Ekskluzivno:[PS3] Uncharted 3: Drake's Deception opis

JumpingHero · November 6, 2011

Drake`s Deception se dogaja dve leti po dogodivščinah v dvojki in zopet se karizmatični Nathan najde v težavah že na samem začetku. V barskem pretepu jih fašejo vsi pomalem, nakar se serija prvič po 4 letih odloči, da nam ga malce bolj predstavi. Pokaže nam njegovo preteklost, začetek sodelovanja s Sullyem in predzgodbo tega, kar se bo dogajalo v naslednjih 8 urah. Ključnega pomena v zgodbi je tokrat Francis Drakeov prstan, katerega Nate nosi že od enice okoli vratu. Le-ta je pomemben faktor v puzli, ki pokaže, kje je nekaj, kar je bilo očesu skrito davno tega.
[PRBREAK][/PRBREAK]

Začnemo v Londonu, nakar obiščemo Francijo, Sirijo in drugo polovico preždimo v Yemnu (ki se deli še na kaj, recimo na pokopališče ladij, puščavo). Prav vsaka lokacija od teh pa je videzno zares ubijalska. Viste, arhitektura, prav vse je dodelano v potankosti. Ja, Uncharted 3 je najlepša igra za Playstation 3. To brez dvoma lahko rečem in samo še Final Fantasy versus XIII je tisti, ki ga lahko sname od tam. Da ne govorimo o sinkronizaciji ustnic, podrobnosti obrazov ... To je igra, pri kateri iščeš čeljust pod mizo in brez sramu bi se lahko dičila tudi na najmodernejših računalnikih.

A sama grafika ni končni produkt. Je le orodje, da nam dostavi ene najbolj prepričljivih oseb, kar sem jih kdaj videl v igrah. Ples čustev, heca, govora ... Skoraj bi rekel resnične osebe. Pa niso, so izmišljene osebe. Ampak noben ne bi imel nič proti, ker so zares deci in babe na mestu. Nate je zafrkant, Sully šminker, Elena orenk ženska, brez pretiravanja pri oblinah. Ma, vzamem jo takoj.

Že v Uncharted 2 je napredek bil očiten, Uncharted 3 ti daje vedeti, da v naslednji generaciji manj spoznani z igrami ne bodo ravno mogli več z lahkoto ločiti virtualne od resničnih oseb. Še posebej, če bo en predstavnik Uncharted 4.

A vse to je le en od segmentov, na katere U3 pošteno stavi. Naslednji je igranje. Gibanje je poznano od prej. Dokaj gibčni Nate se lahko skriva v zaklonu, strelja preko ramena, pleza, plava, vse česar smo ga navadili vprejšnjih delih. A gibe, ki jih ima na repertoarju, uporablja v zares neverjetnem vrtincu dogodkov. Pod nogami se mu rušijo tla, fant izleti iz avijona, ladja mu se postavi na bok, nakar mu pod nogami pokajo stekla. Uncharted 3 ti res le redko pusti dihati. Pohvaliti gre tempo, saj veš, da ko se dogaja, se dogaja. Le redko boš vsaj za 5 sekund prišel do sape. Zdaj se vse ruši, komaj se akrobatsko rešuješ, priletiš čez vrata, nakar te za njimi že čakajo nasprotniki, ki ti pošiljajo svinec. Umakneš jih, ne narediš dveh korakov, že se vse zopet začne podirati. A vsakemu takemu delu sledi kakšen pošten filmski del ali pa igra malce ustavi dogajanje ter ti postreže s poštenim razgledom, da se ja ustaviš in si rečeš, "ej, to je to". Le redko se Drake vede tečno, recimo, da se postavi za napačen zid, se opoteka in pade v prepad. Zna se zgoditi, a Tomb Raider to ni. Streljanje je gladko, natančno, brez frustracij, dokler so težavnosti (Very Easy, Easy, Normal, Hard, Crushing) krasno razporejene in prav vsaka te sili, da v boju iščeš nove rešitve. Pohvale vredni so tudi neobičajni trofeji, ki te v primeru, da si jih želiš vse, silijo, da poizkusiš vse, kar ti je igra pripravljena dati.

Pohvaliti pa gre tudi uganke. Teh je tokrat več kot v dvojki in samega streljanja je manj kot v prejšnjih delih, tako da se vse skupaj zdi nekam lepše uravnoteženo. A ni le število tisto, ki šteje, marveč so zares vrhunske. Par jih je prav luštnih in ko jih končaš, si prav obdan z zadovoljstvom. Takega filinga ne premore vsak špil. Kot že prej omenjeno, igra traja okoli 8 ur in je razporejena v 22 poglavij (lahko tudi več, če si zainteresiran v skrivnosti). Par jih je malce nepotrebnih oz. razpotegnjenih, a velika večina igre je tako zdrava, da tisto niti malce ne more pokvariti okusa.

Sedaj boš, tisti, ki to bereš, rekel, tako hvališ, potem zagotovo ocena 95, ane? No, ne ravno. Problem ji predstavlja morda ravno tisti del, ki ji največ da. Eksplozivnost in pretiravanje. Par delov je pretiranih celo za igro, saj je Nate dostikrat že skoraj mrtev, nakar ga čudežno reši to in tisto. Določene scene so že prevečkrat videne v enici in dvojki, tako da še preden prideš do nje, veš, kaj se mu bo sedaj zgodilo. In nasploh je nekam vse podobno, če gledamo vrstni red dogajanja. Uvod, predstavitev negativca, iskanje sledi, Nate vse naredi, negativci poberejo sadove njegovega uspeha, nakar pot na zadnjo lokacijo, kjer je nato zaključni showdown. Saj ne, da me moti, a dejansko je pot nekako rutinska. Prav tako, ko se ruši vse pod teboj, veš, da na vse, kar bo stopil, ne bo ravno trda podlaga. Včasih se želiš rešiti iz določenega dela čim prej, fantu pa se podre na vsakem koraku tisoč in ena stvar, tako da si ob koncu malce že izmučen. Del, ki se nahaja nekje med 70-80% špila, je nekam utrujen (pokopališče ladij in crash site v puščavi sta malce predolga), čeprav špil hitro prestavi v višjo hitrost in zaključi eksplozivno. Za konec pa nam ne dostavi nekaterih odgovorov na vprašanja, čeprav nas zanimajo. Prav tako protagonisti vlečejo tehtnico dol, saj so čudovite, razdelane, kot prej omenjeno že domala resnične osebe, dokler antagonisti ostanejo nekje v sivini, brez da bi ti dali vedeti, v kakšnem odnosu so, kdo so, njihova preteklost. Nekam podobno Lazareviču iz dvojke, bi rekel. Multiplayer ne poizkuša ravno inovirati, je čisto klasičen, čeprav bi imel dosti več streliva, če ga sploh ne bi bilo, konec je takisto nekam medel, kratek in ne zaključi zgodbe vseh likov.

A ne glede na vse. U3 je res igra, vredna svojega denarja. Že dolgo namreč nisem imel igre, po kateri bi se mi po koncu še vedno nekateri dogodki vrteli v glavi. Določeni pogovori, lokacije, boji, ta in tista animacija. V 8 urni odpravi sem morda dobil več, kot sem celo leto prej. Za ta špil ti rečem samo to: »Kupi, končaj in si jo zapomni!«

90

View full article

Urejano November 6, 2011 od Jumping Hero