v glasnejšem okolju, opazimo, da ima ogromno besed nepravilno veliko začetnico. Vse skupaj v paketu lahko zaključimo z dodatno vsebino na PS3/PS4 (po pol leta pride tudi na IKS konzole, če se ne motim), kjer dobimo dodatne misije, dodatno obleko in orožje ter dodatno poglavje v katerem igramo Aveline iz Assassin's Creed Liberation za Vito (opomba: če nimate Vite, pa vas tole zanima, AC Liberation HD prihaja na naše domače konzole. Dodelana grafika in dodatna vsebina). Če povzamem: Black Flag je izjemen del v seriji Assassin's Creed. Okolja so čudovita na pogled, vreme ima učinek na našo plovbo, zgodba je zanimiva, gameplay je hkrati dobro poznan in obenem dodelan, stranskih dejavnosti je ogromno, veliko je novosti. Ko na police pride Playstation 4, bom AC4 preigral še na njem, da vidim razlike, ki naj bi v glavnem bile zgolj kozmetične (od gibanja grmičevja, po katerem se kobacamo, večji detajli na morju in okolju ...). Meta Score: http://www.metacritic.com/game/playstation-3/assassins-creed-iv-black-flag Launch trailer: [media]http://www.youtube.com/watch?v=ioaZxNQZCzc Igro je posodil Colby d.o.o., vsem KSi bralcem pa podarjajo tudi kodo pri nakupu igre v njihovi spletni trgovini Igabiba za -4€. Koda se glasi: Ksi View full article

Če je to name letel, po en stran z veselam ker AC vendarle je moja favorite frančiza, po druh stran bi me pa pol do ps4 izzida žrl ko bi mogu ps3 verzijo vrnt, AC-je pa jz preigram do zadne pohojene bilke Bi pa z veselam spisu

jz ga lh konc novembra k bom meu ac4 na ps4 (upam, če me določena trgovina ne zaj*** ker do zdj nimam lih pozitivnih izkušn). če bo kdo že prej, lh dodam kake bojo razlike hah

kk mij pa to ratal spregledat o.O my bad, se opravičavam

najnovejši update za špil bo zdj tudi zadnji.

če mate PS+ je zdj brezplačn.

Evo še jz dodajam neki k ste spregledal. Next gen razlike. >http://www.youtube.com/watch?v=ga2ipDjr6oE

Vedno sem se spraševal, kako bi bilo, če bi lahko bil oblečen v rdeče pajkice, se praskal po riti, medtem ko masivno pobijam nebodigatrebe v krvavem ognjemetu, obenem pa razmišljal o mehiški hrani in se pogovarjal s svojimi notranjimi glasovi.[PRBREAK][/PRBREAK] Končno se mi je otroška želja uresničila, saj je nekaj časa nazaj na police bila postavljena igra Deadpool, i temelji na stripovskem anti-junaku izpod risarjev in piscev stripovske hiše Marvel, katere oča je Stan Lee. Kot rečeno, v igri se postavimo v bele boksarce s srčki glavnega karakterja, plačanca po imenu Wade Wilson, a kakor ga vsi radi kličemo Deadpool. Deadpool, The merc with the mouth, Regeneratin' Degenerate, The Crimson comedian se je v stripih prvič pojavil leta 1991 v izvodu New mutants #98. Od takrat se je njegov lik tako kot njegova zgodba precej spremenila, glede na pisca, ki je s črnilom ustvarjal življenje plačanca. Najbolj osnoven povzetek bi šel nekako takole. Wade Wilson je bil povsem normalen plačanec, ki je lep dan izvedel, da ima raka. Ker to pač ni nekaj, kar sprejmeš zlahka, se je pridružil kanadskemu (sorry, eh?) programu Weapon X (če se ti zdi znano, jop, skozi isti program je šel stric Logan, ko se je šel adamantijevo manikuro in si nadel ime Rosomah), kjer mu je bilo rečeno, da bo dobil sposobnost zdravljenja, ki bo raka držala na povodcu ter bo tako preživel. Na tej točki je bistvena razlika med pisatelji, tako recimo v Wade Wilsons War izvemo, da je med poskusom prišlo do eksplozije, ki je povsem požgala Wadea (zatorej je večinoma prikazan popolnoma iznakažen, kadar nima na sebi rdečega spandexa), v tem trenutku pa je začelo »zdravilo« delovati in v možganih se mu je postavil mejnik, da je to njegovo primarno, zdravo stanje, tako da vedno, ko se pozdravi, izgleda kot dobro pečen zrezek. Temu je sledila tudi shizofrenija, ki je v stripih prikazana v rumenih in belih okvirčkih, ko se Deadpool pogovarja sam s sabo. Anyhoo, naš plačanec zatem nadaljuje svoje delo in ob tem veselo uporablja svoje regenerativne sposobnosti. To bi za uvod bilo nekako to, pametno pa bi bilo tudi izpostaviti, da zelo rad podira četrti zid, ergo, se zaveda, da je v stripu/igri/risanki ... in tako nameni komentarje bralcem, ostali udeleženci pa ga gledajo kot osel v nova vrata, s kom hudiča se pogovarja. Sicer pa igra nudi hiter povzetek tudi sama, če koga zanima (hint: televizija). Zgodbo je spisal Daniel Way, ki je pisal Deadpoolove stripovske dogodivščine do nedavnega, ko je lovoriko predal sedanjemu piscu, po imenu Brian Posehn (nekateri ga poznate s televizije, recimo serija Just shoot me, ali pa po glasbeni atrakciji Metal by numbers). Igra se začne v Deadpoolovem stanovanju, po katerem se po kratkem uvodu lahko prosto sprehajamo in firbcamo ter odkrivamo stvari, ki jih Wade sproti komentira. Ko se odločimo, da se končno spravimo naprej, nas pred vrati čaka brhko dekletce s paketom, v katerem je scenarij za igro samo. Znajdemo se v kanalizaciji, v kateri sledi tutorial, ki ga seveda obvezno narekuje Deadpool osebno, nato pa se odpravimo naprej, postavimo napihljiv grad brez kakršnegakoli pojasnila zakaj (ja, deluje, v njem lahko »bouncamo« ). Prva naloga nas pošlje na lov za tipičnim bogatunskim nizkotnežem, za katerega pobijemo celotno stavbo, preden ga dosežemo. Med napredovanjem po levelu Deadpool konstantno komentira dogodke, vaše igranje in (ne)sposobnost ter celo postreže s kratko glasbeno točko na pesem Crazy pevke Patsy Cline. Skratka, zlobnega gospoda seveda ulovimo, kar pa vodi v preobrat v zgodbi in vse skupaj zaplete v več kot le generičen lov na glave. Ugotovimo, da naša tarča dela za dobro poznanega zlikovca iz Marvel stripov po imenu Mr. Sinister. Nenadoma je on naša nova tarča, ki jo lovimo čez celotno igro. Igre ni tako lahko oceniti, posebej meni, saj mi je Deadpool najljubši stripovski karakter, ampak če gledamo popolnoma objektivno, bi izgledalo nekako takole. Igra v osnovi temelji na znani formuli. Gre za tretjeosebno platforming streljačino/sekljačino, ki nas nagradi z izboljševanjem orožja (tako bližje kontaktnih krepel kot pokalic) in sposobnosti v zameno za zbrane točke. Ne odkriva tople vode in se drži formule, ki jo redno videvamo v podobnih igrah, recimo najpogosteje jo slišimo primerjano z igralnim načinom jokajočega hudiča Devil may cry, najlažje pa jo primerjamo s še eno Marvel igro, X men origins: Wolverine (ja, teoretično je Deadpool tudi v tej igri, ampak tega ne priznavam, saj še zdaj okrevam po ogabnem prikazu karakterja, ki nima nič skupnega Deadpoolom). Če bi jo jemali čisto s tega vidika, je spodobna igra brez nekih presežkov. Ampak. Glavna privlačnost igre same je Deadpoolov otročji humor, konstantno komentiranje, njegove šale, pun-i (inuendo, in your end-o), zabavnost zgodbe s kar nekaj WTF faktorji. Prav tako je bližje igralcem, ki so jim Marvel stripi že znani od prej, saj v igri srečamo kar konkreten nabor znanih (in manj znanih) obrazov, večje vloge pa nam predstavi kratek video, ki na hitro povzame karakter sam. Po tem, ko preigramo zgodbo, lahko postopek ponovimo na težjih težavnostih, ali pa se poizkusimo v izzivih, podobnih tistim iz Batman Arkham Asylum/City. Igra ni za vsakogar in nekdo, ki mu neumen humor ni pri srcu in ne pozna protagonista, ne bo nič zamudil, če je ne preigra. Po drugi strani pa jo ostalim, ki se radi smejimo in so nam stripovske igre blizu, definitivno priporočam. Do danes sem igro preigral že neštetokrat pa še velikokrat jo bom, rekel pa bi, da je največji minus dolžina igre, saj mine kar prehitro, in pa nenaden narast težavnosti v zadnjem delu, saj utegne rahlo najesti živce tudi na nižjih težavnostih stopnjah, hkrati pa bi igra lahko izgledala malo bolje (predvsem teksture). Igra je na voljo na konzolah PS3 in X360, prav tako pa na PC-jih od junija letos. View full article

Men osebno je back pad najslabši aspekt Vite tk da majn ko ga implementirajo, bolj sm zadovoln

Moj review: Na Sonyevih konzolah svoj krvavi pohod nadaljuje bog vojne, Kratos. Ponovno s krvjo barva na playstationu 3, po HD remakih PS2 in PSP naslovov. Čeprav je del najnovejši, gre za prequel, v časovnem zaporedju serije pa na prvem mestu šestih igreh (po zaporedju gredo Ascension, Chains of Olympus, GOW 1, Ghost of sparta, GOW2 in GOW 3). Po oddihu leta 2010, so nam letos vrnili pod nadzor pepelnato kožega špartanca. Kdo je ta gologlavi nasilnež? Za tiste, ki vam Ascension šele vzbuja zanimanje za serijo God of War, ki temelji na grški mitologiji, lahko na kratko povzamem glavno poanto. V seriji igramo grka špartanskega porekla po imenu Kratos, ki je sprejel zaporedje slabih odločitev, katere so mu krepko otežile življenje. Kratos je bil general v špartanski vojski, znan po svoji surovosti in uspešnosti. A kljub brutalnosti je svoj pravi jaz pokazal samo v družbi njegove in žene Lysandre in hčerke Calliope. Ko pa je prišlo do posebej velike bitke proti barbarom, je Kratos podlegel njihovi vodji in v obupu je bogu vojne, Aresu v zameno za njegovo življenje in pogubo barbarskih sovražnikov ponudil svojo zvestobo in služenje njegovemo imenu. Ares je sprejel in Kratos je začel opravljati krvave naloge boga vojne. Ta pa ga je izdal in pripravil do tega, da je v navalu besa in adrenalina med napadom na vasico častilcev boginje Atene ubil svoji najdražji, hči in ženo. V znak tega dogodka je njegovo kožo prekril njun pepel, ki je pobelil Kratosovo kožo zaradi česar je postal znan kot the Ghost of Sparta (Duh Šparte). Ares je to dejanje opravičeval z izgovorom, da je s tem Kratos postal popoln bojevnik, brez pomankljivosti, ki bi ga naredile šibkega. Skozi leta, ki so sledile, so Kratosa neustavljivo preganjale nočne more in spomini na krvavo izgubo pod njegovimi lastnimi rokami. Zato je prekršil zaobljubo Aresu in iskal pomoč pri drugih bogovih ter prisegel maščevanje. Ascension Ker gre za začetke epa o Kratosu, so s tem delom želeli prikazati Kratosa, ko še ni želel umoriti vsakega živega bitja, ki ga je srečal in ga prikazati do neke mere humano, drugače, kot smo ga navajeni. Zgodba nas vrne na začetek Kratosovega služenja bogovom, po tem, ko je prekršil zaobljubo Aresu. Zaradi tega bog vojne nadenj pošlje tri erinije, boginje maščevanja katere se bojijo tako titani kot bogovi in smrtniki, da bi ga spravile nazaj na pot služenja. Zlepa ali zgrda. Bolj ko se zgodba razvija, bolj se Kratosu meša in izgublja stik z realnostjo, saj mu erinije meglijo um s ponudbami, ki bi ga prepričale v ponovno služanje. Ko vsi njihovi poskusi propadejo, vključno s ponudbo, da bi lahko ponovno videl svojo izgubljeno ženo in hči, se odločijo zavihati rokave in ga prisiliti v podrejenost. Po dolgem mučenju v zaporu, mu uspe pobegniti čemur seveda ne uide zaporedje bojev z erinijami. Na njegovi poti pa ni sam, saj mu občasno pomaga in ga nadzoruje Orkos, potomec erinije in boga. Kar se tiče igralnosti same, igra ne ponudi veliko novega. Kot smo navajeni za studijo Sony Santa Monica, ki nam je dalo tudi GOW3, igra zgleda res lepo. Okolja so lepa in obširna z veliko detajli, animacije so tekoče, modeli karakterjev pa natančni in dodelani, brutalne smrti pa še vedno lepo grafično prikazane z odstranjevanji drobovja, polamljanji udov in vsesplošni kopeli krvi, katera se prime tudi na Kratosa kot v GOW3 in Ghost of Sparta. Boj temelji na nadgrajevanju orožij, katere uporabljamo z dokaj osnovnimi kombinacijami gumbov, Ascension pa prinaša nekaj novosti na tem področju. Z močnejšimi sovragi recimo se preden jih pokončamo spopademo v mini bojih, ki temeljijo na gnetenju gumba za napad in izmikanju proti napada, ko je očitno, da bo do njega prišlo. Življensko silo in magijo si povečamo z zbriranjem gorgonskih očk in Pegasovih peres v skrinjah, kar tudi že poznamo. Čeprav je igra precej linearna, se splača sem pa tja namenoma zgrešiti kak ovinek, da odkrijemo kako skrito skrinjo ali kaj podobnega. V igri se kot v prejšnih delih zopet tudi pojavijo objektne uganke, ki nam omogočijo nadaljevanje igre. In pri teh lahko tokrat pohvalim, saj po padu težavnosti le teh pri prejšnih delih, so v Ascension spet bolj domiselni in uganke rahlo pogrejejo kakšno sivo celico sem ter tja. Igra je v vseh pogledih že znana in to zna igralce zmotiti. Ampak pravijo ne popravljaj nečesa kar deluje. Multiplayer Vedno kadar igričarska serija, ki je poznana po single player igralnosti zaide v večigralske vode to vzdigne na kubične metre prahu in internet preplavi množica debat o tem zakaj to ni dobra ideja. Temu so podlegli tako Assassin's creed, Tomb raider, Uncharted in mnogi drugi. Skoraj vedno je zgodba taka da na koncu multiplayer ni ravno grozen, ampak ga noben nebi pogrešil, če ga nebi bilo. Tako je temu tudi pri množičnem pobijanju v Vzdigu Boga vojne. Kot rečeno, prvič imamo možnost večigralskega načina in sicer gre za boje do 8 igralcev na devetih mapah, ki so vzete iz lokacij iz celotne God of War serije. Glavni cilj je prevzem nadzora arene v zameno za nagrade bogov. Karakter, ki ga igramo so prav lepo vstavili v single player, saj ga Kratos sreča med njegovim begom, za tem pa nepojasneno izgine in ga ne vidimo več do konca igre, kar doseže, da tisti, ki radi sledimo zgodbi celo igro študiramo kaj hudiča se je potem zgodilo s tistim neznancem. Ko začnemo z multiplayerjem, svojemu karakterjimo dodelimo kateremu božanstvu bo zvest (Ares, Had, Zevs ali Pozejdon), kar nam dodeli določene posebne lastnosti in sposobnosti, skozi čas pa lahko ustvarimo še tri karakterje in imamo tako lahko enega za vsakega boga. Igralec dobiva točke izkušenj, odklepa nove sposobnosti, oklepe in orožja ter ostalo kar potrebujemo za uničenje ljudi, ki mislijo drugače kot mi, prav tako pa nadgrajuje njegov karakter in mu jača atribute. Poleg osnovnih bojev, imamo na voljo tudi izzive s katerim odklnemo posebna orožja in oklepe. Imamo pet igralnih načinov. -Team favor od the Gods: Dve ekipi do štirih igralcev zbirajo točke, ki dosežejo zmago, točke pa dobivamo s pobijanjem ali z osvajanjem oltarjev, odpiranjem skrinj... - Match of the champions: deathmatch način, zgornjemu, le da ni oltarjev. - Trial of the Gods: dvoosebni kooperativni način v katerem nas napade pet rund sovražnikov + šefovska bitka, vse skupaj pa začini pritisk iztekanja času. [Lahko igramo tudi sami] - Capture the flag: Poseben opis dvomim, da je potreben. Dve ekipi se podita za zastavami in jih nosita v domači štab. - Bout of Honor: PvP način, ki traja 7 rund. Kiksi pepelnatega Grka Najbolj kar me je zmotilo med preigravanjem je verjetno dejstvo, da sem iz prejšnih delov navajen na točke, kjer lahko shranimo napredek in odhitimo naprej odpirati betice. V Ascension tega prvič ni več. To sem opazil šele po nekaj časa, ko se mi je zdelo sumljivo da tako dolgo ni nikjer točk za shranjevanje. Igra namreč prvič uporabi samo opcijo auto save in sama shranjuje napredek, brez možnosti, da to nadziramo mi. Poleg tega zna sitno biti kazanje pravilne poti, saj pri pomembnih odsekih kamera preleti objekt, ki nam bo omogočil napredovanje in včasih skoraj preveč očitno namigne kako bomo to dosegli. Sicer ni nek blazen kaos, ampak bom nekaj vseeno naštel kot minus. V vseh delih do sedaj, vključno s PSP verzijami, smo imeli v igrah na eni točki v igri mini game, kjer si je Kratos lahko vzel poljubno število brhkih predstavnic nasprotnega spola, med njihovim občevanjem pa je kamera zašla vstran in mi smo dogodek vodili s QTEji (quick time events), se pravi pritiskali pokazane gumbe kar nam je prineslo prijeten kupček rdečih orbov za nadgrajevanje. V Ascension pa tega mini gamea ni, kar ni moteče, da pa rahel občutek prekinitve tradicije, ki smo jo igralci poznali tekom celotne serije. Igra je kratka in v zgodbo ne vključi prav pomembnega dela, tako, da je pri igralcih pustila dokaj slaba mnenja, saj je zaradi tega izpadla kot nepotrebno molzenje uspešne frančize. Če bi bila igra na Viti bi bil končni izzid drugačen, saj bi prenosna konzolica potrebovala kaj takega, še posebej, če bi prišla izpod rok Ready at dawn (Daxter, Chains of Olympus, Ghost of Sparta), ki so znani po tem, da grafično posežejo po mejah, njihove igre pa so uspešne in zabavne. Kljub vsemu, tudi ta del ni slab in kot človek, ki je preigral do sedaj vse God of War igre (vključno z Betrayal za telefone) lahko mirne volje rečem, da sem brez problema prišel do konca in za tem še užival v večigralskem načinu. TALE EDIT JE NAMENJEN PRVEMU, KI GA NAJDE, ČE GA VIDIŠ IN SI PRVI, KI SE OGLASI BESSI-ju NA ZS DOBIŠ IGRO: God of War Ascension [PS3] Nagradna igra je zaključena!!!

Članek je viden na povezavi http://www.konzole-slovenija.com/forum/content.php/334-PSN-plus

Popravljeno. Mislim to kar si rekel, ja. Upam d je zdj bolj razumljivo spisan.

Kaj za vraga je PS+ ? Gre za storitev, ki igralcu dodeli določene prednosti pri nakupu in igranju iger, seveda v zameno za naročnino. Glavni plusi PS+ so popusti na igrah in dodatkih preko PSN spletne trgovine, ampak največja prednost pa so zastonjske igre. Do teh lahko pridemo na dva načina. Prvi je instant game collection, ki uporabniku instantno dovoli brezplačno prilastitev lepega števila digitalnih kopij iger, katere na seznam dodajajo kar mesečno. Drugi pa je opcija »preizkušanja« iger. To deluje tako, da naslove, ki so na spletni trgovini lahko kot uporabnik PS+ zdownloadamo na isti način kot, če bi za igro plačali, in jih lahko preigravamo 60 minut. Torej, tako nekako, kot če bi sami imeli izbiro demo katere igre želimo, s tem da odklenjeni Trophyji ostanejo naši, shranjene datoteke pa so uporabne, če se odločimo kupiti kasneje celotno igro. Poleg tega PS+ omogoča avtomatičen prenos posodobitev iger in programske opreme, dodeljen pa nam je tudi prostor na spletu, kamor lahko backupamo naše shranjene datoteke, v velikosti do 1024mb. Ampak tudi to še ni vse. Uporabnikom PS+ je včasih na voljo dostop do določenih demo iger, ki jih navadni uporabniki dobijo kasneje ali pa celo pristop do beta preizkušanj. Če ste lastnik več Sony konzol, se vaša PS+ naročnina upošteva na vseh. Tako lahko izkoriščamo popuste in brezplačne igre na PS3, Viti in na težko pričakovanjem PS4 z enim samim računom (ko že ravno omenjam PS4, potrjeno je, da bo ob izidu četrte igralne postaje za PS+ naročnike na voljo brezplačna kopija igre Drive club). Naročnina znaša 14,99€ za 90 dni ali 49,99€ za celo leto. Ni vse zlato kar je plus. Seveda kot vse stvari, tudi PS+ ni čisto nedolžen in ima tudi sem ter tja kakšen kiks. Med morda najbolj motečimi je dejstvo, da igro, ki smo jo dobili brezplačno kot ponudbo PS+ lahko uporabljamo samo, če imamo aktivno naročnino. To pomeni, da če bi si radi naredili zajeten kupček brezplačnih iger med najcenejšo naročnino in jih nato preigravali po mili volji, ne bo šlo. Namreč po izteku naročnine se brezplačne igre deaktivirajo in jih lahko ponovno uporabimo šele po obnovitvi PS+ naročnine. Trial iste igre lahko zdownloadamo samo enkrat, kar pomeni, da če po nesreči izbrišemo igro, ki je bila uporabljena kot trial, je ne moremo ponovno zdownloadati kot trial, temveč je na voljo le za nakup. Izmed manj motečih, ampak skoraj smešnih kiksov so nekateri popusti, ki nam ceno zbijejo za celih nekaj centov recimo. Ampak kar bo še najbolj bolelo morda v bodoče je dejstvo, da bo PS+ naročnina obvezna za igranje večigralskih načinov na konzoli Playstation 4. To ne bo držalo samo za igre, ki bodo v naprej določene kot free to play, recimo DC universe online. Dejstvo je, da za ceno naročnine dobite ogromno, še posebej če izkoristite res največ kar lahko. Kot gamer, ki mu gre poplava DLC dodatkov, ki bi morali biti že v osnovni igri, doplačevanje za vsak k*****, razni season passi in online passi krepko na živce, moram reči, da PS+ se splača imeti.

Men osebno je Brotherhood najslabši vnos v serijo

Članek je viden na povezavi http://www.konzole-slovenija.com/forum/content.php/329-Tatinski-review

Sly Cooper: Thieves in time (VITA) Februarja se je v naše roke vrnil tatinski rakun Sly in njegova kompanija. Igra Thieves in time je frančizo vrnila na police po letu 2005, ko je izšla njena najkasnejša predhodnica, Honor among thieves, frančiza pa se je prvič pojavila leta 2002, v istem obdobju kot njeni Sonyjevi licenčni tekmici Jak and Daxter ter Ratchet & Clank. Za razliko od njenih prednikov, to igro ni razvilo podjetje Sucker punch, temveč Sanzaru games, kar pa ni očitno, saj je igra na občutek praktično ista kot prejšjni deli. Takoj na začetku igra dobro predstavi kratko zgodovino glavnih karakterjev, kar olajša zadevo igralcem, za katere je Thieves in time prva izkušnja s Slyem. Naslov očitno in direktno nakaže na glavni princip igre, kar je seveda potovanje skozi čas, s katerim imamo opravka precej kmalu po začetku igre. Glavni vzrok za skakanje po času je Slyeva enciklopedija njegovih prednikov, Thievius Raccoonus, iz katere začenja izginjati besedilo. Potovanje po času v lovu za odgovori nas popelje po petih obdobjih, od stare Japonske, prazgodovine, Divjega zahoda in podobno. V teh poglavjih Sly spozna svojega prednika s katerim skušata rešiti Slyevo zgodovino. Vseh pet obdobij nam ponudi odprto območje, po katerem se premikamo prosto, iščemo zaklade, skrite bonuse, ropamo nasprotnike, kar nam omogoča nakup dodatnih sposobnosti in seveda opravljamo naloge, ki nam omogočajo nadaljevanje po zgodbi. Preigravanje zgodbe same vzame približno 16 ur, a dodatno raziskovanje in lov za dodatki vzame še veliko več kot to, sploh če želimo doseči 100% Sly pa ni edini karakter, v čigave čevlje stopimo. V osnovi nam vsako obdobje ponudi nadzor nad Slyem, želvo Bentleyem in povodnim konjem Murrayem, poleg teh treh pa dobimo še vsakič enega Slyevega prednika s posebnimi lastnostmi. Med njimi lahko menjamo po želji z uporabo brloga, ki služi kot osnovni prostor v katerem lahko pregledamo naš napredek, kupujemo dodatne sposobnosti karakterjev, ponovno preigramo že igrana poglavja ali igramo mini igre. Igranje drugih karakterjev nam omogoči dostop do točk, ki jih s Slyem ne dosežemo, vsak se igra drugače, prav tako pa imajo še svoje dodatne misije. Med misijami, ki temeljijo na drugih morda najbolj izstopajo Bentleyeve, saj so najbolj izvirne in drugačne, s pogledom top down ali sidescroller, med njimi pa hackamo po varnostnih sistemih. Thieves in time je na voljo za konzoli PS3 in PS Vita, nakup PS3 verzije pa omogoča Cross buy, kar pomeni, s PS3 verzijo dobimo kodo za brezplačno digitalno kopijo Vita verzije. Poleg Cross buy, imamo možnost tudi Cross save, kar pomeni, da save datoteke lahko delimo med verzijama, in lahko nadaljujemo na isti točki na katerikoli izmed konzol. Kar se kontrol tiče, se obe verziji igrata zelo podobno, seveda z nekaj izjem, ko nam Vitin back touch panel in touch screen omogočata dodatne načine igranja. Tudi grafično sta si zelo podobni, s tem da Vita verzija izgleda (ne zelo) slabše, kar ni čisto logično, saj moč Vite same omogoča bližji približek PS3 verzije, še posebej ker grafika temelji na tehniki Cell shading. Igra sama po sebi nudi veliko. Polna je humorja in se nekajkrat pokloni pustolovskim klasikam kot je recimo Indiana Jones s komentarjem “Snakes, why did it have to be snakes?”. Zgodba je dovolj zanimiva, da nas zanima konec ni pa nek presežek literarne umetnosti. Špil na Viti pa trpi na nekaterih področjih, kot recimo ob bližjih posnetkih so texture opazneje manj kvalitetne kot na verziji starejšega očka, nalagalni časi znajo biti predolgi, kamera se rada zatakne ob strukture ko je najmanj treba. Z grafičnega stališča je rahlo razočaranje še pikseliziranost med risankastimi filmčki, prav tako pa ob le teh ni podnapisov, kadar so videi z ingame grafiko pa so, kar zna najedat igralcem, ki igrajo recimo na vlaku ipd, kjer ne moreš imeti zvoka brez slušalk načeloma. Osebno pa bi rekel, da igra najbolj trpi na področju tepežkanja, saj je combat mehanika res omejena in temelji na gnetenju samega gumba z redko potrebo po močnejših napadih. Po drugi strani, pa so morda developerji s tem želeli doseči, da se bolj potrudimo igrati skrivalnice, kakor je igra itak prvotno namenjena. Poleg tega bi pa rahlo pograjal še enega šefa, ki je bil najedajoče zatežen, ampak bolj zarad načina, kako ga moramo premagati, ne zaradi težavnosti same. Če vse skupaj štejemo, je igra dobra in bo navdušila stare znance kot tudi nove igralce, sama po sebi pa ponuja dovolj iniciative za ponovno preigravanje. Za tiste, ki prvič slišijo za serijo in jih zanima še starejše, pa je na voljo Sly Cooper trilogy HD remake, bojda pa prihaja tudi na Vito v bližnji prihodnosti.