Ekskluzivno:[PS3] Resistance 3 opis

JumpingHero · September 17, 2011

Če bi Resistance 3 dobil nekje blizu launcha, bi verjetno tole bil zame 80+ material, takole pa niti blizu. Namreč preveč je luknjičast, že viden in očitno narejen na silo. Zgodba se ne zaključi, namreč deluje bolj kot spin-off, a vendarle ga določeni elementi rešijo, da ga ne zažgem na grmadi.[PRBREAK][/PRBREAK]
Toliko huje zanj, saj sta mi R1 in R2 res prirasla k srcu. Užival sem, ko sem na začetku prvega dela po Londonu pucal Chimere, igral lokalni coop ter nažigal tekoči multiplayer še mesece po launchu. Ko sem v dvojki igral coop v naključnih misijah z naključnim folkom, ter se kaotično pomeril 32 na 32. Ko sem z klanom igral Capture the flag in probal izdržati nalet veliko boljšega nasprotnika pri izzidu 1:0 za nas. V R3 tega očitno ne bom videl. Danes je namreč dan, ko sem dobil platinasto trofejo in to je dan, ko gre ta še dokaj solidni zmazek zadnjič v mojo konzolo.

Brawler. Mini-Boss. Prvič je še zanimiv, čeprav nenavdahnjen, drugič tečen, tretjič vsiljen.

Špil se zgodbovno začne takoj za dvojko. Joseph Capelli headshota Nathana Halea, ter tako postane neke vrste izobčenec med ljudmi. Kljub temu se poroči, dobi otroka in živi v tajnosti z ostalimi preživelimi, čeprav vse izgleda dokaj črno in vprašanje časa je, kdaj bodo ljudje padli. Povrh so Chimere odprle »wormhole« s katerim zamrzujejo planet, ter si tako ustvarjajo potrebne življenjske pogoje, ljudem pa zagotavljajo, da jim trda prede. Nakar še en znan obraz iz dvojke, Fyodor Malikov pride in reče našemu Jožefu: »Ej stari, raznest mormo tist stolp, ka je un wormhole odprl, drgač nas bojo fental!«. Prav, ne? Pa pojdimo.

Takole zgleda R3. Spodaj desno je energija, ki se ne obnavlja avtomatsko, marveč je treba iskati med-packe.

In začne se res dokaj eksplozivno. Spopadi so dinamični, orožja pa res kul. Predstavi se nam sistem nadgrajevanja orožij, ki je nadvse posrečen in zelo svetla točka igre. Kot je za Insomniac značilno, so orožja res odlična. Tako dobimo shotgun, kateri z nadgradnjo dobi eksplozivne metke, cryogun, ki zamrzne nasprotnika, ter ti ga prepusti, da se nad njim ižživljaš kakor želiš, mutator, ki povzroči da začno bruhati, ali pa se spremenijo v kislinsko bombo (tako himere, kot ljudje), hammer, ki je dokaj neuporaben, ter povratniki Auger, Carbine in Bullseye. Spopadi so res kul, vsaj prve 2,3 ure (kar je polovica igre). Nato pa se začne muka.

Špil namreč začne čarati nekatere od najboljih nenavdihnjenih scen, ki sem jih kdaj videl v streljankah. Ne me razumeti napak. Streljanje je uživantsko, ampak vse to, kar sem videl tu, je že videno. V temačnih jamah začnemo iskati duhovnika in ko ga najdemo, mu sledimo (Half Life 2 anyone?). Nasploh je ta del igre popolnoma prerazvlečen in najedajoč, s prevelikim številom odurnih žužkov, s katerimi imaš filing, da so tam samo zato, ker se jim ustvarjalcem boljšega pač ni dalo izmisliti. Nato greš v New York čez zapor, kjer se pomeriš s poblaznelimi ljudmi, kar je še ok, nato pa se odpraviš na Chimersko ladjo zaključiti špil, kjer špil totalno podleže reciklaži enojke, saj se res skoraj vse zdi copy/paste. Nato pride do konca, ki je nezadovoljujoč, kratek in nasploh beden in po petih urah obsediš in si rečeš: »A? A to je to?«
Pa rečeš, ma ok. Grem igrat multiplayer. In si spet razočaran. Ta je namreč klasičen, pa še deluje ne tekoče, kot je treba. Ko umreš, te špil res po kmečko odreže, da sploh ne veš kaj se je zgodilo. Ko pride do malce hujšega spopada, nam zagnjavi slavni framerate drop in nasploh je vse neokusno. CTF od vsega hudega nisem niti poizkusil, čeprav sem nanj res mahnjen.

Strinjam se z navedbami, da na višji težavnosti kot igraš, boljši je. A kaj mi to pomeni, če ne srečam niti enega poštenega šefa, marveč mi špil reciklira iste majhne šefkote, ki jih razturiš na začetku, sredini in koncu. Niti enega spopada s Goliathem, ki ga srečamo večkrat čez špil, da bi res preizkusil sposbnosti igralca in res dokazal dobro zastavljene težavnostne stopnje. Kot da ustvarjalcem manjka domišlije.

Torej zaključna sodba je taka. Resistance 3 ni slab shooter, le povsem povprečen, kar pa za to serijo vsekakor ni dovolj. Nasmeh ti pritegnejo lepote, kakršne se ne bi sramoval tudi kak drug špil. Nadgrajevanje orožja, dinamičen začetek, par zanimivih spopadov. A že v naslednjem trenutku nasmeh splahne, saj začnemo gledati sitnosti kot so pretirana reciklaža, že omenjen manko šefov, par vsiljenih delov igre, ki so tam prav na silo dani, da razvlečejo že tako kratek špil, ki je že za današnje čase kriminal (ne dal bog, da ga igraš na casual, 4 ure je optimistična napoved). Dejansko bi pomislil, da je tole expansion pack in sramota je, da si za tole Insomniac drzne zahtevati 60€.

Tako ostane upanje, da si bodo za Resistance 4 vzeli več časa. Za Vito prihaja Burning Skies, narejen s strani pol retardiranega Nihilistica, ki ni sposoben narediti niti en špil, od katerega ne bi bruhal. Škoda bi bilo, da od nadpovprečne serije rata zmazek, proti kateremu je velik korak naredil prav Resistance 3.

70

View full article

Urejano September 18, 2011 od Jumping Hero